Bolnica Franja, zdravnica Franja. Žarek upanja v hudih časih

Anekdota o tem, kako je maraton Franja nekega julija pred več kot 40 leti dobil ime, je znana najbrž le še med pobudniki te množične športne prireditve in med domačini z idrijsko-cerkljanskega konca, ki ob progi vsako leto navdušeno pozdravljajo kolesarje. Tabla s partizansko bolnico, v katero so leta 1979 zrli Tone Fornezzi - Tof in Rogova kolesarska ekipa, je danes nova in bleščeča, a še vedno vabi na ogled enega najpomembnejših spomenikov humanosti in človečnosti ne le na severnem Primorskem, pač pa v celotni Sloveniji in Evropi.

Maraton še danes predstavlja vse, kar je najbolj smelega in pomembnega v športu, njegovo povezovanje s kulturno dediščino, odprtost v širši evropski prostor, vsako leto pa – prav s svojim imenom – počasti tudi spomin na zdravnico Franjo Bojc Bidovec, upravnico bolnice. Pred skoraj 80 leti, v času najhujše vihre 20. stoletja, ji je bilo vse prej kot lahko biti ženska z odgovornostjo, ki bi marsikomu upognila hrbet v miru, kaj šele med divjanjem druge svetovne vojne. A je z izjemnimi ljudmi ob sebi zmogla zgodbo pripeljati do konca. Do zmage.

Franja Bojc Bidovec je leta 1984, ob začetku tretjega maratona Franja, pozdravila udeležence z besedami, ki so postale legendarne: »Vem, da ne bo enostavno za vas, verjemite mi, da ni bilo lahko niti za nas.« Soseska Pasice res ni kraj poosebljenega gostoljubja, a prav to je večkrat rešilo ranjence in osebje partizanske bolnice, ki je prvih sedem poškodovanih sprejela decembra 1943. Prostor za barake je zdravniku Viktorju Volčjaku pokazal domačin, kmet Janez Peternelj. Do konca vojne je na ozkem in med skale stisnjenem območju stalo 14 lesenih barak različnih namembnosti.



»Med vojno se je v centralnem oddelku bolnišnice zdravilo okoli 600 ranjencev in bolnikov različnih narodnosti – poleg Slovencev tudi okoli 100 ranjencev drugih narodnosti: največ Italijanov (43) in pripadnikov različnih narodov iz nekdanje Sovjetske zveze (24) in Jugoslavije (okoli 15) ter nekaj Francozov (9), Poljakov (2), Avstrijcev (2) in Američanov (2). Približno 300 se jih je zdravilo v zunanjih oddelkih. Prihajali so iz različnih socialnih in kulturnih okolij, vendar jih je družil isti cilj – priboriti si svobodo in mir. Zato v bolnišnici niso nikogar zavrnili,« so o bolnici zapisali v Mestnem muzeju Idrija, ki upravlja spomenik. Tof in ekipa so imeli ob poimenovanju maratona torej v resnici nemalo smerokazov, zakaj ravno – Franja. Dušan Furlan, eden od ranjencev, je o zdravnici Franji Bojc Bidovec dejal, da je »imela redko lastnost, da je spodbudno vplivala na ljudi, ker je sama bila pogumna in odločna«.

Kustosinja in vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne poudarja, da je dr. Franjo Bojc Bidovec vojna zaznamovala s težkimi osebnimi preizkušnjami. »Padla sta brat in sestra, starši so bili odpeljani v nemško taborišče, sama je bila obtožena pred partizanskim vojaškim sodiščem. Te trpke izkušnje so jo globoko prizadele, a si je s pogumom in odločnostjo ter z delom pridobila veljavo in ugled med ljudmi. Nič ji ni bilo podarjeno. V tem smislu je lahko zgled današnjim generacijam.«

Uničena in znova vstala iz pepela

Partizanska bolnica Franja je danes kulturni spomenik državnega pomena, vpisan na poskusni seznam svetovne dediščine pri Unescu. Zaradi svoje simbolne vrednosti in vloge v evropski zgodovini in kulturi je leta 2015 znova prejela znak evropske dediščine. Na simbolni ravni govori o povezovanju in sodelovanju različnih narodov z enim samim namenom, zaživeti v miru. In vendar so imele barake tudi po vojni nekoga, ki jim ni prizanašal – naravo. Lesene barake, zgrajene kot zasilna zavetišča v času vojne, so v Mestnem muzeju Idrija v desetletjih neprestano obnavljali, saj so klimatske razmere v soteski pospeševale razkrajanje lesenih delov, dogajale so se tudi druge poškodbe.

Iz podatkov muzeja je na primer razvidno, da se je 3. septembra 1957 utrgal kamnit plaz, skala, ki je zgrmela s pobočja Malega Njivča, in plaz za njo sta poškodovala šest barak. Po vsakem divjanju narave so barake uredili, skrbeli zanje tudi pred in po tem, a je nato prišel 18. september 2007 in z njim katastrofalne poplave. Medije so preplavili naslovi, da bolnice Franja ni več. In žal niso pretiravali. »V povodnji, ki je tega dne prizadela območje Škofjeloško-Cerkljanskega hribovja, je izgubilo življenje šest ljudi in povzročila je večmilijonsko gmotno škodo. V soteski Pasice je narasla Čerinščica in razen dveh barak odnesla vse, kar ji je bilo napoti. Slovenska vlada je že dan po nesreči izrazila pripravljenost, da se spomenik obnovi. V nadaljevanju je bila v soglasju s strokovnjaki sprejeta odločitev o popolni rekonstrukciji,« so zapisali v Mestnem muzeju Idrija.

Divjanju narave in popolnemu uničenju enega najlepših spomenikov, ki so postali glas dogajanja med drugo svetovno vojno, je tako sledila enako lepa zgodba – ponovna postavitev lesenih barak, garaško delo, ki so ga opravili v Mestnem muzeju Idrija z izdatno pomočjo države oziroma ministrstva za kulturo, in novo rojstvo Franje. Ki sicer ni bila več enaka, ker ni mogla biti, vendar je nadaljevanje zgodbe o spomeniku dokaz, da je (bilo) širši družbi še vedno mar za vrednote, kot so človečnost, tovarištvo, medsebojna pomoč, hrepenenje po svobodi. Na podlagi obsežne dokumentacije, ki so jo ustvarjali v letih pred povodnijo, so izdelali kopije stolov, omar, miz in klopi, štedilnikov, umivalnikov, peči in drugih predmetov, ki so bili na ogled v Franji, nekaj so darovali prebivalci. Dvaindvajsetega maja 2010 so odprli obnovljeno bolnišnico, ki od takrat vsako leto sprejme več tisoč obiskovalcev iz Slovenije in tujine.

Fašizem 21. stoletja je še vedno fašizem

Zakaj je bilo takoj po vojni pomembno, da se vrednote, ki so jih gojili med delom v bolnišnici, ohranijo za zanamce, z njimi pa tudi spomin na pogumno osebje in ranjence?

Milojka Magajne pravi, da je »Partizanska bolnica Franja dokaz, česa so zmožni ljudje, ki se organizirajo in povežejo v prizadevanju za pozitiven skupni cilj, ne glede na svojo socialno pripadnost, izobrazbo ali katero drugo osebno okoliščino. Do tako visoke stopnje aktivacije običajno pride le v izjemnih situacijah, kot so vojne ali naravne nesreče, ko gre za preživetje. Dr. Podkoritnik, krajši čas upravnik, je zapisal, da je ta bolnišnica dokaz, kaj je zmožna ustvariti in kaj ustvarja ljubezen do svobode. Generacija, ki nam je to svobodo priborila in zanjo plačala visoko ceno, se počasi poslavlja. Ostali bodo njihovi pričevanja in spomeniki, kot je Partizanska bolnica Franja, ki nosijo dragocena sporočila tudi za naš čas. Ne nasedajmo populizmu in politikom doma in v Evropi, ki so blaginjo naroda zamenjali za lastne koristi in namenoma širijo nestrpnost in razprtije. Fašizem 21. stoletja je še vedno fašizem. Solidarnost, humanost, strpnost, demokratičnost, kulturni dialog so univerzalne človeške vrednote, ki jih moramo ohranjati in spoštovati, če želimo ohraniti človečnost, mir in strpno sožitje med narodi ter graditi svojo prihodnost. Vojne v nobenem primeru ne rešujejo problemov, zgolj ustvarjajo nove, ljudem pa povzročajo neizmerno ­trpljenje.«

Franja Bojc Bidovec je imela na tistem odprtju pred 37 leti torej prav, ko je rekla, da kolesarjem ne bo lahko. Niti tistim ni, ki danes s spoštovanjem in zgodovinskim zavedanjem o pomenu spomenika skrbijo za lesene barake. Prav lahko ni nikomur, ki ne nazadnje vzame pot pod noge in prehodi strmo pot do vhoda v bolnico, da bi se na lastne oči prepričal, kje so v nekih čisto drugih časih delovali zdravstveno osebje in domačini, ki so jim bili v pomoč in podporo. In za to navsezadnje gre. Za trud, za izhod iz lastne cone ugodja, za to, da se vsak na svoj način prepriča, kaj oziroma koliko v resnici zmore.