Kolesarjenje po Krasu: Moj mali kraški krog

Specialkarji smo najbolj besni kolesarji. Tako nas je pred leti označil prijatelj, ki zdaj kolesari po večnih asfaltnih žilah. Ne, ni umrl zaradi kolesa, zaradi raka je, tako kot vsak pošten kolesar na tem svetu. In ravno on, Rastislav, mi je predstavil svoj in zdaj moj mali kraški krog.

Kolesarjenje po Jezerskem z Borisom Johnsonom v mislih

Mali je zato, ker ne vsebuje niti sto kilometrov niti tisoč višinskih metrov. Specialkarji pa svoje kroge razvrščamo le po tem. Moj mali kraški krog je dolg 76 kilometrov, ki so verjetno najlepši zame, in premagati moraš 878 višincev. Nazadnje sem porabil točno tri ure, ker sem imel točno ob 16. uri zmenek z ženo v Sežani, kjer me je tudi zapustila, preden je šla po opravkih.

Nisem vedel, da bo naslednji dan Kras zagorel. Priča so mi Sežanci, ki so zmajevali z glavo, češ da tako visoka temperatura ozračja lahko prinese samo kaj slabega. Na primer infarkt kolesarja ... Možganski ni dosegljiv, srčni je pa na preizkušnji ... In sem odrinil iz centra Sežane proti Lipici.

Nisem romantik, a uradni start kroga sem prestavil zaradi lipicancev, ki so se pasli za belo leseno ograjo. Pašniki so bili polni lepotcev, moral sem jih fotografirati. Potem sem se spustil desno proti Divači in nato se začne pravi krog za trening, ki na koncu pokaže, iz kakšnega testa je kolesar specialkar. Rastislavov krog je namenjen za kolesarski trening, in ne za turizem, zato bom raje opisal, kako sem ga doživel v conah tri in štiri. Priznam, tudi v petki in šestki sem bil. Moral sem, ker cesta, ta asfaltna žila, preprosto utripa po tem, da iz sebe potegneš vse, kar imaš – all out.

Nisem romantik, a uradni start kroga sem prestavil zaradi lipicancev, ki so se pasli za belo leseno ograjo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Gori, gori pod sedežem

Od Divače do predmestja Senožeč je klanec. Stara cesta, na kateri se je nekoč trlo pločevine, je zdaj osamljena in je postala poligon za specialkarje, pista vzletnica, če te je kaj v nogah. Mene oni dan ni bilo nič, tisto rahlo vzpenjanje, ki ne preseže petih odstotkov pri temperaturi 37 stopinj v senci in pri mojih letih, ni ničesar dobrega obetalo. In potem še šok za hrbtom! Rekreativec ali rekreač po hauptmansko se mi je prisesal na zadnjo gumo in se kot utopljenec rešilnega jopiča držal mojega zavetrja. Za centimeter bi me izpustil in odpihnilo bi ga nazaj v Divačo.

Skozi Pliskovico kolesar mora kolesariti, to nam je zapisano pod čelado. FOTO: Dejan Javornik

Zagorelo mi je pod sedežem. Tako težkim kolesarjem ustrezajo klanci, po katerih voziš 20 kilometrov na uro. Samo ošvrknil sem zajedavca s stranskim pogledom, da bi se prepričal, s kom imam opraviti. Imel je obriti nogi, moderno čelado, preveliko majico in rimbrejke, videti je bil lahek, žilav in kar me je precej hudo prizadelo, oborožen je bil z nasmeškom namesto s strahotno trpečo grimaso. Šlo je na 400 vatov, obrati na 70, 52-21. In je bil še vedno v vlogi klopa! Klanec proti Senožečam je dolg in po taki vročini neskončen. Ampak če si na treningu, to mora biti užitek. Izmenjaval sem tehniko pedaliranja, stal sem na pedalih, sedel sem na sedežu, bolj ko sem pedalke vlekel gor, bolj sem jih tudi potiskal dol. In, klop se me je držal! Zdelo se mi je, da se hoče tetovirati name, orkamadona!

Vzpon sem opravil z osebnim rekordom, tip za mano pa je še vedno imel nasmešek med ušesi. Spust je bil božansko hiter. Prenos 52-11 je oddajal Vivaldijeve note. Vedel sem, če ni odpadel iz zavetrja navkreber, tudi navzdol ne bo. V Senožečah sem zavil ostro levo, on pa je nadaljeval naravnost proti Razdrtemu. »Hvala za zavetrje, dob'r si šu!« si je drznil zavpiti za mano. Tip je še lahko govoril. Presenečeno sem se pripravil za najhitrejši del svojega malega kraškega kroga. Pravzaprav vam zato pišem ta sestavek. Ta odsek morate prekolesariti. Če je možno, s kolesom za kronometer, specialka je lahko prepočasna za vse čute, ki se odprejo na tem odseku. To je ta cesta 445 med Senožečami in Štorjami, ki se v Senadolicah prevesi v spust, ki ga mora prekolesariti vsak specialkar na tem svetu. Tu gre po vzletni pisti.

V Štorjah zavijemo desno proti Kazljam; tam je nekaj, kar ti spočije nogi in razkuži dušo. Vredno je spiti požirek iz bidona in si zapomniti vas Kazlje. Naslednja vas so Dobravlje in potem Ponikve in potem na desni Štanjel, ki se baha s svojo privlačnostjo, a ga tudi tokrat prepustimo turistom, saj smo na treningu. Kobjeglava je super lepa pri 45 kilometrih na uro. V Tomačevici sem se moral ustaviti, a soseda Colje iz Gorenjske tu z vikendico ni bilo.

Biodinamična kmetija pri Kamnarjevih v Volčjem gradu. FOTO: Igor Zaplatil/Delo 

Najlepši del odmaknjenega Krasa

V Komnu sem zavil ostro levo po klancu navzdol in potem kmalu desno, kjer se začne specialkarski raj, pravzaprav traja do Volčjega Gradu in naprej. Ozka asfaltna gozdna cesta je le še brazgotina, ki opozarja, kar je ostalo od požara. Upam, da so se vprašani zmotili, ko sem jih spraševal, kod vse na mojem malem kraškem krogu je divjal požar. Kako je okoli vasi Kregolišče? Kako pa okoli Velikega Dola? Skozi Pliskovico kolesar mora kolesariti, to nam je zapisano pod čelado. Potem šibamo do Dutovelj in čez in naprej, skozi Tomaj in Križ, vse do Sežane. Na zbirnem mestu sem bil točno ob 16. uri.

Videl sem svoj Kras, samo nekaj ur pred katastrofo. In opravil vrhunski trening, ker sem imel na planu tri ure, med trojko (tempo medio) in štirko (treshold). Moral sem tudi do petke (VO2Max) in jasno do šestke (Max).