Kateri kolesarski položaj je najboljši

Eden izmed pomembnih vidikov vožnje v skupini, pa naj bo na treningu, maratonu ali profesionalni kolesarski dirki, je varčevanje z energijo.

Vožnja v skupini je precej dinamičen proces in zahteva nekaj spretnosti, predvsem pa visoko stopnjo zbranosti, da lahko sledite vsem nenadnim spremembam gibanja v skupini, ali po kolesarsko, da lahko »dihate« s skupino.

Ko enkrat usvojite osnovno šolo skupinske vožnje, pa po mojem mnenju ni lepšega užitka v kolesarjenju. Npr. na maratonu Franja drveti s sto ali dvesto kolesarji s hitrostjo 40 km/h brez pretiranega napora.
Da, vse to in še več ponuja zavetrje v kolesarskem pelotonu.

Fizika kolesarske skupine

Najbolje izkoriščeno zavetrje je v tesno strnjeni skupini brez nepotrebnih praznih vmesnih prostorov. Ti rušijo strukturo skupine in posledično slabšajo zavetrje. Teorija in praksa pravita, da so najboljši položaji v skupini v prvi polovici pelotona, čim bliže kolesarkam oz. kolesarjem na čelu. Zakaj? Manj ko imate kolesarjev pred sabo, manjša je verjetnost za možne nenadne spremembe smeri, ki lahko vodijo do padcev. Poleg tega boste porabili manj energije za sledenje dogajanju v skupini in za morebitno zaviranje in pospeševanje, s katerimi se trudite obdržati svoj položaj v skupini.

Ker se človeške reakcije po skupini prenašajo z (nekajsekundnim) zamikom, je v drugi polovici pelotona zgodba lahko že povsem drugačna. Zaradi zapoznelih odzivov lahko med stalnim zaviranjem in pospeševanjem nastaja t. i. neljuba elastika, ki dobesedno raztegne konec skupine, in če niste vešči, potrebujete kar veliko zalogo energije, da se vrnete v varno zavetrje skupine. Da se izognete takšnim nevšečnostim, morate med vožnjo imeti pogled ves čas usmerjen naprej, nikoli ne gledate nazaj, saj lahko tisti hip pred vami nekdo nenadoma zavre in najbrž mi ni treba posebej poudarjati, kje boste pristale v naslednji sekundi.

Malce manj uživaška je seveda vožnja na čelu skupine, pa vendar je na njem posamezna kolesarka ali kolesar zaradi dinamike in stalnega spreminjanja položaja kolesarjev običajno le krajši čas. V nekem trenutku na čelu, v naslednji sekundi pa že v zavetrju kolesarja pred sabo. Raziskave so pokazale, da tudi takšno migriranje s čela v zavetrje in spet nazaj na čelo kolesarju prihrani od 20 do 40 odstotkov energije. In tudi če vozite dlje na čelu skupine, kolesarji v vašem zavetrju zmanjšujejo zračno turbulenco za vami, kar pomeni, da se zrak manj vrtinči, vaša vožnja pa je posledično bolj aerodinamična, kot če bi se vozili sami. Torej tudi na čelu skupine varčujete z energijo.

Poleg tega je še dodatno poplačano premikanje po skupini naprej proti čelu. Med takšnim gibanjem namreč ustvarjate zračne vrtince, brezvetrna območja nižjega zračnega tlaka, ki vas kar sama potegnejo naprej brez pretiranega napora. Občutek je nepopisen, še posebno ko se zaveš, da je naša naloga le pedaliranje in obstanek na kolesu, za vse preostalo pa poskrbijo bolj ali manj osnovni zakoni fizike.

Pri vožnji drug za drugim, kar je običajna praksa na naših kolesarskih rundah, v manjši skupini varčujejo z energijo vsi kolesarji za vodilnim. Kot zanimivost naj omenim, da je v skupini od šest do osem kolesarjev, ki se je nekako prijela za najbolj varno formacijo na naših cestah, po raziskavah sodeč energijsko najbolj varčni predzadnji, torej sedmi položaj.

Kako pa izbrati svoj položaj?

Na maratonu ali kolesarski dirki bo pravzaprav položaj izbral vas glede na vaše kolesarske spretnosti pa tudi moč v nogah. Na treningu, kjer se, kot omenjeno, običajno vozimo drug za drugim, pa lahko trenirate tako vožnjo na čelu kot tudi v zavetrju. Saj veste, trening je zato, da treniramo, in vsem moramo dati možnost, da se naučijo kolesarskih veščin, ki jim bodo kasneje prišle prav npr. na maratonu Franja ali drugi rekreativni prireditvi.

Če ste med močnejšimi kolesarkami, si lahko privoščite daljšo vožnjo na čelu skupine. Z vetrom ali proti njemu boste porabile več energije od kolesark ali kolesarjev v vašem zavetrju. Pomembno je le, da izberete tempo, ki bo na ravnem terenu primeren tudi za najšibkejši člen. Če je za vas prepočasen oziroma se vam bo zdelo, da bi si želele na treningu dati več od sebe, pa si brez sramu dajte duška v klanec.

Če ste med šibkejšimi kolesarkami, pa naj bo vaša izmena kratka, toliko da okusite to vlogo. Z vsakim naslednjim treningom pa jo podaljšujte za meter ali dva, da počasi, a vztrajno napredujete. Preostanek treninga pa je vaša naloga, da se čim bolje skrijete za kolesarko ali kolesarja pred sabo, da kar najbolje izkoristite zavetrje in tako zdržite do konca skupnega treninga.
 

Samo brez kolesarskega stresa!

Trening v nehomogeni skupini zna zaradi stalnega prilagajanja koga spraviti v slabo voljo, a ne pozabite, da kolesarite zaradi lastnega užitka. Če ste močnejše ali šibkejše kolesarke. Zatorej je vsak stres, če morate koga počakati kakšno minutko na klancu ali če mora kdo vas, povsem odveč. Če ste na vrhu pred drugimi in vam ni do ponovitve vožnje v klanec, kaj pojejte in popijte, naredite kakšen selfi ter se nadihajte svežega zraka. Saj veste, tudi ve ste enkrat začele kolesariti in prepričana sem, da na prvi vožnji niste bile prvakinje runde. Vsak kolesar je pač enkrat začetnik in iz lastnih izkušenj vam povem, da tudi začetniku stalen boj s previsoko hitrostjo in visokim srčnim utripom ni vedno po godu.

Strpnost in spodbudne besede naj torej nadomestijo slabo voljo. Tako se bo z vami vsak kolesar začetnik na koncu treninga počutil dobro, ve pa boste z opravljenim dobrim delom ravno tako izpolnile svoj dan.