Kolesarjenje in pohodništvo po koprskem podeželju

Najverjetneje se ne spomnite niti enega imena, če pa vam kdo omeni kako vas, pa približno locirate njeno lego … in zgrešite za krepko zemljepisno širino.



To so kraji, ki samevajo od jeseni do poletja. Pravzaprav samevajo tudi poleti, ker turistom je pomembno zavzeti najboljši položaj na plaži. Kako rečejo vedeži? Morje in obala sta za amaterje in turiste, koprsko podeželje pa za profesionalce. No, tako pravimo kolesarji in pohodniki, da ne bodo turisti užaljeni.

Da, koprsko podeželje zaznamuje preplet srednjeveškega mesta in zelenega podeželja. Slednje je sestavljanka 104-naselij, ki so povezana s tematskimi, pohodniškimi, kolesarskimi cestami in potmi. Razprostirajo se od morja, prek vseh istrskih gričev, vse do vrha Kraškega roba, kjer se Mediteranska Slovenija konča in se začne spet nova dežela po svoje še lepša in tako naprej in tako naprej, ve do kokošjega kljuna.
 

Videti, doživeti in se vedno znova vračati

»Tu so doma tudi nepozabni razgledi na morje, prostrani vinogradi, oljčniki, sadovnjaki in zelena polja.« Kolesar se mora ustaviti, da bi videl in zaznal lepoto, ki šviga mimo. Pohodnik vidi in doživi več. Za oba pa je prav gotovo ta del Slovenije kar naenkrat pri vrhu prioritet za ponovni obisk.

Svojo izkušnjo vam bom povedal. Če vam bo všeč mi boste vi napisali svojo, Polet.si jo bo objavil tudi, če bo turistično podčrtana. Saj smo vsi, ki vandramo po Sloveniji turisti, le eni zahtevamo več miru, več prostora, več novega, nepoznanega.
Bilo je nekega maja, ko sem bil na vrsti za organizacijo kolesarskega izleta. Z ženo se izmenjujeva, vsako leto en organizira izlet v neznano ali znano. Parkirala sva v Rižani pred kolesarsko gostilno, spila kavo in se pognala v in na Črni Kal. Klanec, ki ga kolesarji vikamo in zdaj, ko to ni več glavna aorta za na morje je postala glavna asfaltna žila, raj kolesarski, točneje.



Šla sva čez ves klanec vse do Petrinj, kjer sva pri cerkvici zavila desno in se spet vračala proti Črnemu Kalu po tisti najlepši cesti na svetu, ki pelje v Črnotiče in naprej v Praproče čez Podgorje vse do mejnega prehoda s sosedo Hrvaško.

Tam sva pokazala osebni izkaznici, ni bilo koronavirusa in čez nekaj na pol zapuščenih vasi s slovenskimi imeni; Jelovice, Vodice, Dane, tu se ustaviva in fotografirava vse v prek, ker vas duhov, nosi ime po mojem očetu, Brest, v Rakitovcu spet prečkala mejo in spet kolesarila po Sloveniji. No, tu se pravzaprav začne zgodba, ki sem jo hotel povedati. Tu je cesta, ki kolesarjem služi kot čistilo duše. In oči. In nog. In uma. In nasmehov.

Očisti te vse nesnage, ki si jo prinesel na dopust. Zazid morate videti, morate zavirati, če ste s kolesom. Ne bom razlagal, zakaj, ker potem, ker potem vam čokolado že odvijem. Sami to storite.
Potem ko boste prikimali, da je Zazid res nekaj čisto drugačnega, greste naprej čez Brežec pri Podgorju in pridete v Podpeč. Tudi ne bom razlagal o teh dveh krajih. Potem pridete v Bezovico in če nadaljujete pridete skoraj do izvira Rižane, se priključite na cesto, ki levo vodi na Kubed, midva sva šla desno naravnost v Rižano.



Ves krog vas bo stal 63 kilometrov. Moja žena ga je poimenovala Krog Čez Mars, ker je na nekih odsekih od Podgorja do Daneta videti le … Mars. Ženske oči so ta planet najbrž videle zelo podobno. Jaz sem kolesarjem to traso prodal neštetokrat in zaslužil sem si ogromno pohval, nihče ni rekel, da ni nič posebnega, niti tisti, ki se ne usede na kolo, če v cilju števec ne bo kazal trimestne številke.

Da, tudi iz kurje glave se splača priti zaradi teh 63 kilometrov. In ko sva malicala v kolesarski gostilni na začetku ali koncu, odvisno s katerega konca prideš v Rižano, sem izjavil, da bom Koprsko zaledje raziskal in prekolesaril do končnega veselja in še en kilometer naprej. Če bi po Brezovici zavila levo, bi prišla v Hrastovlje. Moram razlagati kaj o Hrastovljah?

V naslovu tega spisa je omenjeno tudi pohodništvo. Da, tudi hodila sva tam, vas za vasjo, počasi z avtom na parkirišču. Ne vem kdaj sva bolj uživala. Žena pravi, da so gojzarji udobnejši od kolesarskih čevljev, ker ta trasa je sestavljena iz popolnih neravnin in krivulj in zahteva poleg fotoaparata tudi nekaj fizične kondicije. Če pa hodiš, so pa klopce vsepovsod …