Ko greš na sprehod po gozdu in se vrneš višji od dreves

To dokazujejo tudi številne raziskave in pri Science Daily so o tem pisali že leta 2009. Morda se nam je nekaj podobnega zgodilo v preteklih mesecih, ko smo se povsem nagonsko, v želji po zdravju, začeli zatekati v naravo in gibanje.



Se spomnite, koliko ljudi je bilo na prostem, v parkih in ob gozdovih, kljub vsem opozorilom, naj ostanejo doma?
Narava zdravi.
 

Preučevanje zelenega učinka

Starejši odrasli običajno živijo dlje, če stanujejo v bližini parka ali druge zelene površine, ne glede na njihov socialni ali ekonomski status. Študentje so na miselnih preizkusih boljši, če je z njihovih oken razgled na naravo. Otroci s sindromom ADHD imajo manj težav po aktivnostih, ki so bile na prostem, v bujnem zelenilu. Prebivalci v velikih stanovanjskih kompleksih poročajo o boljših medsebojnih družinskih povezavah, če živijo v bližini dreves.

To je le nekaj ugotovitev iz študij, ki podpirajo idejo, da je narava bistvena za fizično, psihološko in družbeno blaginjo »človeške živali«, je takrat povedala dr. Frances Kuo, profesorica naravnih virov in okoljskih znanosti in psihologije na univerzi v Illinoisu.
Dandanes njeno delo pomaga mestom zagotoviti zdrav človeški življenjski prostor za svoje prebivalce s prikazom prednosti ozelenjevanja.

Njene raziskave kažejo, da ozelenitev mest zmanjšuje agresijo in kriminal v njih, zmanjšuje simptome ADHD v skupnostih vseh velikosti, spodbuja samodisciplino in akademske dosežke pri otrocih in krepi zdravje vse življenje s krepitvijo človeškega imunskega sistema.

»Ljudje so razviti organizmi, okolje pa je naš življenjski prostor,« je povedala. »Zdaj ko človeške družbe postajajo bolj urbane, smo kot znanstveniki sposobni gledati na ljudi podobno, kot so tisti, ki preučujejo vedenje živali in so jih opazovali v divjini, da bi videli vpliv spreminjanja njihovega življenjskega okolja nanje.«



Ljudje, ki živijo tam, kjer ni dreves ali drugih naravnih danosti, doživljajo vzorce družbene, psihološke in fizične razčlenitve, ki so presenetljivo podobni tistim, ki so jih opazili pri živalih, ki jim je bil odvzet naravni habitat, je dejala dr. Kuo.
»Pri živalih se poveča agresivnost, opazite motene vzorce starševstva, motena je njihova družbena hierarhija,« je pojasnila.
Številne raziskave so pokazale, da je največ nasilja in agresivnosti v mestnih okoljih, denimo tam, kjer ni dreves in trave.

Dr. Kuo je preučevala, kako dostop do narave vpliva na kriminal in reševanje konfliktov med prebivalci javnih stanovanjskih objektov v Chicagu. Ti objekti so idealen laboratorij za preučevanje »zelenega učinka«, je dejala, saj so stanovalci naključno razporejeni v standardne stanovanjske enote, od katerih so nekatere v bližini trave in dreves.
V raziskavi leta 2001 sta dr. Kuo in njen sodelavec, profesor arhitekture William Sullivan, ugotovila, da so tisti, ki živijo v stanovanjskih enotah brez neposrednega pogleda na naravo ali dostopa do nje, poročali o več agresivnosti – vključno z nasilnimi konflikti – do partnerjev ali otrok kot tisti, ki so živeli v bližini dreves in trave.

V drugi raziskavi iz leta 2001 sta dr. Kuo in Sullivan pregledala dve leti statistike kriminala v javnem stanovanjskem objektu v Chicagu. Po nadzorovanju drugih dejavnikov so raziskovalci ugotovili, da je bila stopnja kriminala najvišja v bivališčih z malo narave ali brez nje. Identične enote s pogledi na travo in drevesa so bile povezane z bistveno manj kaznivih dejanj.
»Približno sedem odstotkov različnosti kaznivih dejanj, ki jih z drugimi dejavniki ne morejo izračunati, je mogoče izračunati s količino dreves,« je dejala profesorica.



Naj tu opozorimo še na ugotovitev Netta Weinsteina in sodelavcev z univerze v Cardiffu, ko so ugotavljali, da je izpostavljenost človeka naravi povezana z varnejšimi skupnostmi, boljšimi socialnimi stiki in manj kriminala. Avtorji ugotavljajo, da so »navidezne koristi stika z naravo v boljši socialni povezanosti ... v nasprotju z nekaterimi zlahka merljivimi ekosistemskimi storitvami (denimo oskrbo z vodo ali hrano) bolj zahtevne, če jih merimo«. Vendar pa cardifski raziskovalci izražajo upanje, da njihova študija »spodbuja razmislek o tem, kako najbolje zagotoviti, da lahko narava na več različnih ravneh še naprej koristi posameznikom in družbi v prihodnosti«.
 

Ko nas o naravi učijo otroci

No, pa nazaj k ameriškim spoznanjem. Ljudje, ki živijo v neplodnih pokrajinah, trpijo zaradi različnih negativnih družbenih vplivov. Dr. Kuo in njeni sodelavci so pojasnili, da ti učinki vključujejo manjšo vljudnost, manjši nadzor nad otroki na prostem, več nezakonitih dejavnosti, agresije, premoženjskega kriminala, postopanja, grafitov in nesnage v okolju.
»Temu lahko rečemo 'umazati gnezdo', kar ni zdravo,« je dejala. »Noben organizem, ko je v dobri formi, tega ne počne.«
Nekatere psihološke težave se bodo verjetno pogosteje pojavljale pri osebah, ki nimajo dostopa do narave, je dejala.
»V naših raziskavah ljudje z manj dostopa do narave kažejo razmeroma slabo pozornost ali kognitivne funkcije, slabo reševanje večjih življenjskih vprašanj, slab nadzor čustev,« je pojasnila.

Drugi raziskovalci so ugotovili, da dostop do narave pozitivno vpliva na človekovo razpoloženje, življenje in delovno zadovoljstvo.
Dr. Kuo je opazila take psihološke učinke pri otrocih s sindromom ADHD, torej pomanjkanjem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti. V študiji je s sodelavci vprašala njihove starše, katere dejavnosti v šoli so se poslabšale in kaj je pomirilo in omililo simptome njihovih otrok.



Starši so ves čas poročali, da dejavnosti na prostem v naravnih okoljih zmanjšujejo simptome ADHD pri otrocih bolj kot dejavnosti, ki se izvajajo v zaprtih prostorih ali grajenih okoljih!
V študiji iz leta 2008 sta dr. Kuova in sodelavka, takrat podoktorska raziskovalka Andrea Faber Taylor, preučevali otroke z ADHD, ko so se odpravili na izlete v naravo ali urbano okolje. Po izletih so drugi raziskovalci, ki niso vedeli, kje so bili, preizkušali njihovo koncentracijo. Otroci so imeli po sprehodu v parku znatno boljšo koncentracijo kot takrat, ko so bili v mestnem okolju. Razlika, primerljiva s tisto, ki jo pri otrocih dosežejo z običajnimi zdravili za ADHD, čeprav »nihče ne ve, kako dolgo bo zeleni učinek trajal«.

Novejše študije znanstvenikov na Japonskem, Nizozemskem, v Združenem kraljestvu in ZDA kažejo, da ima lahko dostop do narave – ali njegovo pomanjkanje – tudi pomembne učinke na telesno zdravje. Obsežna raziskava na Nizozemskem je pokazala, da kakovost splošnega zdravja človeka napoveduje količina zelene površine v polmeru kilometra in pol do malo manj kot pet kilometrov.

Druga raziskava je pokazala, da so starejši odrasli Japonci živeli dlje, če so bili njihovi domovi dovolj blizu za sprehod do parka ali druge zelene površine. In ti učinki so bili neodvisni od njihovega socialnega ali ekonomskega položaja.
Čeprav nobena od teh raziskav ne dokazuje, da je narava bistvena za optimalno delovanje ljudi, je dejala dr. Kuo, so dokazi vseeno zgovorni.
 

Kaj bi rekla znanstvenica in kaj mati?

»Ko me ljudje vprašajo, ali bi kot znanstvenica rekla, res je, vemo, da ljudje potrebujemo naravo, odgovorim: kot znanstvenica vam tega ne morem zagotoviti. Tega še nisem pripravljena reči. Toda kot mati, ki pozna znanstveno literaturo, bi rekla, da je tako.«



»Vsa drevesa izgubljajo listje in niti eno ni zaskrbljeno,« je zapisal Američan Donald Miller.
Pri positivepsychology so o povezanosti človeka in narave pod njegovo mislijo zapisali: »Ostati blizu naravi, opazovati vse njene male in pomembne elemente in jo ceniti iz samega jedra, je terapevtsko in je človekovo samozdravljenje.

Tudi če ne rečemo in ne storimo ničesar, se lahko ogromno naučimo od povezovanja z našim naravnim okoljem. Narava nam daje perspektivo za boljše življenje, motivacijo za nadaljevanje in energijo za nove poskuse. Kajti v nas ni vezi, bolj primitivne in ukoreninjene, kot je ljubezen do narave, narave, ki skrbi za nas.«
Časi, ki jih živimo, to potrjujejo. Narava, ta neverjetna zelena katedrala, je svetišče, kjer se zdravimo in krepimo moči že samo s tem, da se potopimo vanjo.
*Naslov je misel o naravi, kot jo je napisal Henry David Thoreau.