Kako utopiti plavalko in plavalca

Prehrana človeka je vedno bolj zahtevna medicinska stroka; preventivna prehrana ima celo svoje mesto na ministrstvu za zdravje, klinična prehrana pa trka na vrata zdravstvenega sistema.

Sodobna znanstvena spoznanja danes uvrščajo klinično prehrano ob bok kirurgiji, kardiologiji in drugim kliničnim strokam.

Čeprav gre »zgolj za prehrano«, v medicini to ni moda, temveč odraz znanstvenih spoznanj in strokovnega napredka.

Področje preventivne prehranske medicine na osnovi epidemioloških raziskav raziskuje povezave med različnimi prehranskimi dejavniki z dejavniki zdravja. Raziskovalni rezultati teh raziskav nato predstavljajo strategije za politike javnega zdravja, ki v prvi vrsti želi posameznikom iz različnih populacijskih skupin zagotoviti zdravju bolj prijazne prehranske izbire.

S tem so povezani še različni sistemski pristopi, kot so akcije za promocijo zdravja, »zdrav« marketing prehrane in politike enakosti pri dostopnosti do zdravih prehranskih izbir. Na ministrstvu za zdravje te akcije, ob asistenci NIJZ, vodi predvsem direktorat za javno zdravje, ki deluje kot neke vrste varovalka za zdravje ljudi. Zahteva tudi dobro poznavanje statističnih metod!

Možno je, da boste zdaj verjetno nehali brati ta tekst in si mislili, spet ena, ki bo »flancala« o zdravi prehrani. Vseeno, poskusimo iz teorije skočiti v prakso. Se splača prebrati, še zlasti če imate otoke, ki športajo.

Realnost je lahko tudi šarlatanstvo

Realnost, ali kot mi je pred leti plastično pribil popularen prehranski guru, da prehranskih nasvetov javnega zdravja tako in tako nobeden ne razume. In da povprečen človek ne razume, kako v vsakodnevno življenje umestiti tisto, kar zdravstveni sistem razlaga kot zdravo prehrano. Recimo prehransko piramido.

Proteini, vnešeni skozi cel dan

Tako mi je sam-vase-zazrt tudi odvrnil, ko sem potrkala na njegovo človeško vest oziroma odgovornost do zdravja drugih, ko se ljudje ob njegovih »dietah« poškodujejo, da to ni njegov problem. On je prehrano za svoje(!) uspehe nastavil drugače. Reklamiral je popularno dieto, tudi s slikami svojega hladilnika, svojo kompetenco je gradil na osebni izkušnji.

To, da obravnavo žrtev njegovih idej v specialističnih ambulantah nato plačujemo vsi s sredstvi, ki jih namenjamo zdravstvenemu zavarovanju, ga res ne moti. To je tudi dejanska slika šarlatanstva. Šarlatani zaradi neznanja medicine ne razumejo, da za posameznika neustrezna prehrana vodi v bolezenske težave ali pa poglablja že obstoječe.

Preventivna prehrana išče povezave, ne vzrokov

Pa stopimo spet korak nazaj. Poglejmo še malo področje preventivne prehrane. Preventivna prehrana je del prehrane človeka. Poudarjam: človeka. Ne opic, ne gliv kvasovk in podobno. Rezultatov živalskih študij razen kot ideje ne moremo enostavno prenašati na človeka. Lahko pa so seveda dobra izhodišča za raziskave na ljudeh. Tako epidemiološke kot klinične.

Torej izsledkov epidemioloških opazovalnih povezav med določenim prehranskim vnosom ali nevnosom (vzorci prehranjevanja, diete, dopolnila, stradanja, energijska restrikcija) ne moremo enostavno prenesti na ljudi. Ne zdrave, kaj šele bolnike ...

Naslednja boleča točka je iskanje statističnih povezav med različnimi (pre)hranami in dopolnili z različnimi epidemiološkimi metodami. Povezave so lahko še tako privlačne, a za posameznika v konkretni življenjski ali zdravstveni situaciji popolnoma neuporabne. Še posebej so »zanimive« raziskave, ki nekaj tednov opazujejo vpliv nekega produkta ali načina prehranjevanja na zdravje. Na osnovi teh raziskav preprosto ne moremo sklepati na dolgoročne zdravstvene učinke, ker ima telo svojo logiko (biokemijo, fiziologijo/patofiziologijo) delovanja na kratek in daljši čas.

Končna boleča točka pa je, da epidemiološke raziskave gledajo vpliv prehranskih dejavnikov na populacijski ravni (mladi, stari, zelo redko kakšni bolniki), kar v primeru posameznika prav tako z lahkoto potone kot prenos raziskovalnih izsledkov na živalih na ljudi. Posameznik ni žival in ni populacija.

Zato moramo poznati prednosti področja preventivne prehrane – ki so mnoge in odločilne na ravni splošne populacije –, a pri zdravstvenih odstopanjih ali bolj kompleksnih prehranskih zahtevah na ravni posameznika postane pomembno področje klinične prehrane.

Utopitev dveh plavalcev

Mlad športnik/športnica, recimo 13 let. Plava. Se razvija. Obdobje rasti zahteva dodatno energijo in hranila, da lahko mlad organizem razvije do svojih bioloških potencialov. Ker je obdobje rasti hormonsko »nestabilno«, se to pri mladih in relativno obremenjenih športnikih in športnicah kaže v različnih oblikah. Številni fantje se potegnejo kot konoplja in živčne in mišične funkcije preprosto ne sledijo zahtevam športne dejavnosti.

Zdravila proti raku, ki ne delujejo

Zato rezultati utonejo. Številna dekleta pa pod nenadnim pojavom spolnih hormonov v puberteti vzkipijo in kar veliko potrpežljivosti je treba, da se uskladi telesno hormonsko stanje pri športnicah, ki so v dodatnem stresu zaradi presnovnih zahtev vadbe. Zato tudi njeni rezultati utonejo. Obe skupini športno ambicioznih športnikov, pa še tisti z vmesnimi stanji, bi potrebovali individualno prilagojeno prehransko strategijo na izhodiščih klinične (ne preventivne) prehrane.

Vsakodnevna praksa je drugačna. Prehranska dopolnila za »pridobitev mase« za fante in restrikcija vnosa hrane za dekleta, ki sicer trdo trenirajo. V obeh primerih se tako generirajo vzorci »nezdravega« prehranjevanja« po kriterijih preventivne medicine in poudarjanje »zdrave hrane« takrat, ko bi organizem za preživetje, rast in dozorevanje potreboval energijo. Ali, v prevodu, recimo sladkor in podobno. Tako so rezultati za vedno utopljeni, dekleta so zafrustrirana in razvijajo motnje prehranjevanja, starši fantov pa zapravljajo denar v trgovinah s prehranskimi dopolnili.

Ta primer je iz prakse, ko je trener dekletom na plavalnih pripravah omejil porcije na krožniku, fantom pa dodajal prehranska dopolnila. Verjetno je bila v ozadju še kakšna asistenca »prehranskega strokovnjaka«, ki nekaj prodaja. Kakor koli obračamo, gre v tem primeru za resen zdravstveni problem, ki ga dopuščamo zaradi neznanja področja klinične prehrane. Ko prehrana vpliva na zdravje posameznika zdaj in v prihodnosti. In seveda na vse, kar počne!

Ureditev tega področja je dober izziv za politike in prihodnje rodove!