Kako postati iz slabšega malo boljši smučar

Ljudje, ki smo nori na alpsko smučanje, si želimo, da bi v tem športu napredovali, postali boljši, in da bi nam bilo smučanje v še večje veselje – jasno je, da je glavni del napredka v boljši tehniki, nekaj pa seveda tudi v boljši telesni pripravljenosti.

Za drugo moramo poskrbeti v toplem delu leta, prvo pa lahko včasih storimo le na snegu, z učenjem in vajo. Najboljša pot pa je, seveda, da se vpišete v tečaj, še bolje pa, da za nekaj ur najamete smučarskega učitelja.

Včasih nam učitelj v tem času zelo jasno razloži, kaj delamo narobe, in kmalu ugotovimo, da nam že majhen napredek v tehniki smučanje postavlja v novo luč. Kot še večje veselje.

Čeprav je to težje izvedljivo, zagotovo pa manj uspešno, kot je učenje s pomočjo strokovnjaka, pa lahko nekatere stvari poskušamo, če že ne odpraviti, pa vsaj omiliti kar sami. Če ste prej zelo povprečen kot spodoben smučar, je ta zapis namenjen prav vam - če niste šli prej že na tečaj, kar je najbolje.

Kako je s ta hitrimi?

To so kratki zavoji. Z zarezno tehniko, karvingom, so se malo izgubili, a kdor ne obvlada ta kratkih, ta smučanja še ni odkril v vsej lepoti gibov.

Najbolj koristna pot za obvladovanje te prvine so kratki zavoji v hitrem zaporedju, smučki imamo vzporedno, vijugamo na ozkem delu terena in to nam mogoča, da se po strmini spuščamo navzdol z enakomerno hitrostjo.

Iztok Belehar, legenda slovenskega alpinizma praznuje 80 let

Smuči vedno obračamo z nogami in ne z zvijanjem telesa. Čvrsta in na gibanje osredotočena telesna drža in dobri nastavki robnikov bodo nogam omogočili, da lažje naredijo potrebne gibe, in to nam bo pomagalo ohraniti zgornji del telesa miren, brez zibanja. Pomaga nam, da si predstavljamo, da smučamo skozi ozek in nizek tunel, ves čas moramo paziti, da se z glavo ne udarimo v strop – skratka, ne spreminjamo položaja telesa.

Koristna vaja, dokler nismo suvereni, je način zaustavljanja po hokejsko, brakaž, ko v bistvu drsimo navzdol, s smučmi vzporedno na strmino, dokler se ne ustavimo. To je najučinkovitejši način ustavljanja, saj omogoča največji možni upor, zlasti prav pa pride, ko nam pri ta kratkih malo uide, in hitrosti nimamo več pod nadzorom. Smuči postavimo iz smučanja naravnost navzdol pravokotno na ravnino in to je to.

Brakaž je seveda na strmini veliko bolj učinkovit način zaustavljanja kot pluženje, ki je s karving smučmi manj prijetno, kot je bilo v klasičnih časih smučanja. Pluženje uporabljamo na blagih nakloninah in pri majhnih hitrostih. In še en nasvet: vse je v ritmu, mehkobi in sproščenosti – ko se boste znebili zakrčenosti, bo vaše smučanje veliko lažje, pa tudi lepše na pogled.

Zarezovanje, vožnja po robnikih, v glavnem

Zarezne tehnike se je veliko lažje naučiti v primerjavi s časi, ko si za obvladovanje smučanja po klasično potreboval dolga leta. Karvanja se je mogoče dovolj dobro naučiti že v dveh sezonah, vsaj na lepih, urejenih in ne preveč strmih pobočjih. A videz vara – na pogled lepo zarezovanje zavojev še ne pomeni, da se znamo tudi dobro smučati!

Nahranimo imunski sistem, da ne bomo zboleli

Če želite zarezati v podlago popoln zavoj, morate v zavoju smučki čim prej postaviti na robnika. To je najbolje narediti, ko med smučanjem, usmerjeni naravnost navzdol, nagnemo koleni tako, da se robniki smuči zarežejo v sneg in smuči usmerite v zavoj. Smuči je treba postaviti na robnika toliko, da se smuči ob začetku zavoja »zarežejo« v sneg in ne zdrsnejo ali poskakujejo.

To pomeni, da v zavoju dovolj zgodaj prenesete svojo težo s smučke na smučko in nato nagnete svoje telo tako, da spravite smuči na robnik. Ko zavijamo, smo s težo na zunanji smučki, in ko se v gibanji počutimo gotovi in s telesom lepo uravnoteženi, iztegnimo nogi izpod telesa, tako da je v telo (trup) nekoliko nagnjeno navzdol, v dolino – paziti moramo, da je položaj telesa čvrst, pravilen, in da se v pasu ne zvijamo. Z malo vaje boste kmalu lahko uživali v izkoriščanju čudežnih moči centrifugalnih sil med nizanjem čudovitih krivulj, zarezanih v podlago.

No, kdor misli, da mora biti zavoj dobesedno vrezan v podlago, in da bosta za njim le dv snegu le dva britvična reza, na tak način ne bo zmogel dolgo voziti, je prenaporno. Primeren nastavek robnika in nekaj nadziranega drsenja, to naredi smučanje veliko bolj privlačno in manj naporno.

Smuči vedno obračamo z nogami in ne z zvijanjem telesa. FOTO: Igor Modic 

Na robu kraterja

Na strmini. Res je, to je vznemirljiva in zahtevna izkušnja, vendar zahteva visoko stopnjo zaupanja v lastne sposobnosti in nadzora nad smučmi.

Manj izkušeni smučarji lahko uporabijo spuščanje v bočnem drsenju, da se spustijo po zelo strmem pobočju. Teža telesa je na spodnji smučki, z zgornjim delom telesa pa smo obrnjeni v smer spuščanja.

Boljši smučarji pri zavijanju v strmini uporabljajo gibanje navzgor in navzdol, da pomagajo smučem v nov zavoj. Pri tem lahko govorimo o blagem poskoku, saj se iz na podlago močno obremenjenih smuči dvignemo navpično navzgor in tako razbremenimo smuči, in zavoj z manj obremenitve je seveda veliko lažje izvesti. Ta tehnika je lahko koristen nasvet za zavijanje v strmini, vendar zahteva precej vaje. Najbolje je, da poskusimo najprej na manj strmem terenu, na kratki strmini, in potem po načelu postopnosti in obvladovanja terena vadimo na vse večjih nakloninah.

Koristni vaji za premagovanje najbolj strmih delov smučišč sta tudi bočno drsenje in hitro zaustavljanje, brakaž, ki mu v tujimi rečejo tudi hokejski stop.

Ko je res težko in malček nevarno

To so težki pogoji, ko je zjutraj izjemno ledeno, ali ko sneg čez dan postane grudast in se zabijamo v njegove nanose. Če je ledeno, zelo zmanjšajte hitrost. Smuči naj bodo malček razklenjene, na robnikih, teža pa na spodnji smučki. Če je kriza, lahko v tem položaju po ledenem tudi bočno drsite, zaustavljanje z brakažem pa ne bo dobra ideja, saj nas lahko na ledu spodnese, ali pa bomo po poskusu brakaža, če bomo prej vozili prehitro, nenadzorovano bočno drseli.

Ko je podlaga mehka, imajo smuči običajno veliko nadzora, saj robniki lahko dobro zarežejo v sneg, največkrat nam pri zavojih pomagajo izbokline, ki jih lahko uporabite za mesto, kjer začnete svoj naslednji zavoj. V mehkem imamo smučki čim bolj skupaj, tako bo lažje zaviti, kot na pretirano razklenjenih smučeh.

Hop, hop, in čez kuclje

Vožnja čez grbine. Grbine z novo tehniko smučanja izginjajo s smučišč, a jih je ponekod še najti, večje ali manjše, v vsakem primeru pa je tak teren treba presmučati. Lepo je najti pravi občutek za to, kar počnemo, in se biti sposobni samozavestno spopasti z grbinami, kakršne koli že so.

Smučanje po grbinah je vrhunec obvladovanja smučarske tehnike in napredek je mogoče doseči le s prakso. No, če si želimo na grbine, je treba najprej obvladati kratke zavoje.

Obstaja več načinov smučanja po grbinah, pri vseh pa grbino uporabimo, da smuči nežno obrnemo okoli kuclja. Ko s smučmi dosežemo v izboklino, pustimo, da nam ta potisne kolena navzgor proti prsnemu košu, nato pa s stopali smuči obrnemo v zavoj okoli grbine. Tak način smučanja po grbinah se imenuje tehnika absorpcije, amortiziranja, lahko bi ji poenostavljeno rekli tudi požiranje kucljev.

Nogi je treba imeti imejte tesno skupaj, smučati pa skušamo v kotanjah med grbinami. Učenje smučanja po grbinah se začne na položnih strminah, okoli le dveh grbin, potem pa sčasoma poiščemo večje naklonine in večje grbine.

Starejši učitelji smučanja, ki so iz klasike presedlali na zatezno tehniko, vam bodo povedali, da lahko vozite tudi drugače, kot le okoli grbin, denimo po sredini stranice grbine, ali pa neposredno čez vrh. Mi naj dodamo to, da smuči za velike hitrosti pri karvanju, ki so daljše, na grbinah ne bodo tako ubogljive kot krajše in mehkejše.

Če nas ne popravlja učitelj smučanja in se želimo popraviti sami, moramo predvsem vedeti, da med smučanjem ne smemo viseti nazaj, se preveč nagniti s telesom naprej ali se med zavoji zvijati. FOTO: Piano Brane

Napake kot učitelj

Če nas ne popravlja učitelj smučanja in se želimo popraviti sami, moramo predvsem vedeti, da med smučanjem ne smemo viseti nazaj, se preveč nagniti s telesom naprej ali se med zavoji zvijati.

Če stoječ na smučeh premaknemo središče telesne mase nazaj, porušimo težišče in nas bodo kmalu začele boleti noge. Če smučamo vzravnani, bo smučanje lažje, manj bomo utrujeni, v takem položaju bomo lažje znižali ali zvišali težišče, če bo to zahteval teren.

S težiščem smo med smučanjem nekoliko nagnjeni naprej, tako, da golenice pritiskajo na sprednji del, jezik smučarskih čevljev, in smuči lahko tako pod čevlji enakomerno pritisnemo v sneg, kar je pomembno tako med smučanjem naravnost kot med zavoji. Koristna vaja je, da smučamo tako, da roki potisnemo naprej, pred telo.

Številni smučarji se na koncu zavoja s telesom nagnejo proti bregu, tako nastane težava z ravnotežjem, saj se teža lahko premakne na zgornjo smučko, kar ima za posledico nestabilno situacijo, saj je ravnotežje s težo na notranji smučki veliko slabše, kot če je na zunanji smučki. Predstavljajmo si, da moramo med zavojem pritisniti na gumb, ki je na zunanji strani zavoja – če bi hoteli to storiti, bi se morali s trupom pomakniti čez spodnjo smučk. Ob tem se s trupom ne smemo obrniti v dolino, rameni morata biti pravokotno na konici smuči!

Obračanje in zvijanje zgornjega dela telesa je pogosto podzavestna napaka, ki jo odpravimo tako, da nadziramo položaj zgornje roke – v grobem jo moramo ves čas videti, ne sme zaostajati za nami.

Epilog

Zagotovo se lahko, z zavedanjem, kaj počnemo, smučamo bolje – a neprimerno več bomo dosegli, če si bomo za uro ali dve privoščili zasebno poučevanje. Slovenska šola smučanja ima dogo tradicijo, morda pa preberete kakšno knjigo o alpskem smučanju, da vam bodo stvari jasnejše. Veliko in inovativno je v zadnjih letih o smučanju pisal Sandi Murovec, splača se prebrati. Na kanto in Biti mojstrski. Pogledate lahko tudi na splet, članke in publikacije avtorjev s Fakultete za šport.

Še vedno je tako, da se učimo smučati vse življenje.