Iztok Belehar, legenda slovenskega alpinizma praznuje 80 let

Ob koncu leta, 27. decembra 1941, se je v Ljubljani rodil Iztok v planinski družini, ki se je po vojni doselila v Kranj. Starša, mati Danica in oče Anton sta bila  učitelja in oče se je že v letu 1947 vključil v aktivnosti Planinskega društva Kranj.

Smučanje naj bo najprej zabavno

Pred vojno je bil oče tudi aktiven hribovec in solastnik planinske koče na Zelenici in učitelj v Tržiču. Imel je zatorej že kar nekaj znanja, izkušenj in poznavanja o planinskem  gospodarjenju. Eno prvih zadolžitev v planinskem društvu  je bila  Antonu Beleharju dodeljena skrbništvo Češke koče. Tako se je vsak konec tedna v poletju, dokler je bila Češka koča še kranjska, vozil s kolesom na Zgornje Jezersko in nato na kočo.

Kar precejkrat je bil očetov sopotnik na kolesu Iztok. In tako so se začeli dogajati prvi Iztokovi koraki v grintovški okoliš Češke koče, bivanje v njej in doživljanja pravih srečanj z gorami. Pri še ne šestih letih, pa je Iztok z očetom že osvojil, stal na vrhu Triglava.

Iztok, kot gimnazijec je praktično vsak dan živel za šport, košarko, odbojko, rokomet, atletiko … Dobival je športno razpoznavnost z največjo mero vztrajnosti, elana, motorike in dinamike. Mesto Kranj je bilo mesto aktivnega sodobnega športa in mu je bilo za vzgled pa tudi njegova hotenja so se  omogočala.

Svoje duhovno in športno aktivnost je nadaljeval in utrjeval s študijem, diplomo in specializacijo na Visoki šoli za telesno kulturo. Kot študent je bil tudi trener košarke na Koroškem - v Beljaku in v Nemčiji. Po diplomi na VŠTK se je  zaposlil na domači Prešernovi šoli v Kranju in šoli Helene Puhar. Nato pa je bil več kot dvajset let zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani kot višji predavatelj telesne kulture.

V vsem tem obdobju se je Iztoku, tudi legendi in veteranu slovenskega alpinizma pa tudi veteran gorski reševalec nabralo in zbralo kar nekaj sto preplezanih smeri. FOTO: Osebni arhiv Franca Ekarja

Njegov moto pa se je izoblikoval in utrdil kot: atlet, smučar, košarkar in alpinist. Postal je tudi eden najvidnejših smučarskih pedagogov in med ostalim postal državni reprezentant - demonstrator. Je prava strokovna smučarska avtoriteta alpskega smučanja. Je aktiven soavtor v smučarskih publikacijah: Slovenski smučarski slovar, Spet zavoj k levi. Ne hvala ...«

Da je Iztok zašel med vrhunske alpiniste v alpinističnem odseku Kranj, so botrovali  v začetku 60-let vse večji alpinistični uspehi kranjskih alpinistov: prvič so preplezali v Triglavski steni simbolni Čopov steber v l. 1961, nato se je, kot je zapisal Belač, da se je  znašel tudi  slovenski alpinizem v areni mednarodnega alpinizma, ko so tudi Kranjčani opravili vzpone v zgornji težavnostni stopnji  l. 1962 v Centralnih Alpah.  

Iztok je v l. 1965, že s člani AO Kranj, preplezal v navezi, kot prvi Pallavicinijev ledeni ozebnik Grossglocknerja. Iztoka je alpinizem vse bolj  osvajal in zasvajal. Iztok se je nam alpinistom pridružil  tudi, ko smo nosili deske na Stol za gradnjo Prešernove koče. Takrat se je ga tudi prijel vzdevek tanavaden Belehar, kajti brat Borut je bil  vendar zdravnik, ki pa je tudi preplezal nekaj plezalnih smeri. V rekordnem času je Iztok preplezal Čopov steber v Steni, Ašenbrenerja v Travniku, Zajedo v Šitah, Rumeni raz v Koglu … V Centralnih Alpah so se uresničile prve slovenske ponovitve zahtevnih vzponov.

Tudi njega, Iztoka so varovali bogovi, ko je doživel strašen smrtni padec in po čudežu vstopil v novo življenje pri izstopanju iz Peternelove smeri v Severni triglavski steni. FOTO: Osebni arhiv Franca Ekarja

Z enako zavzetostjo pleza v Dolomitih skupini Civetta. Na alpinističnem taboru Planinske zveze Slovenije na Češki koči /1967 sodeluje, predava in pleza, je pomagal  graditi prvo helikoptersko ploščad. Izbran je v prvo odpravo v pakistanski Hindukuš Istor o- Nal 1971. Ko je na tej odpravi z vso humanostjo, srčnostjo in močjo dokazuje status gorskega reševalca, ko je reševal z nadčloveškimi napori za ohranjanje življenja ponesrečenih, pomoči potrebnih. S triglavskega ledenika prinese ponesrečenko do vznožja stene …  

Tudi na krvavških smučiščih je nemalokrat opravljal  t. i. dežurstvo prostovoljnega gorskega reševalnega dela ponesrečenih smučarjev. Tudi njega, Iztoka so varovali bogovi, ko je doživel strašen smrtni padec in po čudežu vstopil v novo življenje pri izstopanju iz Peternelove smeri v Severni triglavski steni. Rešila ga je moč in športno atletska prisebnost. Opis te nesreče je opisan v knjigi Jožeta Miheliča: Vprašaj goro. Iztoka smo tudi cenili spoštovali, kot informatorja, pripovedovalca, ko nas je seznanjal z vrstami in načini alpinističnega treninga , kot najbolj sprejemljivega za telo , kot upoštevanja psiho fizičnih obremenitev tudi, z vsebinami telesne kulture.

Iztok je v l. 1965, že s člani AO Kranj, preplezal v navezi, kot prvi Pallavicinijev ledeni ozebnik Grossglocknerja. Iztoka je alpinizem vse bolj  osvajal in zasvajal. FOTO: Osebni arhiv Franca Ekarja

V vsem tem obdobju se je Iztoku, tudi legendi in veteranu slovenskega alpinizma pa tudi veteran gorski reševalec nabralo in zbralo kar nekaj sto preplezanih smeri. Vmes je tudi nekaj turnih smučarskih ekstremnih spustov. Vendar pa nikoli ne pozabi obuditi spomina na plezanje z bratoma Tinetom in Jožetom Mihelič, ko so splezali z bivakom 13. in 14. avgusta l. 1968 Centralno smer v severni steni Vršaca, katerega 1100m visoko vertikalno ostenje spada med velike plezalske zvezdnice Posočja. Prav v tej in pod tem ostenjem, kot pravi Iztok, si je zamislil in bi želel zadnji počitek.

Ob jubileju Iztoku želimo še obilo zdravja, veselja in sreče v družini in med prijatelji, nekdanjimi soplezalci.