Kako pa kaj Tour d'Abraham

Kakorkoli že, v letu, ko se nič ne zdi normalno, obenem pa morda vse, je na cestah vse več starih flint na biciklih. Populacija nad 50. Tisti, ki nam Viki krema nič več ne pomaga, saj je le za generacijo, ki raste. Če pretiravamo, gre za ljudi v najboljših letih. Ja, ljudi. Ženske in moške. Ne glede ali ima krilo ali kilo, vsakemu je kolo milo.

Romarji in svetniki na kolesih

Kup ljudi vozi specialke. Le redki se znajo dobro voziti, saj je tako, da če nisi vsaj malo treniral biciklizma kot otrok, se ne boš nikoli znal peljati tako kot oni, ki so to počeli. Lahko si hitrejši, lahko veliko hitrejši, peljati pa se ne znamo. Ni žalitev, le težko prebavljiva resnica. To je tako kot pri tenisu, golfu, smučanju. Ista finta. Našteti športi so oni, ko se učiš vse življenje, in nikoli ne znaš dovolj - tudi s kolesarjenjem je tako. Kar dokazuje, da za kolesarjenje ni treba biti neumen, bi rekli zlobci.

Kaj je razlika med ljubiteljskimi tekači in kolesarji? Da so kolesarji veliki navijači profijev in občudovalci dirk, tekači pa skoraj nikoli. To je ta težko opisljiva razlika med obema plemenitima skupinama. Oni, ki smo bili ali smo člani obeh, to za silo razumemo. Vsi kolesarji po teve gledamo velike dirke in se ob tem učimo. O zavetju, smeri vetra, načinih vzpenjanja in spuščanja, načinu jemanja ovinkov. Dobro je, da je tisto, kar počnejo profiji, včasih skoraj povsem isto, kot ono, kar mi, romarji po kolesarsko. Rekreativci.

Saj je res, da je poglavitna skupna točka vrhunskega športa in rekreacije zgolj rekvizit - žal tega mnogi ljubiteljski športniki, ki tako strokovno ocenjujejo poklicne športnike, ne razumejo povsem, saj se niso imeli srečati s profiji ... No, za tolažbo - tudi nekaj tehnike nas druži. Romarje in svetnike na kolesih. Najbolje je, da se skušamo čim bolje spoznati s tistimi osnovnimi fintami - ker nas bodo obvarovale nesreč, če že ne nespametnosti, pod katero skrijemo svoje ambicije.

Starost je zlata uravnilovka

Oni okoli Abrahama smo na kolesu neumni kot najstniki, morda se komu zdimo luštni in posrečeni, a to ne spremeni dejstva, da smo relativno neprištevni.
Ni treba biti direktor Nase ali Cie, da veš, kako se športniki staramo - in to je super! Med nami je, ko se staramo, vse manj razlik, porabljen čas na planetu jih briše. Razlike izpred desetletij so zdaj veliko manjše. Ne moremo več reči, da smo nekateri sprinterji, drugi pa hribolazci - sam itak nisem ne eno in ne drugo, le kolo imam rad. Zagotovo suhci ne postanejo šprinterji z ekstremnim pospeškom, in oni z mesarijo okoli ledij ne neverjetno vzdržljivi klancarji, kot bi rekel naš Miroslav Braco Cvjetičanin.

To je tisti Cvjetičanin, ki ni poročen z Alenko Bratušek. Starost na splošno ni tako dobra kot je omenjena v kolesarstvu, kar omili, obrusi ostre robove obeh skrajnosti. Sarkopenija. Ta vesela spremljevalka, ki se kaže kot maščobica tam, kjer so nekdaj prebivale mišice, nas postopoma oropa mišične mase, na drugi strani se nekatera hitra mišična vlakna prilagodijo dnevni politiki in delujejo bolj kot počasna vlakna. Kolesarji pridobijo nekaj teže in izgubijo nekaj aerobne zmogljivosti (premorejo nižji VO2 Max) in opazijo upad razmerja med močjo in težo.

Z drugimi besedami, kot pravi Chris Carmichael, starost začne izenačevati pogoje med kolesarji. Vsi postanemo nekako tako šprinterji kot hribolazci, ali, v prevodu, nikjer nismo kaj prida. Pa tudi povsem za nič ne. Super je, uživamo na kolesu, skoraj povsod prilezemo. Oči imamo, da vidimo, ne zgolj, da gledamo.

Čeprav je pomembno, da se zavedamo svojega emša, je nujno, da smo predrzni in si še vedno želimo zmagati na Touru. Saj se da, če je tam med najboljšimi nekdo, ki je na smučeh padel na glavo, zmaga pa drugi, ki sploh ne ve, da se to ne dela na način, kot mu je to uspelo. Kaj pa Pogačar ve, kako dober je, in kaj Rogla razume, da ne more začeti zmagovati takrat, ko bi se moral začeti počasi rediti, a ne? Razlike med kolesarji se običajno manjšajo, ko se staramo, kar pomeni, da bomo morda boljši pri kolesarskih prvinah, kjer pred dvajsetimi leti nismo blesteli, malo manj pa smo odlični na drugih področjih. Tudi tam, kjer smo včasih skoraj vladali. No, vsaj v svojih skritih mislih.
 

Pripadajoče padajoče veščine
 

Kot pravi Miroslav Braco Cvjetičanin. Slovenci v obliki rekreativcev na kolesu mislijo, da je kolesarjenje le navzgor, v resnici pa je večja znanost lahko skrita v vožnji po ravnem, nekaj pa je ostane tudi še za spuste. Z leti, ki jih pridelamo, po navadi začnemo malo misliti, kaj se nam lahko med spusti pripeti, še zlasti, če že imamo kakšno izkušnjo v zvezi s prvinskim prostim padom za nezaintesirane za to prvino.

Starejši kolesarji dajemo prednost varnosti, mlajši hitrosti, ker imamo pač drugačen pogled na tveganje in posledice. Ni pa treba, da ta stari postanemo med spuščanjem pazljivi in previdni čez vsako mero.
Konec vzpona bi moral biti najtežji del našega podviga, spust pa nekakšno nadzorovano veselje brez stresa, kot zabava in doživljanje užitka, kot se kaže v hitrosti.
Če opazimo, da nismo previdni, pač pa bojazljivi, se vrnimo k smučanju, golfu, tenisu. Tam gibe ponavljamo celo življenje, in nikoli niso popolni; zato je morda vredno razmisliti, če bi se ne odločil za ponovitev spretnosti, ki jih potrebujemo med spustom?

Osvežitveni tečaj spuščanja lahko naredi čudeže za našo samozavest in sproščeno udobje na kolesu, kar seveda zmanjša stres. Večja hitrost niti ni cilj; lahko je prav zabaven stranski produkt spusta.

Ne se šparati, a ne

Seveda moramo biti zdravi. Ne glede na to, ali nam na cesti gre po načrtih ali ne, nikoli ni treba obupati ob prvi oviri. To pri kolesarstvu tako je. Kolesarju vedno veter piha v gobec, kot se reče - in nič drugače, to je edina resnica te fizikalne enačbe. Tudi če vam prijatelji uidejo in izginjajo na obzorju, ne obrnite nazaj, niti jih ne lovite, čeprav bi jih želeli, pa ne gre, pač pa se preprosto peljite za njimi. Enkrat jih boste ujeli. Če ne, niso prijatelji, ki bi jim lahko na cesti povsem zaupal.

Ne gre za to, koliko moči imamo, ampak koliko nam jo ostane. Ogromno lahko storimo za svoje veselje na kolesu, če se naučimo varčevati z energijo. Z leti se zdani, iz lastnih izkušenj, kateri trenutki in kdaj so pomembni za zmanjšanje zapravljene energije.

Ponavadi, ko sedemo na bicikel in se odpeljemo v veselje, si želimo, da bi s polno močjo vozili toliko časa, kolikor je treba. No, čas do izčrpanosti, ko ne gre več, je enako pomemben - če ne celo pomembnejši - kot največja moč.
Ni pomembno, kako veliko moči v vatih lahko razvijamo dvajset minut dolgo, če pa se želimo voziti tri ure. Ali pa po dveh urah in pol skušamo del poti prevoziti z vso močjo ... To je sicer prava umetnost in po navadi nam modrost prinesejo šele izkušnje, a če želimo imeti največ moči za čas, ki ga resnično potrebujemo, moramo biti s potrato energije pred tem čim varčnejši.

Ko smo 50+, imamo kolesarji manj moči za ponavljajoče se se maksimalne napore v primerjavi z mlajšimi kolesarji, zato moramo uporabiti svoje izkušnje in modrost, da tiste mlajše zoprneže vse peljemo lulat.