Jadranje nad vodo in nad božjimi stopinjami

Kaže, da se. V zadnjih letih se tekmovalna plovila, ki izkoriščajo veter za svoj pogon, vse bolj usmerjajo v drsenje nad vodo na posebej za to pripravljenih krilcih, z angleškim izrazom jim pravimo foil. V tekmovalnem svetu se je uvajanje podvodnih krilc pod trup jadrnic pred nekaj leti začelo na katamaranih na prestižnih regatah za pokal Amerike (America's Cup), nadaljevalo se je na čezoceanskih regatah eno- in večtrupnih jadrnic, potem pri kitesurfanju, danes pa so podvodna krilca lahko pripeta že na skoraj vsa znana plovila, ki so namenjena razvedrilu in športnemu udejstvovanju na vodi.

Tako rekoč svetopisemski pristop

Konec junija pa se je zgodil ta preskok tudi pri tekmovalnem jadranju na deski (windsurfanju) v disciplini slalom, ki velja za formulo ena tega športa. In to se ni zgodilo kjer koli, temveč v Izraelu, na Galilejskem jezeru pri mestu Tiberias z bogato zgodovino svetopisemskega izročila.

Prav tu naj bi Jezus hodil po vodi in prav tu so najboljši tekmovalci v tem športu, ki so se odločili tekmovati s krilci (foili), pritrjenimi na windsurfarske deske, lebdeče nad vodo, prvič v zgodovini tega športa dominirali nad tistimi, ki so uporabljali klasičen način windsurfanja z drsenjem po vodi.

In kaj ima to skupnega z alpskim smučanjem? Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pričel razvoj smuči s poudarjenim stranskim lokom, tako imenovanih karving smuči, razvijati se je začela drugačna tehnika smučanja zlasti v rekreativnem smučanju. Tekmovalno smučanje je ostalo pri starem načinu, vse do zaključnega tekmovanja za svetovni pokal na Japonskem, ko naj bi, po anekdoti, norveški smučar Finn Christian Jagge v trgovini pod smučiščem kupil »turistične« karving smuči in z njimi pokoril konkurenco.

V naslednjih letih so se spremembe pri opremi in razvoju zarezne tehnike v alpskem smučanju začele dogajati z bliskovito naglico in danes že težko najdemo smučarja, ki smuča na starem tipu smuči.

Vse kaže, da lahko v prihodnjih letih nekaj podobnega pričakujemo tudi pri razvoju windsurfarskega športa. Jadralna disciplina windfoil je že uvrščena v program olimpijskih iger 2024 v Parizu. Olimpijska oprema za to disciplino je določena, cenovno pa je tudi v primerjavi z opremo drugih jadralnih disciplin neprimerno cenejša in dostopnejša. Celotna oprema (deska, foil, jadro) stane okoli 6000 evrov, kar pomeni, da je dostopna širšemu krogu, zlasti pa klubom, kjer vzgajajo mlade jadralce in windsurfarje. Kaj lahko se zgodi, da bo prav ta jadralna disciplina tudi na drugih jadralnih tekmovanjih v prihodnjih letih postala disciplina z najbolj množično udeležbo.
 

Presenečenje nad vodo

Prednost discipline windfoil je v tem, da lahko s tovrstno opremo windsurfarji dosežejo velike hitrosti, podobne tistim z motornimi gliserskimi čolni, že pri manjših jakostih vetra, ko piha s hitrostjo okoli 10 vozlov ali več. Nekajkrat večja hitrost od klasičnih tekmovalnih jadrnic že pri blagem vetriču pa seveda povečuje privlačnost windfoilinga tako na regatnem polju kot pred plažami v poletnih mesecih.

Vrnimo se na Galilejsko jezero in na tekmovanje profesionalnih windsurfarjev. Letošnja tekmovalna pravila omogočajo tekmovalcem, da sami izberejo, ali bodo tekmovali z desko, na katero bodo namestili podvodna krilca windfoil, ali bodo na desko namestili klasični smernik. Doslej je veljalo, da je uporaba windfoil opreme s podvodnimi krilci omejena in za tekmovanja, primerna le za šibke vetrove z jakostjo vetra, tja do 20 vozlov, v močnejšem vetru pa ne. V takšnih šibkih vetrovih naj bi v disciplini slalom imeli prednost pred klasičnimi windsurfarskimi slalom deskami s smernikom, v močnejših vetrovih pa ne. Zadnje leto, povezano z vsemi epidemiološkimi omejitvami in izostankom skoraj vseh tovrstnih tekmovanj, pa je omogočilo napredek tehnike in opreme z windfoili.



Nekateri tekmovalci so v tem času zelo napredovali v tehniki vožnje in na tekmovanju na Galilejskem jezeru, kjer je pihal močan termični veter s sunki krepko čez 30 vozlov, z vožnjo z windfoili močno prehiteli tiste, ki so se odločili za klasičen način windsurfanja s smernikom.
Vsi skupaj so bili presenečeni, tako eni kot drugi.

Skupno sporočilo najboljših tekmovalcev po tekmovanju je bilo: »Vidimo, da gre z windfoilom tudi v močnem vetru, zdaj vemo, kam naj usmerimo svoje treninge in energijo v prihodnje.« Pokazalo se je, da je lahko windsurfanje s podvodnimi krilci, windfoiling, ob primernem tehničnem znanju bolj učinkovito od klasičnega windsurfanja v skoraj vseh vetrovnih razmerah. Takšni dogodki še dodatno spodbujajo industrijo pri razvoju opreme in tekmovalce k razvoju tehnike ki se od tekmovalcev prenaša tudi na rekreativne športnike.
 

Trideset ur, potem pa letiš

Želja po premikanju meja možnega v tem športu je zdaj še večja. Sočasno s tem dogajanjem že poteka mednarodni projekt Zafir, ki s pomočjo Antoina Albeauja, ki je trenutni lastnik hitrostnega rekorda v windsurfanju s 53,27 vozla (okoli 100 km/h), želijo postaviti absolutni hitrostni rekord plovila na vetrni pogon prav s podvodnimi krilci. Pa da ne bo vse povedano zvenelo tako nedosegljivo. Podvodna krilca, ki so pritrjena na windsurfarsko desko (windfoil), ali na deske, namenjene drugim podobnim vodnim športom, kot so kajtanje, winganje, tudi stoječe veslanje (SUP), so dostopna v bolje založenih trgovinah z windsurfarsko opremo, v Sloveniji pa imamo tudi proizvajalca vrhunskih windfoil krilc.

Morda se zdi v začetku učenje tehnike res težavno, a prevladuje ocena, da po okoli tridesetih urah vadbe povprečen windsurfar že obvlada osnovno letenje s podvodnimi krilci. V učnem procesu bi lahko potegnili vzporednico z učenjem zarezne karving tehnike pri alpskem smučanju.
Pogosto je tako, da potrebuješ le tako imenovani klik pravega občutka in odpre se ti nov svet z doživljanjem letenja nad vodno gladino.