Izkazovati pripadnost človeštvu na način, da se odmikamo od sočloveka

Ne vem, kaj se dogaja. Vem, kakšno je stanje, ne vem pa, kaj se dogaja. Ljudje, socialne živali, smo se znašli v primežu nečesa, kar v obliki virusa ali zaradi virusa deluje proti naši naravi. Ali je virus tako pameten ali nekdo spretno izkorišča virus za obvladovanje množic, ne predstavlja razlike, saj je oboje lahko za družbo pogubno. Oboje namreč sili družbo v osamo.
 
Sam vidim osamo kot primež, ki deluje proti človeški naravi. Zato jo po mojem tudi tako težko sprejemamo. Ljudje kot socialna bitja imamo globoko v genih evolucijske zapise, ki so omogočili preživetje človeške vrste skozi milijone let. Če jih ne bi bilo, danes ne bi obstajali, in ker so ti evolucijski zapisi še vedno v naših genih, še vedno delujejo. Ni je večje neumnosti od človeške neumnosti, a mati narava je bila pametnejša in človeštvu ni dala popolnoma prostih rok.

Kot da bi narava vedela, da je lahko človek s svojimi dejanji in vedenjem tako samodestruktiven, da lahko tako, mimogrede izniči celotno vrsto. Določeni vedenjski vzorci so v človeku stalno prisotni, zakoreninjeni, evolucija nas je tako rekoč genetsko sprogramirala. Ljudje imamo potrebe in nagone. Potrebo si lahko predstavljamo kot neki cilj ali stanje, ki ga moramo doseči, da preživimo kot vrsta. Nagon pa si lahko predstavljamo kot prirojeno vedenje, ki nam zagotavlja doseganje teh ciljev, to je izpolnjevanje potreb.
 
V današnjih časih je močno na preizkušnji potreba po pripadnosti, ki je ena glavnih človekovih potreb, odgovorna za preživetje vrste. Človek mora pripadati, ima potrebo po tem, da je del skupnosti. Če ni del skupnosti, ima manj možnosti za preživetje. Ljudje nismo dobri v vsem. Vsak od nas ima boljše in slabše lastnosti. Človeštvo ni nikoli napredovalo zaradi odpravljanja slabosti, temveč s poudarjanjem pozitivnih lastnosti. S kreiranjem skupnosti se je zgodilo točno to. Več ljudi, več smo znali, več smo bili zmožni narediti, saj je vsak posameznik prispeval neko dobro lastnost, ki je drug ni imel. In tako se je verjetnost preživetja vrste povečala.


 
Evolucija, ki mora zagotoviti, da se skupnost zagotovo zgodi, to reši z nagonom. Nagon, kot prej omenjeno, ni nič drugega kot vedenje, ki je prirojeno, ki ga imamo v sebi in se mu ne moremo upreti. To vedenje se bo zgodilo in pika. V primeru kreiranja skupnosti se nagon odraža v nevidni sili, ki vleče človeka k sočloveku. Zato se radi družimo, zato smo radi obdani s prijatelji. Nagon je tisti, ki omogoča iskanje ljudi z enakimi interesi, prepričanji in vrednotami, kar predstavlja trdne temelje za kreiranje skupnosti.


 
Kaj bi se zgodilo, če bi virus izbrisal človeštvo z obličja planeta, ostala pa bi le dva človeka, vsak na svojem koncu celine, in bi se slučajno srečala? Zagotovo ne bi šla drug mimo drugega, ker se ne poznata. Če bi bila posameznika zdrava moški in ženska, bi se zagotovo zgodilo tudi nadaljevanje vrste. Ne zato, ker bi ona dva tako želela, ampak zaradi nagona.
 
In tukaj vidim težavo, s katero se trenutno srečujemo vsi. Delovati moramo proti sebi, saj moramo izkazovati pripadnost človeštvu, tako da se odmikamo od sočloveka. Delovati moramo na zavedni ravni, ki je v velikem konfliktu z nezavedno ravnjo, na kateri zadovoljevanje potreb in nagoni delujejo. Zato ni tako nerazumljivo, da se ljudje ne morejo kar čez noč popolnoma osamiti. Zato me tudi prizori, ki spominjajo bolj na počitnice kot na karanteno, ne presenečajo tako, jih do neke mere lahko razumem.
 
V nas se dogaja bitka racia z iraciem. Ljudje se vedno odločamo iracionalno, glede na to, kako se pri nečem počutimo, kakšne občutke nam to poraja, nas vleče k temu ali ne. Če nam nekaj poraja pozitivna občutja, se bomo po vsej verjetnosti odločili v tej smeri.
 
Zagotovo smo vsi že sprejeli kdaj odločitve, ob katerih se nismo dobro počutili. Te odločitve ponavadi sprejemamo zavestno. Če smo imeli vse informacije, parametre, nesporna dejstva znane, smo se znali tudi temu primerno odločiti. Menim, da je to edini možni način, da se kdaj zoperstaviš iracionalnemu, v našem primeru potrebi po druženju, pripadnosti in nagonom, ki te ženejo v to.
 
Ne vem, kaj se dogaja, vem pa, da smo vsak dan bolj v karanteni, in vem tudi, da je karantene lahko prej konec, če bomo bolj dosledni in se je bomo tudi držali. Zdrav razum mi veleva, da če bi imeli več objektivnih informacij, parametrov, nespornih dejstev, bi karanten lažje upoštevali. Pa jih nimamo. Imamo poplavo nasprotujočih si informacij, do katerih izredno lahko dostopamo. Nekatere imajo naravo apokaliptičnih razsežnosti in skrajnosti. Na eni strani izumrtje, na drugi posmeh prehladu. Od zarot do diktatur, od strašenja do brezbrižnosti. Medtem ko se na enem koncu sveta stroka ukvarja s pandemiološko problematiko v državah, na drugem koncu sveta ista stroka razlaga o napačnem tolmačenju raziskav, ki je zanetilo navidezno pandemijo, in miri.
 
Pomanjkanje pravih informacij v dobi informacijske tehnologije je paradoks, katerega posledice je danes močno občutiti. Ko mora človek početi nekaj, za kar ne pozna dejanskega razloga, in mora te stvari početi še pod prisilo, ni in ne more biti lahko.

​Ni lahko, ker deluje proti samemu sebi s praznim prepričanjem, da je koristno. S tem pa je človek samo korak od tega, da se mu zmeša. Če v kombinacijo dodam še potencialno možnost izigravanja človeškega zaupanja, ki ga je v zadnjih dneh čutiti precej, lahko rečem, da smo se nepredušno zaprli v kotel in pričeli ustvarjati pritisk. Kamor koli se obrnem, kamor koli pogledam, korona, korona, pritisk, pritisk. Kje je konec? Bo konec? Kakšen bo konec?



 
Kaj se dogaja in zakaj se to dogaja, je čista neznanka in bo ostala neznanka. Obstajale bodo teorije in razlage dogodkov zadnjega obdobja, ljudje se bodo delili po mnenjih, človeštvo pa ima navkljub vsemu, še vedno zelo dobre možnosti preživetja. In medtem, ko se večina ljudi goreče ukvarja s korona trenutkom, ki je kakaršen je in se nanj ne da vplivati, ker je pač tukaj, se sam veliko raje zatekam z mislimi v trenutek po korona trenutku.

V prvi dan, ko bo obdobje karantene in korone virusa zaključeno. In menim, da bi bilo dobro, če bi se s tem ukvarjala tudi preostala večina. Iz dveh razlogov. Prvič, navkljub težkemu času in dejstvu, da je korona virus že naredil škodo, je trenutno še ne čutimo, ker je prekmalu. Pravi izzivi se bodo pričeli po uradnem koncu karantene, ko se bomo ljudje pričeli vračati v normalno življenje, službe, ko bomo skušali popraviti kar je bilo poškodovanega, poiskati nazaj kar je bilo izgubljenega.

Seveda je instinktivno prisotno, da človek najprej razmišlja kako bo preživel krizo in mu zna to biti tudi edini fokus tekom krize, pa vendar... Kriza nam je prinesla tudi veliko časa, ki ga lahko uporabimo smoterno. Usmerjati misli v dan po koroni nam lahko pomaga pripraviti čim več tistega, kar potrebujemo za čim hitrejšo in učinkovitejšo stabilizacijo življenja v vseh ozirih. Kot športnik, bi se lahko izrazil, da se dajmo v tem obdobju spraviti v čim boljšo formo za čas, ko se igra življenja vrne.
 
Drugi razlog pa je preprost. Fokus ali osredotočenost. Resnično osredotočeni smo lahko samo na 1 stvar. Svoje življenje vedno živim z nekimi zastavljenim ciljem, ki pa je več kot to. Cilju, ki je več kot cilj rečem kar sanje. Sanje so tisti ulitmativni cilj, ki v meni sproži organsko reakcijo. To je cilj, ki v meni neti nagonsko, instinktivno ravnanje v iskanju poti do izpolnitve.

Ta ultimativni cilj, ti da smisel v življenju, ti daje poslanstvo in ti daje vsakodnevni razlog da vstaneš iz postelje in iščeš pot do uresničitev svojih sanj. Vsak dan ti bo prinesel nove ovire, a če boš imel sanje, jih boš tudi zaobšel. In zato pravim, da je tudi danes, ne samo dovoljeno, ampak celo zaželjeno, da sanjamo.


***
Eduard Žalar
Protagonist aktivnega življenja, ki ga neti z drznimi športnimi podvigi.
Podjetnik, športnik in lastnik Les Mills licence za Slovenijo.