Imaš svojo spominsko knjigo?

Zaradi sebe ali drugih? Ali, ker drugače ne znaš? Kako se počutiš ob tem, ko družba vzame in daje tvoje življenje v najem? Sta si egoizem in sebičnost podali roki v trenutku, ko smo prišli na rob preživetja? Zakaj ima tvoja preteklost vedno glavno vlogo v tvoji prihodnosti?



Obstaja recept za dolgo in lepo življenje brez vpletanja čustev? Kaj pa so čustva..  Ko se dereš na svojo družino, ker te tvoje bedno delovno okolje sili na bruhanje? Tudi, če si ti pri stvari pa nekdo drugi ni sposoben biti. In spet si na začetku. Boš reševal druge, jih spreminjal in jim vsiljeval pogoje družbe?

Boš sebe dal na prvo ali drugo mesto, ko boš poslušal in prenašal gnev svojega prijatelja? Kako boš našel mejo, ki je nedoločena in navidezna točka odnosa? Zato, ker ti vidiš drugače, čutiš in želiš, boš zato koga izgubil? Boš šel in pustil vse, ker tebi pa tega ni treba in imaš dovolj.!? Kaj pa tebi pravzaprav pomeni vztrajnost, boj, garanje, gremo do konca v dobrem in slabem? Ali le zaviješ z očmi ob misli, da bi poskusil, da bi tvegal, da bi zamenjal, da bi našel zopet ljubezen do sebe, s katero bi lažje toleriral in sprejemal drugačnost? Si si ob tem zapisu, že odgovoril na prvotno zastavljeno vprašanje? Za koga se boriš in vztrajaš? 

Jaz se zase. Sama živim le zase in zgolj zase. Če komu zaupam in resnično verjamem sem to jaz. Sem egoistična? Zelo. Sem sebična? Sem. Sem škodoželjna in nesramna? Nisem, sem pa realna in iskrena. Ko naredim napako in si ustvarim problem, ga poskušam rešiti. Rešujem tako, da mi vedno znova uspe to isto napako ponoviti. V tem sem mojster. V drugo to naredim bolj elegantno, mogoče dodam sivi barvi nekaj odtenkov svetlobe. Sama sebi se večkrat v dnevu nasmejim, kako sem posebna, nerodna in unikatna.

Tako nekako še vedno deluje in funkcionira svet. Ta svet, svet odraslih. Mogoče za odtenek drugače, ker sta si vendarle besedi zavest in zavist malo podobni. Človek ju kaj hitro lahko zamenja... . Nihče nikoli ne bo izvedel za tvojo zgodbo, če in dokler je nisi pripravljena deliti.



Čas bo vedno na tvoji strani. Ko obnemiš, ko se zamisliš ali čudno reagiraš, je vse to le reakcija na tiste boleče vrstice v tvojem zapisu preteklosti. Ljudje tega ne vedo in nikoli jim ne daj vedeti, da te boli, ker te ne poznajo, te pa obsojajo. To je njihova hrana in verjemi ne želiš si jo probati. Nima okusa, vonja in ne barve. Hladna je, za razliko od tebe in tvojega srca,ki je tako zelo barvit in lep. To je tvoja prednost in tvoja medalja, ki jo nosiš vedno seboj. Ne pozabi jo čistiti in negovati. Zaradi svojih zapisov si zmagovalec ti in ne tisti, ki te bo sodil, čeprav nikoli ne bo imel možnosti prebrati tvoje knjige. 

Sama sem preteklost pospravila na prav posebno mesto v mojem srcu, ki me opominja in spominja, na napake, padce in razočaranja. Včasih si je nasmejim tako naglas, da me celo mesto sliši. In danes sem jaz jaz in če je to življenje, ki ga živim, ga sprejmem z odprtimi rokami. S selekcioniranjem in z odločnim NE, z odprtim srcem in veliko poguma. Za koga pa ti pišeš svojo spominsko knjigo?



***
Špela Mezek, rekreativka, ekonomistka in bodoča diplomantka novinarstva.