Nejc Dežman: Skakalec med kolesarji in motoristi

Nejc Dežman, član Slovenske A reprezentance v smučarskih skokih, ki je leta 2012 kot prvi Slovenec postal svetovni prvak, je letos poleti skočil svoj zadnji skok v karieri.  Na svoji domači skakalnici v Kranju, se je pred svojo družino in prijatelji poslovil od skakalne kariere, a pri smučarskih skokih ni še rekel zadnje besede. Nejc ostaja v športu. Kot veliki navdušenec kolesarjenja in motociklizma.

Od vašega zadnjega skoka je minilo kar nekaj časa, ste se že navadili na novo, drugačno življenjsko pot?
Na samem začetku sem bil malce izgubljen. Skoki so odkar pomnim sestavljali in bil del mojega življenja. Treniral sem od petega leta naprej, skoraj 21 let sem vsak dan začel s treningom.

Kako in kdaj je prišel moment, ko ste se odločili da boste končali svojo kariero?
To je bilo prisotno v meni že kar nekaj časa. V prvi vrsti se nikoli zares nisem pobral od poškodbe, ki sem jo imel. Po poškodbi sem resnično garal in si prizadeval, da sem vrnem v sam svetovni vrh. Ampak nikakor nisem več našel pravih občutkov.

Kako to mislite?
Preprosto. Le ko si v stiku z najboljšimi oz. v svetovnem pokalu si plačan in dobivaš redni prihodek. Ko enkrat izgubiš stik z najboljšimi, nimaš rednega prihodka, oz. če se ne kvalificiraš na tekmo, tudi ne prejmeš plačila. Veliko pomeni tudi, če imaš osebne sponzorje, ki ti tako ali drugače pomagajo.

Omenili ste, da ste še vedno povezani s smučarskimi skoki?
Da, sedaj v SK Triglav Kranj delam kot trener mladincev in članov. To vlogo še spoznavam, a zaenkrat uživam in z veseljem predajam svoje znanje in izkušnje. Drugače je ko sem treniral sam, ali sedaj ko treniram in imam pred sabo 10 ali 15 mladih skakalcev. Prej me je skrbelo samo zase, sedaj me skrbi še za vse moje varovance.



In potem pride čas sprostitve, čas za vas?
Tako je, sedaj po končani karieri veliko časa preživim na kolesu. Med aktivnim skakanjem mi pogodba ni dovoljevala, da bi lahko smučal, kolesaril in se ukvarjal z motociklizmom.


Zakaj prav kolesarjenje?
Kolesaril sem že prej, a sem zaradi skokov kmalu opustil misel na kolo. Nekaj moram početi in odločil sem se za kolesarjenje.
 
 Menite, da ste bili na začetku pri kolesarjenju v prednosti, pred ostalimi, kar se tiče kondicije in telesne pripravljenost?
Bolj ne, kot ja. Delajo čisto druge mišice. Pri skokih delaš na eksplozivnosti, pri kolesarjenju gre pa v prvi vrsti za vzdržljivost, katere pa na začetku sam nisem imel. Tako da ne bi rekel da sem bil ravno v prednosti, absolutno pa nisem začel iz nule, tako da to vztrajnost, zagon in kondicijo sem seveda iz skokov prenesel na kolesarjenje.



Trenirate v kakšnem klubu ali samo zase?
Treniram sam oz. s prijatelji. Velikokrat se uspem uskladiti z Robertom Kranjcem, s katerim gojiva strast do adrenalinskih športov. V začetku sem prekolesaril okoli 80 km, začel sem počasi in svojo kondicijo na daljše proge le še stopnjeval. Super je, ko se nam lahko pridruži tudi Primož Roglič in nam *potala*kakšen prijateljski nasvet glede tehnike, o prehrani in opremi.

Torej ne razmišljate o kolesarjenju, kot začetku tvoje nove kariere?
Zaenkrat ne. Je pa res, da sem se na rekreativnem nivoju letos že pomeril na treh amaterskih tekmah. Svojo prvo dirko sem prekolesaril na maratonu Alpe, nadaljeval z vzponom na Lubnik in pred kratkim zaključil z Istria Granfondo Umag. Tekmovanje imam v krvi oz. je del mene. Rad imam izzive, kjer sam sebi postavljam meje, ampak trenutno mi kolesarjenja pomeni sproščanje, ohranjanje kondicije in kvalitetno preživljanje prostega časa. Tako, da pustimo času čas, kaj bo pokazal.



Kolesarjenje pa ni edini šport, kateri vas veseli in mu posvetite svoj prosti čas?
Ja res je. Že do nekdaj mojo pozornost pritegne zvok motorja. S svojo dirkalno Hondo sem se letos pomeril v slovensko amaterskem prvenstvu, ker sem v kategoriji Superbike dosegel skupno 8. Mesto. Tako kot kolesarjenje na eni strani, mi motociklizem na drugi strani predstavlja užitek, sprostitev in adrenalin.


Dirkalen motor, zakaj pa ne cestni?
Ja, vedno sem želel imeti nekaj več od *nedeljske vožnje*. Že od nekdaj je bila moja želja, da dirkam na prizorišču namenjenemu za dirke. Všeč so mi ekstremni pogoji. Še posebno uživam ko je dež, takrat rad preizkušam sebe in svoje reakcije. Obožujem adrenalin in pri tem športu ga res začutiš.



Ste  varni ali sebe nevarni?
Ko sem enkrat na dirkališču se zavedam, da je varnost na prvem mestu in nikoli ne grem preko sebe, v smislu hitrosti ali nespametnih odločitev. Seveda mi dodaten adrenalin dvigne hitrost, ampak ne pretiravam. To je hobi iz katerega se hočem in želim vrniti živ in cel. Tako kot do sebe, sem previden tudi do drugih. Tudi tukaj se igra »fer igro« do sotekmovalcev.

Bova zaključila z mislijo, da vam brez športa pač ni?
Zase vedno rečem, da sem hiperaktiven. Težko sem na miru, vedno moram kaj početi. To da sem zdrav in sposoben trenirati, mi pomeni veliko. Moj dan praktično ne mine brez športa. Sem mnenja, da se mora vsak človek v nečem najti in vse kar počne, naj dela s srcem in posluša sebe.

Želim vam vse dobro na tvoji poti. Veliko adrenalina, idej in poguma. Mogoče pa koga navdušite, da preizkusi nov šport ali drugo obliko gibanja. Morda pa se enkrat zopet »srečamo« preko ekrana, v drugem športu, a z isto željo. Srečno.