Igra. Samo igra.

Zdelo se je kot včeraj, čeprav bi bil ta dan, če bi ga postavil v čas, od tistega pravega včeraj oddaljen kakšnih sedemnajst let.
Nekaj stvari je bilo istih; prizorišče, poligon pod Šmarno goro, Rogova starša Franje Miro Miškulin in Gorazd Penko in majhno rdeče-belo cestno dirkalno kolo.

Onega dne, kot se ga spomnim, sva na poligon, na katerem se je podilo šest, morda sedem mulcev, prišla s hčerjo, ki se je bila navdušila za kolesarjenje po cesti – povsem običajna izbira to ni bila, pa še vedno veliko boljša kot tista, da bi podpisal list, ki ga je prinesla iz šole, da bi se vpisala v smučarske skoke.

Takrat deklice še niso skakale.
No, pa saj tudi kolesarile niso.

Spomin, ki se mi tudi sidra v tisti čas, je jesensko kolesarjenje po Krasu, kot so ga pripravili v Sežani in ki sva ga s ta malo odpeljala skupaj – bila je drobna, da smo jo v vetru morali skoraj zalepiti na sedež in krmilo, da je ni odneslo, in najožje pajkice so bile zanjo še vedno tako široke, da so plapolale kot zastava.
Spomin za vedno.

Po nekem čudnem redu v vesolju sva ga s hčerjo obnovila pred dnevi, ko sva si vzela nekaj dni za pogovor oče-hči ali pa narobe, kdo bi vedel, kako bi se najbolj prav reklo, in sva se menila, kako je v življenju, ko ni vse tako, kot bi si človek želel. Mlad še toliko bolj.

Prijeten ris po Istri sva naredila in klepetala med obračanjem pedalov, sproščeno in pripravljajoč se na resnejši pogovor pod večer, v šotorišču.

Na kolesih sva bila mirna in vesela in se imela lepo kot onega davnega jesenskega dne, ko je bilo, zanjo in zame, vse drugače in ko se nama ni sanjalo, kako bova v teh najinih dneh, ki so prihajali, še kaj odvozila.
Hčerino kolo je bilo kasneje, ko ni mogla, hotela, smela ali zmogla voziti, v veselje do obračanja pedalov zaljubljenim; vsaj zame je čista radost, če se kolo uporablja in ne stoji v kleti, in težko razumem, zakaj bi ga človek ne posodil, če ga kdo potrebuje. Ali če zaslutiš, da bi kdo rad poganjal, pa zaradi različnega, kot prinese vsakdan, še ni.

Pred tremi dnevi, na poligonu, je kolo, ki se je s svojega dolgega potovanja v verižne posoje vrnilo domov, risalo neskončen nasmeh na obrazu bratovega sina – izpustil je nogometni trening, da bi se lahko udeležil kolesarskega, ki si ga je tako želel. Prav tako njegova sestra. In prav tako moj, kako naj rečem, rezervni sin, ki je nasledil staro cestno kolo svoje matere.
Otroci so približno istih let.
Razlika v času je pomnožila število otrok, ki so prišli kot midva prvič s hčerjo in zdaj, za vsaj petkrat. In ni bilo samo enega dekletca med fanti, kot je bilo takrat.
Starejši otroci so se vrteli v krogu in poslušali trenerjeva navodila, kako pravilno vrteti, mlajši so vijugali med stožci, vsaj zdelo se je, da vsi z nasmehom.



Igra. Samo igra. Na tem igrišču je svoje igranje začel tudi Tadej Pogačar, to je tisti fant, ki – tako kot Primož Roglič – zdaj s svojimi vožnjami jezi Špance in še kakšen kolesarski narod poleg.
Menda so slovenski otroci v primerjavi z evropskim povprečjem bolj športni kot njihovi vrstniki. Morda je to res. Morda je zato, ker so nekoliko bolj športni tudi njihovi starši, to bi si skoraj upal trditi.

Zdi se mi, da imam zadnjega četrt stoletja vsaj malo pregleda nad športnim in še kakšnim početjem otrok, ki so risali ta čas. Zdi se mi, da sem že pred precej časa opazil, da postajajo vse bolj nespretni in si vse manj prizadevajo, da bi bili telesno pismeni.
In ne samo da se mi zdi, ampak vem, da večina ure in ure vsak dan preživi ujeta v telefon. Da je otroška odvisnost od telefona tako pereča, kot je dejstvo, da njihovi starši počasi, a zanesljivo izgorevajo.
Izgorelost staršev bo otroke pahnila še globlje v drobovje telefona.

V naši reviji je nekaj malega napisano, kdaj naj se otrok loti športa, na splošno, pa tudi iz izkušenj dveh trenerjev, atletike in kolesarstva, o katerih sem prepričan, da sta prava sogovornika, kdaj naj otrok začne športati in kako. Tisto, kar ju poleg nespornega znanja dela posebna, je njuna čustvena inteligenca, sposobnost, da otroke razumeta kot otroke, ne pa pomanjšane odrasle.
Prihodnja leta bodo v naši domovini za zdravje otrok še kako pomembna, otroci bodo morali biti močni morda še tudi za starše, morda celo namesto njih ... Šport, igra, je dobra pot, da jim to uspe. Ne da postanejo, kot je najprepoznavnejši varovanec kolesarskega trenerja, Tadej, svetovno ime vrhunskega športa, ampak mladi rekreativni športniki, ki bodo med in z igro spoznavali šport in se naučili njegovih zakonitosti dovolj močno, da se bo nanje zalepil za vse življenje.
Življenje, ki ga dopolnjujemo in morda celo osmišljamo z gibanjem, ni vedno veliko enostavnejše, kot bi bilo sicer, kdor pravi tako, je, vsaj zame, pri opazovanju planeta malček površen.

Kdor pravi, da se otroci, ki jih šport spremlja od malega, z življenjem ne spoprijemajo celoviteje kot tisti, ki jim je bil tuj, bi naju moral videti, s hčerjo, zadnjič, ko sva si vzela nekaj dni zase, nekaj pa tudi za kolo in pripravo na pogovor. Z velikim nasmehom poznopoletne Istre, ki se počasi izgublja v žarečo kroglo, ki pada v morje.
Če bodo nekoč moja hči in nečaka in rezervni sin s svojimi otroki naredili kaj podobnega, bo to morda dobro.
Majhna dobra dela, ko se seštejejo, so preproga, po kateri je lepše stopati.