Duševno zdravje in (elitni) šport

Pri težavah športnikov, kot so preutrujenost, razdražljivost, nihanje razpoloženja, upad motivacije, gre lahko tudi za težave v duševnem zdravju in jih ne pripišemo zgolj pretreniranosti, utrujenosti ali muhavosti.

V času, ko nas naši športniki navdušujejo s fantastičnimi nastopi, želimo osvetliti elitni šport tudi z druge perspektive. Popolnoma drži, da elitni športniki razvijejo veliko dobrih lastnosti, kot so disciplina, vztrajnost in red.

Že znani psiholog C. G. Jung pa je trdil, da ni svetlobe brez sence. Sestavni in popolnoma sprejemljivi del elitnega športa so poškodbe. Vendar je prava (vedno zanikana) senca v športu področje duševnega zdravja. Vedno več je posameznih elitnih športnikov, ki so javno spregovorili o svojih težavah v duševnem zdravju, depresiji, motnjah hranjenja, tesnobi, in kar nekaj je tistih, ki redko javno govorijo, se pa pogosteje piše o njihovih težavah z alkoholom. Kljub vsemu še vedno prevladuje mnenje, da so med vrhunskimi športniki težave v duševnem zdravju redke.

Strokovnjaki pripisujejo razlog za zanikanje težav idealiziranju športa in športnikov. Splošno veljavno prepričanje je, da so lahko uspešni le duševno najmočnejši posamezniki, kar na drugi strani seveda pomeni, da v športu na najvišji ravni ni prostora za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Da tako razmišlja laični del spremljevalcev elitnega športa, je še razumljivo, nesprejemljivo pa je, da tako meni tudi strokovni del.

Koliko zdravega duha premorejo športniki

Rek zdrav duh v zdravem telesu v elitnem športu nima več pravega mesta, dosežki so nedvomno postali pomembnejši. Se je pa vendarle treba vprašati, koliko zdravega duha premorejo športniki v ne nujno preveč zdravih telesih (poškodovanih, pretreniranih ...). Številne tuje in redke slovenske raziskave kažejo, da so pogosto izpostavljeni težavam v duševnem zdravju. Precej bolj, kot bi mislili, želeli in bili pripravljeni priznati. Razlogov je več. Pogosta so razočaranja nad pričakovanimi rezultati. Zaradi enostranskosti športnega udejstvovanja tekmovalci razvijejo samopodobo in identiteto zgolj na športni in telesni ravni, ki se ob poškodbi, neuspehu ali končanju kariere hitro poruši. Športniki posvetijo ogromno časa in energije treningu in so izrazito podrejeno usmerjeni in vodeni.

To se zgovorno pokaže v najnovejši »drami« najboljše ameriške telovadke Simone Biles, ki je predčasno končala nastop na letošnjih olimpijskih igrah. V sporočilu za javnost je dejala, da mora zaščititi telesno in duševno zdravje in ne početi vsega, kar od nje želijo drugi. Zgovoren je tudi primer Andreja Agassija, ki v svoji biografiji jasno pove, da ga nikoli nihče ni vprašal, kaj želi v življenju delati. Oče in kasneje drugi trenerji so ga usmerjali (morda bolje – silili) zgolj v igranje tenisa, ki ga je presenetljivo (ali pa tudi ne) neskončno sovražil.

Med vrhunskimi športniki se sicer redko pojavljajo hujše duševne motnje, na primer psihoze, pa še te so največkrat posledica jemanja anabolnih steroidov. Pogoste pa so depresije, anksioznost, motnje hranjenja, tvegani vzorci pitja alkohola, zasvojenost z igrami na srečo in podobno. Obstaja tudi vrsta tako imenovanih športno specifičnih duševnih motenj. Med njimi so »subklinične« motnje hranjenja, ki so povezane s posameznimi športnimi disciplinami, odvisnost od vadbe, motnje razpoloženja kot posledica pretreniranosti ter demenca pugilistica ali boksarska demenca, ki je posledica večkratnih pretresov možganov zaradi prejetih udarcev.
 

Depresija med športniki

Depresija je najpogostejša duševna motnja med športniki in je diagnosticirana enako pogosto kot v splošni populaciji. Strokovnjaki opozarjajo na precej razširjeno, napačno prepričanje, da zbolijo le šibki ljudje. Običajno obolevajo za depresijo ljudje, ki živijo v izjemno stresnih okoljih in so pri delu zelo prizadevni. Če vemo še, da je depresija lahko odgovor na pretirana pričakovanja, neuspeh ter pritiske iz okolja, potem njena pogosta pojavnost med športniki nikakor ne sme presenečati.

Ljudje, ki obolevajo za njo, so pogosto do sebe nepopustljivi, perfekcionistični, zahtevni, se ženejo za popolnostjo in do skrajnosti, nenehno iščejo zunanjo potrditev ter pri svojih uspehih zaradi prevelikih pričakovanj doživljajo premajhno zadovoljstvo.

Vse našteto lahko velja za športnike. Zanimiva je tudi trditev psihologinje Dorothy Rowe, da so depresivni ljudje raje dobri (uspešni) kot srečni. Teorijo zelo dobro potrjuje primer ameriške alpske smučarke Lindsey Vonn, ki je pred leti javno priznala, da se že dobro desetletje bori z depresijo, svojo največjo tekmico. O boju z njo je spregovorilo tudi mnogo drugih vrhunskih športnikov, med njimi Andre Agassi, Michael Phelps, Serena Williams, Jennifer Capriati, Mike Tyson, Andres Iniesta.
Depresivne simptomatike je značilno več v individualnih športih, med ženskami in mlajšimi športniki. Zelo izpostavljeni so športniki na prehodu v člansko kategorijo.

Najvišja pojavnost depresivne simptomatike pa je med poškodovanimi športniki in tistimi, ki končujejo ali so že končali športno kariero. Tu gre dejansko za izgubo nečesa pomembnega, in če razumemo, da je depresija tudi (in predvsem) odgovor na izgubo, potem je pogosto navajanje depresivne simptomatike v obeh skupinah popolnoma pričakovano.

Prav bi bilo tudi, da bi bili vsi, ki so v stiku s športniki, seznanjeni s službami in podporo športnikom in bi jih lahko pri težavah k njim tudi napotili. Žal pa se to redko zgodi, kajti športniki skoraj praviloma ne dobijo pomoči, ki bi jo potrebovali. Največ jih sodeluje s športnimi psihologi, kar je tudi pri nas zelo dobro utečena praksa. Vendar običajno z njimi sodelujejo in razrešujejo le težave, povezane z izboljšanja nastopa, in se ne ukvarjajo z odpravljanjem depresivnih simptomov.

Psihoterapevtsko pomoč dobijo redki športniki, kar je lahko problematično, saj se tisti z ustrezno pomočjo iz depresivnih situacij izvlečejo hitreje in skoraj brez dolgotrajnih posledic kot tisti brez pomoči, psihoterapija pa je pri večini depresij, razen globokih, vsaj enako učinkovita kot antidepresivi. Res je tudi, da je dokazano učinkovita tudi telesna aktivnost, vendar je njena aplikacija v elitnem športu precej vprašljiva.
Tuja in domača literatura kaže, da imajo pogosteje depresivno simptomatiko športniki, ki poročajo o težavah v duševnem zdravju v primarni družini.
 

Stroka brez izdelanega sistema

Ne nazadnje je tudi superzvezdnica Lindsey priznala, da so se z depresijo spopadali že v njeni družini, pri njej pa je prišla na dan ob zakonskih težavah staršev. V medijih lahko zasledimo, da je tudi Simone Biles imela zelo žalostno otroštvo. Očeta ni poznala, mama pa je imela težave z alkoholom in mamili.

Glede na zapisano lahko razloge za visoko stopnjo depresivne simptomatike iščemo tudi v športu kot sredstvu eskapizma (izogibanja težavam) ali nadkompenzacije (ko nekdo določene pomanjkljivosti na istem ali drugem dejavnostnem področju ne samo odtehta, temveč pokaže celo izjemno uspešnost). To potrjuje tudi pregled biografij znanih športnikov, ki so se spopadali z depresijo. Zanje je bil šport sredstvo pobega iz vsakdanjih stresnih okoliščin ali pa oblika pobega pred že pojavljajočimi se depresivnimi simptomi.



Tuji psihiatri in psihologi opozarjajo na dejstvo, da v športu ni izdelanega sistema za zgodnje zaznavanje in preprečevanje duševnih motenj, prav tako je mnogo premalo ustrezno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko pomagali športnikom. Tudi v Sloveniji nimamo izdelanega sistema za zgodnje zaznavanje težav v njihovem duševnem zdravju. Prav tako imamo mnogo premalo ustrezno usposobljenih terapevtov, ki bi jim lahko pomagali.

Zato bi bilo nujno treba zbrati ustrezno interdisciplinarno ekipo strokovnjakov za duševno zdravje, usposobljeno za prepoznavanje težav v duševnem zdravju športnikov in pomoč pri njih.

Glede na pogosto pojavnost težav v duševnem zdravju med športniki in dejstvo, da predvsem mladi športniki običajno zavračajo pomoč in je ne iščejo, je pomembno in nujno, da pri določenih težavah, kot so preutrujenost, razdražljivost, nihanje razpoloženja, upad motivacije, pomislimo tudi na težave v duševnem zdravju in jih ne pripišemo zgolj pretreniranosti, utrujenosti ali muhavosti (elitnega) športnika.


***
dr. Uroš Perko, mag. kin., spec. geštalt psihoterapevt