Poletov potep: Kolesarjenje po treh krajinskih parkih

Že naslov pove… da smo tokrat vrteli pedale po treh državah, po treh deželah po domače oz. večinoma po treh krajinskih parkih: Raba (Avstrija), Örseg (Madžarska) in Goričko v organizaciji Krajinskega parka Goričko. Seveda vsakemu od vas ni potrebno iti na brevet in čakati določen datum, da kaj takega prevozi, ampak se lahko tudi sami napotite v te nacionalne parke. Nič hudega, če zavijete kam po svoje, proga oz. trasa ni »sveto pismo«, kakor temu pravimo po domače. Dovolj bo, da si vsak v kakšnem programu nariše progo, si jo vnese v kolesarski števec…. in na pot. Sam ali v družbi… morda povabi kakšnega kolesarja, kateri v nulo pozna te kraje in ta lahko potem sledi vsaki želji drugega. Seveda pa ima brevet kar nekaj prednosti in prva, najpomembnejša je v tem, da je več kolesarjev in s tem tovarištva, da skoraj ni možnosti, da nekdo ostane sam na progi… vse ostalo, pa se bo dalo razbrati iz sestavka.

 

RÖG brevet - pred štartom v Gradu na Goričkem

 

»Notri« sem padel čisto slučajno, Igorju sem pač že lani obljubil, da grem. Četudi bodo padale brane, kakor pravimo po domače. Zadnje tri brevete… je namreč deževalo. Nekih priprav pri meni ni bilo, take razdalje sem že vozil, tudi za višince sem bil prepričan, da ne bodo ravno neka nepremostljiva ovira.

Pa pride 1. september. Že dneve prej je bila vremenska napoved tako milo rečeno za zjokat. Vstal sem dokaj zgodaj… nekje ob 06.00 zjutraj pa se je vlilo, kot  iz škafa. Če je že ponoči deževalo se niti več ne spomnim. Nekako smo se štirje dogovorili, da se vseeno najdemo na Goričkem in se na licu mesta odločimo… bomo vozili, ali pa ne? Zborno mesto smo imeli v Kruplivniku pri gostilni Džaboka in gruška, tam smo imeli tudi možnost, da odložimo obleko in še kakšno malenkost. Avte smo morali pač pozabiti, saj so jih rabili drugi.

Nekje med Bogojino in Tešanovci

 

Po kolesarsko smo se dokaj hitro  uredili, pol  ure pred osmo zjutraj smo krenili proti startnemu mestu v Gradu na Goričkem oz. smo morali prikolesariti preko dokaj strmega klanca pred samo graščino s smeri Kruplivnika. Neumnorni Andrej, pobudnik in gonilna sila teh brevetov je bil seveda že tam, ravno tako predstavnici organizatorja. Da ravno ne pišem vse predolgo: štartalo nas je 8, rahlo je pršilo in krenili smo po serpentinah navzdol proti drugemu delu vasi Grad, dalje proti Belemu križu in se zapeljali okoli Ledavskega jezera.

 

Cerkev v Sveti Anni

 

Goričko seveda ni ravno… hitro je sledil preklemansko strm hrib do Kapele Srca Jezusovega v Ropoči. Sicer ne predolg, vendar sem že kar švical. Tudi, ker sem moral imeti tako jaz, kakor ostali, še nekaj dodatne obleke zaradi dokaj nizke temperature za ta letni čas. Slikovite goričke vasice, Ropoča, Krašči, Gornji Črnci so ostajale za nami, v Gerlincih pa je bilo potrebno ponovno v hrib. Kolesarili smo vzporedno z mejo z Avstrijo in se v Kramarovcih spustili s hriba in prečkali mejo. Obrnili smo se na sever proti Aigenu, Wainbergu in nam znani St. Anni, nad katero dominira impozantna cerkev.

Ker je bil avtor poti oz. trase z nami si nisem mogel kaj, da ga ne bi malce zbodel v smislu, da je pozabil zaviti na bližnji hrib Hochstraden, kateri je najvišji daleč naokoli. Cesta ga prečka na nadmorski višini 530 m, kar je za kakšnih 120 m višje, kakor meri najvišji prelaz v Pomurju, oz. kakor ga jaz imenujem Gorički Vršič med Radovci in Doličem. Čas smo imeli tudi za kakšen pogovor in mene se je zadolžilo, da strasiram novo progo za naslednje leto in v mislih sem že imel vzpon na ta hrib z zahodno-severne smeri, katera ni tako strma, le daljša je.

Vas Kapfenstein z gradom

 

Dalje od St. Anne in Waltre sledi dolg in tehnično kar precej zahteven spust proti Jammu in dalje Kapfensteinu. Ker malce zblaznim, ko občutim spust, sem ga takoj navil preko sedemdeset in to hitrost presegel šele tik ob koncu breveta. Ni seveda pametno, a kaj moremo, ko smo človeška bitja itak več ali manj solidno neumna, zdaj pri biciklu ali kje drugje, vseeno je. Pred nami se je pojavil na skalni, vulkanski skali zelo impozanten grad Kapfenstein, kateri je dokaj priljubljen cilj tudi pomurskih kolesarjev in o tem kdaj drugič. V Neuhausu smo imeli prvo kontrolno točko, po več kakor 70 km. Nekaj se je na hitro pojedlo, skočilo v trgovino in potrebno je bilo iti oz. kolesariti naprej.

 

Grad na Goričkem

Nekega dežja ni bilo, ceste so bile suhe, se je pa na nebu nabiralo… vedeli smo, da temu daru z neba ne bomo ubežali, ampak čim kasneje, to bolje. Po nekaj ovinkih smo prispeli do Minihof Libaua in se v Tauki povzpeli na sicer kratek, ampak zelo strm hrib do Kölberecka, katerega tudi sam velikokrat obiščem. Spust in do Oberdrosena je šlo kot po maslu, kako ne, ko je cesta potekala rahlo navzdol. Že prej sem malce »poplašil« nekatere, ki teh krajev podrobno ne poznajo, da nas v nadaljevanju čaka najtežji vzpon. Na Eisenberg pri Rabi se mu pravi, Avstrijci pa kot čisti čarovniki vejo tudi sredi »ničega«, kakor jaz temu pravim, narediti turistično znamenitost.

Pogled na Markovce

 

Tu na slemenu so namreč postavili zelo velik hotel z bazenom, neko romantično hiši, eno leseno, kateri pravim saloon in gostov se kar tare. Vožnja po tem slemenu po malce ožji cesti in z hiškami na obeh straneh je bila kar slikovita. Veliko smo gledali izza hrbta malce na levo… proti nebu. Za nami čedalje bolj črno, pihal je zahodni veter, torej je vse nesel ravno nad nas. Veter nas je tu malce oviral, ampak takoj, ko smo zapustil Jennersdorf in se zapeljali čisto proti vzhodu, smo »pobesneli«. Krepko nad štirideset na uro je šlo, en kolesar je ob pospeševanju nekoliko zaspal… in nas seveda več ujeti ni mogel, čeprav smo za kakšnih pet na uro zmanjšali hitrost in poslali nazaj še enega, da ga povleče do kolone. »Ćorava posla«, našli smo se ponovno šele ob vstopu v Monošter, torej glavno mesto Porabskih Slovencev.

Gornji senik, Slovenska gostilna

 

V hotelu Lipa, kjer ima sedež tudi ena izmed dveh organizacij Porabskih Slovencev je bila druga kontrolna točka, hitro smo označili kartončke in hoteli kreniti naprej. In… vlilo se je kot iz škafa. Na kar najbolj neprimernem mestu, saj so ceste na Madžarskem vse prej kakor dobre. Mi imamo slabe, ampak oni so pravi umetniki, kako te ceste izgledajo. Nizale so se vasi s slovenskim življem, Slovenska ves, Dolnji Senik, Gornji Senik. Do Gornjega Senika nas je solidno pralo, v šali sem tudi rekel, da ne rabim nič pit, saj z jezikom lovim nebeško vodico. In res… bidona se skoraj nisem dotaknil. V Gornjem Seniku smo zavili po dokaj solidni, novi cesti proti Verici oz. Ritkarovcem. Že prej sem sotrpine upozoril, da sem se nekaj dni prej sicer kontra tu vozil in sta me napadla dva dokaj velika psa. Takrat sem vrgel nekaj kamenčkov proti njima in sta se umaknila. In res… na istem mestu pridivjata na cesto, malce lajata, ampak bi kar rekel, da sta se mnoštva kolesarjev kar ustrašila in jo ucvrla nazaj na dvorišče. Mogoče sta samo ponovno slišala moj preteči glas, kaj pa vem?

Stara cimpraća nad Kobiljem

Prispeli smo do mejnega prehoda, tu seveda nihče ne straži, po spustu se je pojavil del vasice Čepinci, sledili so  Markovci, kateri bodo prav tako vključeni v novo traso breveta naslednje leto. Zakaj, tudi o tem kdaj drugič. Tretji kontrolni točki v Budincih smo se hitro približevali, čakal nas je zasluženi prigrizek, voda, nekaj minut počitka, naredili smo tudi eno t. i. gasilsko fotografijo in jo takoj poslali v Španijo, kjer je dopustovala predsednica turističnega društva. V Budincih smo se tudi zmenili, da zaradi zapore ceste na Hodošu zavijemo s hriba že v Dolencih proti Šalovcem. Nič hudega, saj bo brevet še vedno daljši nekaj kilometrov čez dvesto.

Slikovito Goričko

Ponovno je začelo deževati, mokri smo tako ali tako bili. Eni manj, drugi več, pomoči pa ni bilo. Tako je pač pri nas kolesarjih, vozi se po dežju, če je treba po snegu, po mrazu ali na vročini krepko, krepko preko vse prej kakor normalne temperature. O številki… pustimo. Zadnja, četrta kontrolna točka je bila pri Bukovniškem jezeru pri Dobrovniku, volja za nadaljevanje je bila neverjetno visoka, do raznih odsekov, kontrolnih točk smo vedno prikolesarili složno, skoraj ob istem času. Minuta gor ali dol, sam vodja »odprave« Andrej nas je pohvalil, da smo bili zelo izenačeni, kompaktna skupina in da se mu je zgodilo prvič, da so vsi udeleženci več ali manj dihali kot eden.

 

Pogled na Ledavsko jezero

 

 

 

Bukovniško jezero

 

Do cilja sicer ni bilo še ravno malo kilometrov, traser je našel še nekaj vzponov in ker nisem vedel trase na pamet, navigacije pa nisem uporabljal, me je presenetil še vzpon na Pečarovce. Uh… ta pa ogreje. Od železniških tirov pa do cerkve oz. Sebaščana po domače se zmes naklonina povzpne do sedemnajst. Vsaj mene so malce že pekle noge… in še tak naklon. Junaško smo zvozili tudi ta hrib, se spustili, Šalamenci, Spodnji Bodonci, Poznanovci, proti Prosečki vas in zadnji strm vzpon proti Marofu nad Mačkovci. Do sem… vse gladko, brez nekih šokov. Pa se je vseeno malce zalomilo v smislu, da se je predrla zračnica na enem kolesu. Kolesarji moramo vedeti zamenjati gumo, s sabo moramo imeti »šker« in tudi zamenjava gume ni bila neki večji problem. Sicer smo se ohladili, pa vseeno zapeljali naprej preko že prej omenjenega najvišjega prelaza pri Križarki, prevozili še nekaj hupslov… in se spustili proti cilju, proti Gradu na Goričkem.

Džaboka / Gruška v Kruplivniku

 

 

Po preoblačenju smo imeli v Kruplivniku v bližnji gostilni še zadnji posvet, pojedli mesno juhico in vsak je popil, kar je pač hotel. Andrej je razdelil medalje, nekaj povedal o organizaciji brevetov, nas malce zainteresiral za naslednje drugo leto in to je bilo pač to……

Časi niso pomembni, so na spletni strani za brevete, ampak tako na palec: okrog 208 km, okrog 2.000 višincev, čas bruto je bil približno 9 ur in recimo 15 minut, efektivno ga je bilo uro manj, zamolčal bom svoj najvišji srčni utrip, da to slučajno ne prebere moj osebni zdravnik.
 

Zadnja kontrolna točka pri Bukovniškem jezeru