Draga ti, močna ženska

Zaradi tebe se drevesa klanjajo. Zaradi tebe so barve življenja dobile nove razsežnosti. Ti,  ki se odrekaš in prilagajaš. Greš preko sebe in na tej poti osrečevanja drugih pozabiš nase.

Noriš in znoriš, a le v sebi. Vsak dan si govoriš saj bo, jutri bomo spali. Jutri bo popustila luna in spet se bomo smejali. Ob večerih računaš, prebiraš položnice. Veš, da boš dala vse na svetu, da se bo našel denar za tisto čudovito oblekico za tvojo princesko. Pripravljena si se odreči svojimi željami, kajti nihče ne bo opazil, da že leta hodiš v istem plašču. 
Nimamo, ampak bomo si rečeš. Zdravi smo, kar je najpomembnejše. 
Ne prosiš za pomoč. Veš, da zmoreš. Močna si, si pa tudi trmasta in ponosna. Ponosna v prvi vrsti na svojo družino. Tvojo enoto.

Redko kdaj se spomniš sebe v popolni celoti. Premalokrat si daš petko in si ponosna nase. Preveč pogosto popustiš pritiskom, vplivom in pričakovanj. Pokončno in vztrajno greš lahko po neznanih poteh... Sanje, se jih se spomniš? Pa cilji, volja, zagnanost? 

Kadar oblak siv prekrije nebo, ko misliš, da nate se zgrne vse zlo. Spomni se, da nikdar nisi bila sama, našla boš pot kakor vedno doslej. Volja in pogum nimata mej.
Je že res, da življenju dopuščamo, da se dogaja in gre svoje poti, pa vendar mu ne dopusti, da spolzi mimo tebe.. 
Ko sem sama prišla do te ugotovitve, da imam samo jaz ta daljinec, ki upravlja moje življenje, sem si obljubila, da me nič ne stane, če poskusim vzljubiti celoto, kot nam je dana. Vse in vsakogar. 

Drage ženske, najmočnejše bitje, ki diha in živi, ne dovolimo, da sebe ustavljamo zaradi drugih. Ne oklepajmo se nečesa, kar že dolgo ni več naše. Zapomnite se, da bo vedno zmagal najiskrenejši nasmeh. Naj bo to vaš, ko se boste z njim odzvali na vprašanje soseda. 

Točno tukaj kjer se nahajamo trenutno, smo z razlogom. Želimo biti srečni in ko nekomu to ni najbolj po godu, ker sam tega ne zmore, potem imamo vso pravico se odmakniti, postaviti mejo in iti naprej. Vsak trenutek je trenutek od nekoga, mi moramo to le razumeti in sprejeti.

Spremembe pridejo, ko boli in ker teh še ni, ne boli dovolj. Potem potrka še strah, ta prinaša negotovost in poskrbi, da se začnemo bati, da bomo izgubili določene stvari. Na koncu vendarle ugotovimo, da lahko izgubimo tisto, v česar nismo verjeli. Z ironijo prihaja konec prvega polčasa. Le ta nam zaupa, da smo se izgubili in da je čas, da nam postane prijetno in ugodno v naši koži. 
Iskren in tih nasmeh, ki se oklepa in staro drži, nikoli ne bo spoznal novega prijatelja ... 

Na nova prijateljstva in obnovljena srca.