ChiRunning. Tek s pametjo

Leta 2002 sem ob rojstvu Poleta tudi sam postal rekreativni tekač. Kot vsak začetnik se nisem mogel načuditi bliskovitemu napredku v prvih tednih in mesecih, kar sem kronal s svojim prvim polmaratonom jeseni v Ljubljani in nekaj mesecev kasneje v čudoviti spomladanski Sežani s prvim doseženim (samo-)tekmovalnim ciljem: polmaratonom pod dvema urama.

Pol leta kasneje pa sem bil že v začaranem krogu kronične poškodbe ahilove tetive, novih in novih kreativnih terapij ter vedno znova z mrzlo vodo pogašenega upanja, da bom po najnovejši terapiji le lahko spet hitro tekel.

Preizkusil sem najrazličnejše pristope, kot najbolj komična sta mi v spominu ostala poravnavanje atlasa (bom razložil) in umetno poustvarjanje poškodbe z električnimi udarci – teorija je trdila, da bo po znanstveno pridobljeni poškodbi tudi celjenje pravilno. Praksa je teorijo ovrgla. Enako je bilo z atlasom: izhodišče je bila ugotovitev, da imam eno nogo daljšo kot drugo, zato sem kar nekaj let tekel z vložki, ki so dolžini nog izenačili. Izenačili so ju, pomagalo pa ni – naravnava atlasa pa naj bi.

Zgodba gre takole: razliko v dolžini nog je povzročila premaknjenost glave (in to domnevno ne v prispodobi); ker ima glava okrog šest kilogramov in je na vrhu slaba dva metra visokega telesa, ta premaknjenost povzroča tudi premaknjeno držo, to pa se kaže v najrazličnejših bolečinah, kakor pri kom. Zadeva je očitno podobna kot pri spretnih vedeževalcih, ki znajo vsako malenkost obrniti v svoj prid, lahkoverni pacienti pa pač slišimo, kar hočemo slišati. In placebo potem nekaj tednov tudi res deluje …

Tu moram dodati v obrambo vseh strokovnjakov, ki mi niso mogli več kot toliko pomagati, da si seveda tudi sam nisem prav dosti pomagal. Vsi opozarjajo, da je treba trening kombinirati s počitkom, pa da je tudi počasen tek koristno prekinjati z intervali hoje, da hitrost in zrela leta niso za skupaj ... ampak bralcem Poleta ni treba razlagati, da za skupaj tudi šport in zdrava pamet nista.



Pred dvema letoma pa sem v fazi kombiniranja nordijske hoje brez palic in Gallowayevega pristopa tek-hoja-tek v nekem članku zasledil tehniko »ChiRunning«. Opis je bil zelo blizu temu, kar sem počasi spoznaval tudi sam, le vse skupaj je imelo rep in glavo. Na istoimenski spletni strani sem ugotovil, da je najbližji inštruktor v Trstu, kupiti pa se je dalo tudi knjige in devedeje. Hitro prevrtimo leto in pol naprej: pretekel sem najhitrejši polmaraton v skoraj desetih letih, lansko jesen pa v Ljubljani sicer ne prav hiter maraton, a sem bil zato že po 36 urah cel torek in sredo na nogah med počitniškim izletom v Italijo. Z drugimi besedami – po dobrem desetletju sem odkril rešitev svoje kronične poškodbe: sprememba in sistematična vadba tehnike.
 

Kaj je torej ChiRunning?

Najhitreje rečeno je to tehnika, ki tekaču omogoča, da lažje teče dlje in hitreje. Lažje pa ne pomeni z manj vloženega dela: telesne obremenitve sicer se manjšajo sorazmerno z natančnostjo izvedbe tehnike teka, to natančnost pa nadzira delo tekačevega uma. Seveda vsako človeško gibanje vodi in koordinira um, a namen tehnike ChiRunning je to koordinacijo popolnoma ozavestiti.

Rezultat je zelo učinkovito in lahkotno gibanje ter praviloma odprava tudi trdovratnih kroničnih poškodb. ChiRunning seveda ni čudežna terapija, ki bi na vse delovala enako, a po raziskavi Univerze West Virginia je več kot 90 odstotkov tistim, ki jo dosledno uporabljajo, pomagala tako do odprave poškodb kot do boljših rezultatov.

Tehniko je na prelomu tisočletja v ZDA razvil vrhunski ultramaratonec Danny Dreyer, ki je ob rednem poučevanju napisal tri knjige, poleg tekačev pa izobražuje tudi učitelje te tehnike. V Ameriki je ChiRunning že zelo razširjen, v Evropi pa se šele uveljavlja.



Dreyer je izhajal iz prepletenih spoznanj in tehnik tradicionalne kitajske borilne veščine taj či ter zahodne anatomije in fizike. Na osnovi poravnave in sprostitve telesa je razvil štiri osrednje elemente svoje tehnike:

- ravno držo od gležnja skozi kolke do ramen,

- dvigovanje gležnja z mišicami trupa,

- izpopolnjeno delo rok

- in vodenje z dantienom.

Dantien?

Pojem dantiena povezuje zahodno in kitajsko tradicijo: v kitajski je to energijsko središče, v zahodni pa težišče telesa. Gre seveda za isto točko nekaj centimetrov pod popkom in navznoter proti hrbtenici. Pojem dantien je primernejši za uporabo v povezavi s tekom zato, ker zavestno premikanje težišča omogoči gibanje z minimalno porabo energije – dantien je tako rekoč pogonski mehanizem v jedru našega telesa, torej pretvornik sile težnosti v gibanje.

Tako kot vsak šport tudi tek zahteva svoj čas. Dreyer pravi, da ChiRunning ni samo tehnika, temveč veščina, zato še po dvajsetih letih izpopolnjuje svoje znanje. Takšen pristop je znan iz azijskih borilnih veščin, kjer veliki mojstri kljub visoki starosti še vedno mojstrsko obvladujejo ne le tehniko, temveč predvsem namen svoje dejavnosti. Ta je pri borilnih veščinah samoobramba, pri športni rekreaciji pa ohranjanje celostnega zdravja in gibčnosti s sočasno vadbo telesa in duha.
 

Leti, leti, leti – star tekač

Dejstvo je, da je meni ta tehnika pomagala v praksi ravno tako, kot naj bi v teoriji. In kar je na koncu koncev najpomembnejše, pri teku spet neobremenjeno uživam: iz otroštva še vedno nosim v telesnem spominu občutek izjemne sreče ob sprintu na polno, ko se ti za nekaj trenutkov zazdi, da letiš. V letih, ko sem iskal poti, da bi pozdravil kronično poškodbo ahilove tetive, si nisem upal pospeševati do sprinta na polno. Tega strahu zdaj nimam več, po daljših tekih se hitreje regeneriram, na treningih pa si upam teči tudi na polno. In res leti – še zmeraj leti!