Kolesarska čelada mora biti tako dobra, da je ne čutite na glavi

Kolesarjev ni več treba opo­zarjati o pomembnosti če­lad. Škoda besed je, da je to edini kolesarjev ščit na telesu, in škoda časa, da bi brali, kaj se zgodi, če je nimamo na glavi.

Že več kot desetletje je jasno, da je to osnovni kolesarjev pripomoček. Pomagalo pri varnosti. Brez čelade ne moreš na kolo. Vendar, ni čisto tako, ker se še ugotavlja, da ima veliko kolesarjev na glavi čelado zgolj zato, ker jo morajo imeti. Da pa bi bil absurd še toliko večji, je dejstvo, da čelada na kolesarjevi glavi po nobenem državnem zakonu ni nujna. Razen če še niste upihnili osemnajste svečke na torti, kajti po zakonu, osebe mlajše od osemnajst let, ne smejo kolesariti brez čelade.

Kolesarji so pametni ljudje, zato ne potrebujejo zakona, da bi vedeli, da je čelada nujna na glavi vsakič, kadar gremo kolesarit. Da, tudi, če gremo s kolesom v službo ali po časopis v trafiko ali s košaro v trgovino ali s prijateljico na kavo, s prijateljem na pivo. Kolo in čelada sta kot kolo in pedala. O čeladah vemo že vse, razen tistega najosnovnejšega.

Prva najpomembnejša stvar oziroma dejstvo, ki ga moramo vedeti o čeladah, je to, da jo imamo na glavi. Drugo najpomembnejše je to, da jo imamo pravilno poveznjeno na glavi, in tretje, da je ta čelada pravilno izbrana, kar pomeni, da je tudi kakovostna. Najmanj dela imamo s tretjo tezo oziroma dejstvom. Naši kolesarski trgovci so tako dobri, da si upam staviti, da v nobeni slovenski prodajalni kolesarske opreme ni mogoče kupiti slabe čelade.

Kaj sploh je slaba kolesarska čelada?

Slaba čelada je napačno izbrana ali natančneje povedano, taka, ki je med nas prišla brez atesta. Kar je, seveda, skoraj nemogoče, a se tudi to dogaja. Nepravilno izbrana, je pa pogost pojav. Otroci imajo prevelike čelade, odrasli imajo prestare ali poškodo­vane, premajhne ali prevelike. Doga­ja se tudi to, da se jih ženske izogibajo, ker se bojijo za svoj vi­dez, marsikatera si ni všečna ob pogledu v ogledalo ali se celo bo­jijo za svoje pričeske. Celo vet­ru bolj zaupajo kot pa čeladam.

Najpomembnejše je, da jo imamo na glavi. Kolesar brez čelade ni kolesar! Vendar pazite, ne imejte je na glavi zato, ker se spodobi, imejte jo pravilno nameščeno. To pomeni, da natan­čno preberete navodila, ker niso tako preprosta, kot se vam zdi. V navodilih piše tudi, kako se čelada vzdržuje, če po naključju niste vedeli. Ko se potimo, ko pot brizga naravnost v čelado, se ta počasi uničuje, in če jo po vsaki vožnji ne splaknemo z mlačno vodo, bo čelada hitreje zrela za zamenjavo. Nasvet, tako mimogrede, ker vem, da to redko kdo naredi, ko pridemo domov.

Starostna doba čelade je približno pet let. Njen največji sovražnik sta naša sol in UV-žarki. Še vedno velja pravilo, da se čelada zamenja po vsakem padcu na glavo, to pomeni, da je zrela za naslednico, tudi če po padcu na njej ni vidnih poškodb.

Kolesarske čelade nekoč 

V svoji dolgoletni kolesarski karieri sem doživel leta, ko je bil vsak kolesar, ki je imel čelado na glavi in ni bil sredi kolesarske dirke, naravnost napisano, čudak! Da. Čudak! Na Gorenjskem je v osemdesetih in tja do srede devetdesetih prejšnjega stoletja kolesaril samo en kolesar s specialko in čelado na glavi. Seveda smo ga imeli vsi za norca, lepše napisano, za čudaka.

Še pred tem pa sploh ni bilo govora o čeladi brez številke na hrbtu majice. To je bilo enako čudno kot bi zdaj v osebnem avtomobilu videli voznika s čelado na glavi. Starejši kolesarji mi boste prikimali, mlajšim pa smešno zveni, vem. Zdaj je kolesar brez čelade – čudak. Kako se je to lahko tako močno spremenilo?

Roko na srce, človek v kratki majici in oprijetih kratkih pajkicah, s shujšanim kolesom, ki mu pravi specialka in ima čelado na glavi, ni videti ravno naravno. Nismo pač vajeni, da je ravno čelada edini ščitnik na človeškem telesu. Vajeni smo, da če ima človek na glavi čelado, ima zaščiteno tudi skoraj celotno preostalo te­lo. Pomislimo na smučarje, igralce ameriškega nogometa, ho­kejiste, avtomobilske dirkače …

Samo kolesarji in kamika­ze pa imajo čelade kar tako. Ko­lesar marsikaj drugega prej po­škoduje kot pa glavo, celo bra­do in zobe in nos, pa zato na specialki ne nosi »fullface« čelado, ampak običajno lahko lupinico. Kolesar, kadar pade, po­škoduje ramena, kolena, komolce, gležnje, a vsega tega nima zašči­tenega.

Kakorkoli pametujem, bolje je, da ima vsaj en ščit kot pa nobenega! Čelade so počasi, a zagotovo prodirale v zavest. Najprej so jih začeli redno, tudi na treningih, nositi tekmovalci, potem so jih začeli nositi na dirkah tudi najboljši tekmovalci in potem so ti najboljši tekmovalci tudi trenirali pod čeladami in tako je čelada postala čisto navadna in običajen dodatek h kolesarski opremi. Mimogrede, zadnji kolesar, ki je stal na stopničkah cestnega kolesarskega svetovnega prvenstva, je bil Slovenec Andrej Hauptman, na tretji stop­nički, leta 2001.

Ko so kole­sar­ji videli, da ga ni kolesarja brez čelade na glavi, je postalo sa­moumevno, da je nujna. Veliko resnice je v tem, da so nam bili prav tekmovalci za zgled. Ne vem, ali bi jo tako vneto nosili, če bi še danes najboljši kolesarji dirkali z vetrom v laseh in ne v čeladnih režah.

Postanem kolesar s čelado ali čeladar

Ne kupujte dirkalnih čelad oziroma takšnih, kakršne imajo dir­kači! Naj vam ne bodo za vzgled njihovi modeli, kajti oni imajo drugačne glave kot mi. Tekmovalci imajo vedno mini­ma­lizirano opremo tako, da ni primerna za običajne rekreativce. Te čelade so sicer dobre, a niso najboljše, pa še drage so. Tekmovalne čelade so narejene za tekmovalce, precej mlade tekmovalce, če ste po naključju že malo starejši.

Dirkalne čelade ne ponudijo maksimalnega udobja, proizvajalec zaradi lovljenje minimalne teže skopari z materiali, lovi optimalno sožitje med kakovostjo in uporabnostjo, to stane, in zato so cene takih čelad zelo visoke. Izberite udobnejšo čelado, ki ima po navadi še več zračnikov, je še močnejša in bolj odporna na udarce.

Izvrstna čelada za rekreativnega kolesarja stane od 60 do 150 evrov. Vendar, katerokoli boste izbrali in ne bo pravšnje velikosti, vam ne bo veliko pomagala. Premajhna vam bo stiskala možgane in jo boste sneli po nekaj kilometrih vožnje. Prevelika vam bo lezla na nos ali zatilje in ob prvem padcu bo čelada pristala veliko prej na tleh kot pa vaša glava ali pa se bo snela na hrbet kot kavbojski klobuk.

Čelada mora biti tako dobra, da je ne čutite na glavi. Ne smete videti nobenega robu, niti paščka. Ne sme lesti na nos, tudi ko je čelo povsem prepoteno, in ko jo snamete z glave, na tem istem čelu ne smejo ostati njene sledi. Sam menim, da je nošenje čelade med kolesarjenjem zelo poslabšalo kakovost vožnje oziroma užitka med kolesarjenjem. In ravno zato je tako nujno, da si izberemo čelado, ki je ne čutimo, a nas vedno obvaruje udarcev. Pod vsako čelado nam je vroče, moti nas šumenje okoli ušes in vedno nas nekaj tišči ali pod brado ali na čelu ali v temenih ali … Skratka, to se zavemo šele, če jo kdaj pozabimo v predsobi.

Vzemimo si čas in ne pozabimo, da moramo ob hladnejšem dnevu pod čelado spraviti še podčelado, podkapo po domače, kajti niso še naredili zimske kolesarske čelade. Torej, še toliko več premisleka o velikosti čelade. Pazljivo preberite navodila, v katerih piše, koliko zategniti pasčka, kam z njegovim ostankom, in kje se mora črka V končati. Ne veste kateri V? Razlog več, da si preberete navodila. Naj vam ne bo nerodno, prodajalca prositi za nastavitev čelade, vendar če ta prodajalec ni kolesar, povprašajte kolesarja z izkušnjami.

Ni prav lepo slišati, a znano kolesarsko pravilo je, da vam bo čelada nekoč zagotovo prišla prav.