Brkini – »od buga« pozabljen biser Slovenije

Ja, prav vsi veste, kje so – to so tisti grički, ki jih vaše oči ošvrknejo, ko v neprodušno zaprtih avtomobilih, s klimo na ful, ob zvokih Dragojeviča , Gibonnija, s prepolnimi prtljažniki športnih pripomočkov, ki so končno po zimi ugledali luč dneva, začnete vsakoletno romanje k našim prijateljem na morje v Istro ali Kvarner. Čisto vseeno je, kje vas vodi pot – čez Kozino ali Ilirsko Bistrico – ne boste jih spregledali.



To je tisti del Slovenije, ki je na naši morsko-romarski poti deležen dosti radovednih pogledov in tudi komentarjev na temo: »U, lepi kraji, tukaj se pa moremo na poti nazaj ustaviti in jih raziskati – saj niso daleč od poti, ki nam jo je gospod Garmin začrtal«

Ampak, glej ga, zlomka, gospod Garmin nam po treh tednih sončenja in poležavanja na plaži, zaužitih 3 kilogramih sladoleda, 5 kilogramih rib in čevapov  in popitih nekaj hektolitrov vode in drugih opojnih pijač, diktira neizprosen tempo – »čas prihoda 18:46«. Ob pogledu na vsemogočen kos plastike se nam na čelu prikažejo potne srage, postanemo cestni dirkač, ker »buh vari« (Bog pomagaj – Brkinsko narečje,op.a), da bi zamudili nov resničnostni šov na televiziji.

Tako ti vedno zeleni in prekrasni grički med dolino reke Reki in Podgrajsko-Matarskim podoljem spet ostanejo samo del poti, ki ga je potrebno obvoziti do svojega preljubega kavča. Kakšna napaka!

No, ponujam vam možnost, da si na poti na morje vzamete nekaj uric časa in ga podarite krajem, ki sem vam bodo (tukaj mi verjemite na besedo) za vedno vtisnili v spomin.

Brkini so, vsaj po mojem skromnem mnenju, najlepši spomladi. In ja, najlepše jih je odkrivati peš ali na dveh kolesih.

Če ste ljubitelj neokrnjene narave, nepoznanih kulinaričnih dobrot kot so npr. »krompir u zjvnci«, »čjšpovi njoki«, »paljn'te szi jtrn'co« ali pa štrukljev na tisoč in en način, potem so Brkini »a destination to be«. Pa da ne govorim o brkinskem jabolčniku, pa kisu, pa nenazadnje o opojni destilirani pijači narejeni iz »brkinske čjš'pe«, pa gobah… pa … Mislim, da se morate v okuse teh dobrot ter lepote teh krajev sami prepričati, idejo za nedeljski kolesarski ali pohodniški izlet v gričevnate Brkine, vam bom pa na pladnju serviral jaz.

Če ste ljubitelj kolesarstva, potem so Brkini pravi kraj za vas. Ne le zaradi lepot in diha jemljajočih pogledov, ki jih nudi vožnja po slemenski cesti od Harij proti Tatram in naprej, temveč tudi zaradi ene, kolesarjem zelo pomembne in cenjene stvari. Dobrih cest in kroničnemu pomanjkanju prometa. Brkini so bili zaradi pomanjkanja dela ter slabih povezav z ostalim svetom tarča množičnega izseljevanja prebivalstva, predvsem v Ameriko in bližnjo Italijo. Zato so Brkini zelo redko poseljeni in kot taki super destinacija za aktivno preživljanje časa v naravi.


 

Kje začeti?

Idealno izhodišče za obisk Brkinov je Ilirska Bistrica. Ja, ta isti kraj, skozi katerega se v poletnih mesecih vijejo nepregledne množice avtomobilov in morja željnih turistov. Parkirišč v Ilirski Bistrici ne primanjkuje, pa še eno prednost imajo – v njej ni parkomatov in modrih con za parkiranje. Če pa slučajno ne najdete ustreznega mesta za vašega jeklenega konjička – mirno povprašajte domačine, radi vam bodo odstopili del svojega »borjača« (dvorišča, op. a.) ter vas napolnili z vodo in verjetno tudi kako domačo opojno pijačo. In tukaj prvi uporabni nasvet – v Brkinih je s trgovinami isto kot s prometom – jih skorajda ni.

Pozabite na hiper, maxi, spuperduper markete. V osrčju Brkinov jih ni. Zato je nakup v dolini, če seveda kaj nujno potrebujete, nujen. Tudi signal za telefon se dostikrat izgubi in po pisku za sporočilo boste presenečeni, ko se boste priključili na omrežja sosednjih držav – ja, tudi to je čar Brkinov.

Če danes čas ni vaš gospodar, potem vam svetujem, da se za ogrevalni krog odpravite v središče »Bistrca« in si ogledate staro mestno jedro, s Hodnikovim mlinom in Mehlinovo žago na čelu. To je še edina delujoča žaga »venecianka« v širši okolici. Ja, tudi spalno mesto, kot je Ilirska Bistrica, je bilo svoj čas vzor gospodarskega razcveta in v preteklosti tudi mesto žag in mlinov. Danes je podoba na žalost precej drugačna.



No, ampak zavrtimo pedale. Iz Ilirske Bistrice se odpravimo proti Podgradu. V vasi Harije zavijemo desno (Saj veste, katera pot je pri kolesarjenju prava? Tista ki vodi v klanec.), ter začnemo uživati v pravih Brkinih. Počasi se vzpenjamo mimo Tominj, Zajelšij do Pregarij. Tukaj imajo tisti s »krizo« možnost ubrati »chicken-way« proti Čeljam in Premu – vendar se tukaj pravo uživanje šele začne.

Na poti proti Tatram se vam odpirajo pogledi levo proti Čičariji, kvarnerski lepotici Učki, primorskemu ponosu Slavniku, Koprskemu zalivu, desno proti Pivški dolini ter mogotcu, gospodu Snežniku.
Pa še en kratek nasvet: Naj vam ne bo nerodno narediti postanka pri kaki domačiji. Brkinci so prijazni in zgovorni ljudje, da ne govorimo o gostoljubju. No, ampak v to se boste prepričali sami.

Pot nadaljujemo proti Artvižam, Barki in hop, že smo v dolini reke Reke. Če si še niste ogledali Škocjanskih jam, v katerih reka Reka ponikne imate zdaj idealno možnost.
Tukaj se naša pot obrne nazaj, proti Ilirski Bistrici. Pedala strumno poganjamo po dolini reke Reke, mimo sadovnjakov, mlinov, gojišč jagod do vasi Ribnica, kjer zavijemo desno in pot nadaljujemo do Ilirske Bistrice. Seveda ne smemo spregledati smerokazov za številne eko in turistične kmetije, kjer se lahko v vsakem trenutku začnemo predajati užitkom brkinskih »masterchefom«.

In ne, ne zadržite se pri izbiri Brkinskih dobrot, kalorije ste za ta dan že pokurili.

No, na parkirišču se lahko pri avtomobilu ozrete na svoj kolesarski »gadget« in preverite podatke dneva – naj vam skrajšam muke. Prevozili ste približno 65 kilometrov, naredili približno 900 višinskih metrov – in za vedno naredili konec  pogledovanju proti »tistim gričkom« na poti z Gibonnijem proti morju. Te gričke in sladkorčke tega dela Slovenije si lahko za vedno spravite v srce.
 

Kaj si lahko na izletu ogledate:

- kraj Ilirska Bistrica – Hodnikov mlin, Mehlinova pila, Kindlerjev park, slap Sušec,

- Brkinsko sadno cesto,

- Novakov mlin,

- grad Prem,

- Škocjanske jame,

- ponor reke Reke.


***
Andraž Vide Čeligoj je športni pedagog