Brez Franje ne bi bilo zmage na Touru

Maratona Franja si ob njegovih začetkih ni bilo mogoče zamisliti brez Zvoneta Zanoškarja, tedaj alfe in omege ljubljanskega Roga. Zdaj si našega največjega kolesarskega praznika ni mogoče zamisliti brez Gorazda Penka, vizionarja, ki je Franjo popeljal na prej neslutene ravni. Tako kot druge množične prireditve se je tudi Franja zaradi pandemije znašla na novi prelomnici in jo uspešno prekolesarila. S Penkom smo se ob jubileju pogovarjali o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti maratona, ki nam je dal tudi zmagovalca Toura.

Če se vrnete na začetek, kako ste leta 1982 kot tekmovalec gledali na rojstvo rekreativne prireditve, ko pri nas še ni bilo rekreacije, kot jo poznamo danes?

Takrat je o rekreaciji razmišljal le malokdo, bili so drugi časi. Franja je bila eden od redkih maratonov, ki so se tedaj dogajali. Nihče tudi ni mislil, da v Sloveniji premoremo toliko dirkalnih koles, pa so se vseeno pojavila na startu. Kot tekmovalec sem na stvari gotovo gledal drugače kot danes, vendar sem imel že kot mlad fant organizacijsko žilico. Kmalu zatem, ko sem se začel ukvarjati s kolesarstvom, sem želel pripraviti dirko pod Urhom. Ne povsem takšne, kot je bila tedaj klasična dirka, temveč nekoliko drugačen krog. Ko so mi bolj izkušeni povedali, kaj vse bi moral narediti za to, me je minila volja. Sicer pa tedaj nisem nikoli imel želje, da bi na Franji tekmoval, pomešal sem se med množico in opazoval, kako se ljudje vozijo. Kako uživajo in kako ne uživajo, se trudijo in kako kaj počnejo brez zveze. Največkrat sem pomagal tistim, ki so bili v težavah.
 

Ob letošnji predstavitvi maratona ste dejali, da je Zvone Zanoškar Rogove kolesarje že leta 1987 opozoril, da bi klub stežka shajal, če ne bi pripravljal maratona. Ste se tedaj zavedali te plati prireditve?

Ne, tedaj je bil položaj povsem drugačen. Rog je bil glavni pokrovitelje ekipe, se je pa že kazalo, da je s svojo proizvodnjo zaostajal za trendi, ki so se tedaj že kazali v svetu. Poslovanje ni bilo več racionalno. Ko so vodilni možje prihajali na sestanke k Zvonetu, so vsi tarnali, da ne gre več, da je vse drago. Nakazovalo se je, da tovarna ni več to, kar je bila prej. Kolikor se spomnim in če so bili tedaj podatki točni, je Rog v kolesarsko društvo vlagal zajeten znesek tudi za današnje čase. Če bi tisti denar pretopil v tedanje nemške marke ali sedanje evre, bi prišli do zneska 350.000 evrov na leto.

Danes ni veliko sponzorjev pri nas, ki bi v en športni projekt vlagali takšen znesek. Je pa res, da sem imel vseskozi dobro oko za opazovanje dogajanja okoli sebe, vsak trener ga mora imeti. Hitro sem ugotovil, kako se kaj organizira, kako je treba kaj postoriti. Ni mi bilo težko, ko sem kot trener članske ekipe padel v organizacijsko-varnostne zadeve. Hitro sem vedel, kaj moram početi. Ko si postal trener in uvidel, da si od tega odvisen, si na Franjo začel gledati drugače. Če smo bili le doma, smo pomagali pri organizaciji. Zahteve okoli organizacije pa še zdaleč niso bile tako velike, kot so danes. Za organizacijski odbor, v katerega štejemo tudi vse v policiste, motoriste in redarje ob trasi, zdaj naročimo 2500 majic, v prvih letih jih je bilo 120.
 

Tedaj so bile tudi številke udeležencev precej drugačne.

Ni bilo toliko drugače, ironično je, da smo imeli lani zaradi koronskih omejitev na veliki Franji samo 440 kolesarjev, prvo leto jih je bilo 700. Je bil pa takrat promet v Sloveniji neprimerljiv z današnjim. Lahko delamo neko statistiko, s katero ocenjujemo udeležbo in stroške takrat in tedaj, vendar splošne razmere niso primerljive in ta statistika ni povsem realna.

Kako se je zgodila primopredaja med Zanoškarjem in vami, je vse skupaj prišlo čez noč ali vas je dlje časa pripravljal za svojega naslednika?

Vse se je zgodilo čez noč, glavni kuhar pa je bil Miro Miškulin, ki je rad mešal kadrovske karte v klubu. Vodenje Franje sem prevzel, ko sem kot selektor slovenske moške reprezentance dosegal najboljše rezultate. Leta 2001 je Andrej Hauptman osvojil bron na SP v Lizboni, leto kasneje je bil 4. v Zolderju, 5. pa Zoran Klemenčič, ki je bil nekaj let pred tem evropski prvak. Sledilo je še Hauptmanovo 5. mesto na OI. Zgodilo se je tako, da me je Zanoškar poslal na obravnavo, da bi dobili soglasje za izvedbo maratona, in mi dejal, naj policaje nekam pošljem. Dober teden dni pred Franjo so me postavili pred dejstvo, zdaj boš ti direktor. Pisalo se je leto 2002 in na štiriurni obravnavi smo se dogovorili, da bo zaprta vožnja do Cerknega, na Kladje se bo dirkalo, počakalo prvih 250 kolesarjev in do cilja nadaljevalo v zaprti vožnji.
 

Vam je Zanoškar vodenje maratona predal s kakšnim nasvetom?

Ne, Zvone nam je dal skozi leta veliko življenjskih nasvetov. Včasih smo se jim smejali, škoda je le, da si jih nismo zapisovali. Imel je prav v 90 odstotkih. Ker so se dogajale velike spremembe, je med nama bilo tudi nekaj hude krvi, vendar pozitivne, enourne. Vprašanje je bilo, kdo bo to plačal, vendar tedaj ni vedel, da sem se že dogovoril s pokrovitelji. Dejal sem mu, za to ste me izbrali, pustite me, naj delam, pomagajte mi le, če bom prosil za pomoč. Na koncu leta boste videli, ali je vse v redu ali ne.
 

Ste ga vikali, čeprav sta desetletja sodelovala v športu, v katerem so si običajno vsi na ti?

Da, šlo je za veliko spoštovanje. Bil je starejši in šlo je za odnos, v katerem sva imela določeno distanco, čeprav sem bil z njim od svojega 14. leta. Tako so naučili mojo generacijo.

Sledil je tektonski premik, leta 2003 se je Franja preselila iz Tacna v BTC, kakšni so bili odzivi?

Pri policiji so bili nekoliko jezni, tudi Janez Winkler ni bil navdušen, vendar se je izkazalo, da je bila to prava odločitev. Za tiste čase je bila to smela poteza, ki sem jo že pred tem nekajkrat predlagal Zanoškarju. Bil sem na toliko olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, da sem videl, kako se stvarem streže, in po omenjeni obravnavi sem Zanoškarju dejal, da ni treba nekam pošiljati policije, temveč da je treba nekam poslati nas. Veliko okoliščin je tedaj klicalo po spremembi Franje, kot da bi se tri ali štiri reke zlivale v eno. Tedaj smo tudi začeli sodelovanje s Poletom, Franjo pa smo organizacijsko začeli obravnavati, kot da gre za pravo dirko. Čez nekaj let se je je oprijel vzdevek, da je to dirka vseh dirk v Sloveniji. Po drugi strani pa so mi pri BTC dejali, ali bo maraton organizacijsko v svetovnem vrhu ali pa nas ne bo zraven. To je bil tedaj precej velik šok, v sedanji starosti se ne bi še enkrat lotil tega izziva.
 

Kakšne spremembe v pristopu k organizaciji je to zahtevalo?

Dograditi smo morali organizacijski odbor, že prvo leto so bili stroški občutno večji. Tu se gre zahvaliti za pomoč časopisni hiši Delo in Primožu Kališniku. Mojo aktivnost pri Poletu smo kompenzirali z omembami pokroviteljev, pri katerih se je zaradi tega povečalo zanimanje, začeli so vlagati večje zneske. Kolesarstvo je postajalo vedno bolj priljubljeno. V primerjavi s prvim letom, ko sem bil direktor, so se stroški že v treh letih povečali za skoraj štirikrat. Z dobrim imenom kot selektor sem pridobil tudi zaupanje vodilnih ljudi pri BTC in mestu Ljubljana. S pomočjo BTC smo pridobili še druge pokrovitelje in lahko smo si privoščili stroške, kakršne imamo še danes. Potrebovali pa smo kar nekaj let, da smo si lahko privoščili odprti start iz BTC.
 

Kdo je bil ključen pri selitvi v BTC, je bilo težko prepričati direktorja Jožeta Mermala?

Tega ne vem, to je storila Maja Oven, ne vem, kaj mu je rekla na prvem sestanku. Začeli smo sodelovati in v prvih štirih letih pridobili zaupanje, takoj sem se lotil projekta priključitvi najprestižnejšim maratonom na svetu, najprej v serijo Golden bike in nato v UWTC, ko se je zgodila reorganizacija. To so bili časi, ko se je Maja Oven zelo angažirala za maraton in tudi jaz sem dobil občutek, da BTC živi za ta dogodek. Spomnim se, da me je Mermal poklical, ko so gradili Ameriško avenijo, in vprašal, kakšne hitrostne ovire naj postavijo, da ne bodo ovirale maratona. Čeprav je bil Rog naš glavni sponzor, nikoli nismo čutili, da tako diha z ekipo kot zdaj BTC.
 

Je usoda Franje, ki so ji v nekem obdobju nekateri želeli pripisati tudi ideološki predznak, kdaj visela na nitki?

Mi smo si predstavljali, da je tako. Mogoče je bilo kdaj težko pridobiti kakšna sredstva, ko so se razmere v Sloveniji spreminjale. Vendar so nanjo večinoma gledali kot na le športno prireditev. Vedel sem, da moram spoštovati neko tradicijo. To je bila moja odgovornost, to je danes morda problem mladine, ki se lahko proda tudi za pet evrov. Kdor spoštuje svojo tradicijo, spoštuje tudi vse okoli sebe.

Kdaj pa je bila največja kriza?

Največjo krizo smo imeli, ko smo imeli največje zahteve, ko smo delali kakovostne in stroškovne preskoke. Takrat smo imeli vedno najprej sestanek pri Mermalu, nato pa smo naše skupne cilje predstavili mestu. Tako jaz kot slovenski kolesarji so lahko hvaležni vizionarskim idejam, tako je padla tudi zamisel o svetovnem prvenstvu za amaterske kolesarje, ki smo ga priredili leta 2014. To je zahtevalo nove pristope in tudi vožnjo na kronometer, na kateri smo imeli 480 udeležencev. Ne vem, ali je bil še kakšen takšen na svetu. Zahteval je osemurno zaporo ceste. Kot vsi drugi smo tudi mi občutili gospodarsko krizo pred desetimi leti, vendar ni bilo prehudo.
 

Kako pa ste preživeli zadnji dve pandemični leti, sta zamajali temelje Franje ali vam je sedanja priljubljenost kolesarstva pri nas omogočila mirno preživetje?

Kolesarstvo je zdaj na toliko boljšem glasu, da presega krizo, tudi na račun uspehov naših kolesarjev in navsezadnje tudi naših kolesark, ki so v prvih sedmih letih delovanja dosegle precej več, kot so naši kolesarji, ko so prišli na mednarodno sceno. Vse to je za pokrovitelje bolj zanimivo, pika na i je seveda vse, kar sta dosegla Primož Roglič in Tadej Pogačar. Pred desetimi leti nihče ne bi pomislil, da sta Slovenca lahko 1. in 2. na Touru. Moti me le rivalstvo med njunimi navijači.
 

Omenili ste kolesarke. Koliko je Franja prispevala h kolesarski emancipaciji, ženske na kolesih so bile leta 1982 redkost, zdaj jih je iz leta v leto več na maratonu?

Ženske so bile že na prvih maratonih, vendar so bile tedaj nekaj eksotičnega. Danes Franja prednjači pri njihovi udeležbi, v Italiji je še zdaj na startnem seznamu le en odstotek žensk, pri nas jih je neprimerljivo več. Tudi za to ima zasluge Primož Kališnik, ki me je silil, naj ustanovimo žensko selekcijo. Prvi odgovor je bil, da tega ne zmorem, saj sem bil tedaj še moški selektor, trener v klubu in direktor maratona. Ko nisem bil več selektor, sem privolil. Začelo se je s tem, da so dekleta v Poletovi ekipi s treking kolesi prekolesarila Franjo. Nadaljevalo pa s tem, da so morala prevoziti vse maratone Alpe Adria Tour. Ekipa je bila zelo priljubljena, še posebej na italijanskih cestah. V enem letu smo šli z 28 na 180 udeleženk na Franji. Odtlej je ta številka vseskozi rasla.
 

Konstantno rast Franje pa je vendarle zaustavila epidemija. Koliko je zavrla vaše načrte za prihodnost, se bodo množične prireditve še kdaj vrnile k nekdanji normalnosti tudi z družabnim delom?

Prvo leto epidemije je vsekakor globoko zarezalo v množične prireditve, v Italiji ni bilo maratonov, Franja je bila edina iz svetovne serije, ki je niso odpovedali. Pričakujem, da se bodo razmere izboljšale in se bomo vrnili v normalne tire, drugače bo narobe še kaj drugega.

Davek na epidemijo je plačala vožnja na čas, ki je že dve leti nismo videli. Se bo še vrnila na spored Franje?

Kronometer je bil vrhunska zadeva, potrebovali smo ga, da smo lahko kandidirali za svetovno prvenstvo, in zahteval je precejšnje organizacijske napore. Deležni smo bili tudi neokusnih kritik, vendar so ga prebivalci ob trasi večinoma vzeli za svojega in imeli v petek popoldne piknike ob trasi. Imamo idejo, da bi kronometer prirejali v nedeljo, teden dni pred maratonom. Tako bi najmanj motili okolico, k nam pa bi tuje goste morda privabili za ves teden. Sicer pa svetovnega prvenstva na ravni tistega iz leta 2014, ki še vedno velja za najbolje pripravljenega doslej, ta čas bržkone ne bi mogli pripraviti. Stroški so izjemno narasli, tedaj smo ga izpeljali za 400.000 evrov, zdaj bi jih potrebovali 550.000, kar je skoraj dvojni proračun Franje.

Kakšna pa je njena konceptualna prihodnost, bo Franja še naprej dirka ali se nagiba k temu, da bi bila praznik za užitkarje na kolesih?

Franja bo še naprej dirka vseh dirk. Bo pa tudi druženje in užitek. Glavno je, da je urejen maraton, na katerem kot organizatorji maksimalno poskrbimo za varnost, stoodstotne varnosti med udeleženci pa nikoli ni mogoče zagotoviti. Franja je narejena za vse, za tiste, ki hočejo le premagati trase ali navijati ob njih, kot za tiste, ki vidijo samo tri ure in 12 sekund ali tri ure in 27 sekund.
 

So še žive zamisli izpred nekaj let o deželi Franja, da bi bile trase kolesarjem namenjene za ves dan, da bi šlo ne le za kolesarski, temveč tudi turistični, kulinarični dogodek?

Te zamisli še živijo, vendar tako kot smo potrebovali 35 let, da smo imeli leteči start iz BTC, bo tudi to še nekaj časa zorelo v okolici. Najbolj so se v tej smeri doslej angažirali v Škofji Loki. Dejstvo je, da smo vedno bolj prepoznavna kolesarska nacija in v tej smeri vedno bolj zanimivi za tujino. Vse zanima, kaj počnemo, da imamo tako dobre kolesarje. Čas je, da se tudi mi iz tega kaj naučimo, in mislim, da se okolja, ki sodijo v deželo Franja, tega dolgoročno zavedajo.
 

Za konec še k sloganu jubilejnega maratona – od Franje do Toura. Koliko ta prireditev pomeni za KD Rog, koliko je prispevala k vzgoji šampiona Toura Tadeja Pogačarja, ki je z ustanovitvijo Pogiteama pokazal, da zna vračati okolju, iz katerega je izšel?

Pogačar je potegnil res lepo potezo, lahko pa tudi rečemo, da brez Franje ne bi bilo njegove zmage na Touru. Maraton je že desetletja ključen pri delovanju našega društva, vsakoletni izkupiček pokrije delovanje vsaj ene od naših selekcij. Z zmago na Touru je bil ves trud brez dvoma poplačan. Ni prav veliko kolesarskih klubov na svetu, ki se lahko pohvalijo, da so vzgojili šampiona v rumeni majici. Sicer pa je zame Franja generator ne le kolesarstva pri nas, temveč gibanja nasploh. Vse te kolesarske drese, ki jih vodimo na Franji, vidimo tudi v tekaških smučinah, med pohodniki. Pomagali smo razširiti gibalno kulturo med Slovenci.