Beštija in trije zasvojenci

Kako se je Slovenec držal za vrv in smučal s 420 konji pred seboj, ostal živ in še jezikal. Kdo poreče: »Fantje, a ste za to študirali?«, mi pa pravimo, da so pobje taki, kot je treba. Ta pravi.

»Krog je bil dolg manj kot kilometer, visoke ledene bande so bile okoli ovala in led pod smučmi. To je v redu, da je pod smučmi, malo teže je po tem ledu voziti avto. In to avto s 420 konji ali 600 in več, kakršne so vozili nekateri tekmeci. Če ima avto dobre oziroma odlične gume, z žebljički posute, in še voznika, ki obvlada driftanje po ledu, potem moraš biti Hirscher, da preživiš, kajti na ravnini leti krepko čez sto kilometrov na uro in potem S-šikana, smučar pa na štriku!? Najboljši vozniki zvozijo ovinke tako, da smučarju v nobenem primeru vrv ne popusti, se ne dotakne ledu, pri tistih s slabšo opremo, kakršni smo bili mi, s slabšim oprijemom, sem pa kot smučar moral biti preklemano previden, kajti pospeševanje avta mi je lahko odtrgalo vrv iz rok in če nisem bil pazljiv, me je potegnilo v ograjo. K sreči sem preživel, tudi provokacije Jureta in Martina, ki sta se izmenjavala za volanom, nismo bili zadnji, niti zmagali nismo, za prvič smo jo odnesli brez poškodb in z zelo dobrim časom!« je David hitel razlagati adrenalinsko dirko, imenovano GP Ice Race, v Zell am Seeju v Avstriji.

ni podpisa

S smučmi in avti po ledu

»Povezani smo bili s slušalkami v čeladah. Jaz kot smučar sem samo vpil gas, gas, gas, Jure in Martin sta ubogala, hkrati pa pazila, da ne zletita s steze v ledeno ograjo. Pred startom nismo imeli pojma, kaj nas na taki dirki čaka. Kje pri nas pa lahko kaj podobnega poskusiš? In je šlo, do konca, kar je naša oprema zmogla.« To je povedal David, bivši kolesar, odličen smučar, navajen adrenalinskih jurišev.
Takšno dirkanje ima dolgo zgodovino s prav tako dolgim premorom. Ideja je padla na plodna tla tudi na olimpijskih igrah v St. Moritzu leta 1928, ko so posebej za obiskovalce uprizorili dirko smučarjev, ki so imeli vprežene konje! Atrakcija olimpijskih iger je bila to in že čez dobrih deset let so konje zamenjali avtomobili. Morda še nekaj stavkov o tem.

ni podpisa

Skijoring je ime te nekoliko pozabljene športne discipline. Skijoring je zimski šport, pri katerem smučarja vleče pes, konj, motorne sani, motor ali avto ali … kar koli, kar smučarju, ki drži vrv, omogoča užitek do konca in naprej. Pozor že na začetku: gre za nevaren šport!
Vse skupaj naj bi se rodilo v Severni Ameriki na začetku 20. stoletja. Leta 1915 se je začelo v Lake Placidu (ZDA) in od takrat je bila to ena glavnih zimskih zabav. Konjeniški skijoring v Steamboat Springu je dočakal že 105-letnico. Vse skupaj se je začelo zato, ker tedaj še ni bilo smučarskih vlečnic in so bili psi ali konji enkratna rešitev za poteg do vrha hriba. Potem ko so nastajala smučišča z vlečnicami, se je skijoring preoblikoval v atrakcijo, ki se je dogajala v zasneženih ali poledenelih krožnih pistah, narejenih posebej za ta šport. Da, o športu govorimo, in to o visokospecializiranem tekmovalnem športu, v katerem konji dosegajo hitrost okoli 60 kilometrov na uro, smučarji pa vmes preskakujejo skakalnice in druge ovire. In za nekatere je še to prepočasi in so vpregli recimo tudi porscheja 550 spyder, ki je ocenjen na pet milijonov evrov, in … in plin do konca, na vrvi pa vrhunski smučar, ki po ovinkih drvi prek sto kilometrov na uro. In tako je nastala zabava, ki je nekako rezervirana za znana smučarska središča.

ni podpisa

No, morda zanimivost: pred štirimi, petimi desetletji, ko je bilo veliko snega, slovenski porscheji pa so bili fički, katrce in škode, je bilo dovolj pogosto, če se je na zasneženi vaški cesti pojavil smučar, ki ga je vlekel avto. Največkrat je bilo več avtov, ki so včasih vlekli več smučarjev. Tisti, ki so to skusili, ne morejo pozabiti. Povprašajte na vasi! Tudi to je del slovenske smučarske zgodovine, tako kot štamfanje na gričkih, postavitev vlečnic, ki jih je poganjal traktor. Ni se vse dogajalo v Kranjski Gori in na Krvavcu pa Pohorju.
Eden od največjih navdušencev lednih dirk v Zell am Seeju je bil prav Ferdinand Porsche. Od leta 1937 pa vse do leta 1974 je dirka privabljala najboljše voznike relija na svetu in tekmovanje si je ogledovalo v povprečju po 10.000 ljudi! Huda nesreča leta 1974 je dirko pospravila s koledarja. Letos so jo prekrasno obudili, tudi s slovensko udeležbo. Zbralo se je kar 8000 gledalcev, da bi videlo 130 avtomobilov, posebej prirejenih za dirkanje po ledu skupaj s smučarji, ki so privezani za avto morali preživeti dirjanje po ledeni stezi.

Tako rekoč študentje

Dirke v Avstriji so se udeležili David Zupančič Valant, 26-letni inženir strojništva, eden tistih, ki so gonilna sila slovenskega študentskega projekta Formula Student. Projekt, ki se je s šestimi študenti začel leta 2015 in še traja, vendar je zdaj vključenih že 50 študentov. To delo se predstavlja kot projekt študentov ljubljanske Univerze. Naredili so že štiri avtomobile, zadnja dva sta električna. David je vodja te ekipe, medtem ko je Martin Paldauf, član ledene odprave, vodja ekipe, odgovorne za motorje teh avtomobilov.
Martin Paldauf je 26-letni bencinski odvisnik, inženir strojništva, ki je že v osnovni šoli dirkal z gokarti. Z očetom, prav tako navdušencem avtomobilskega športa, je vozil po skoraj vseh evropskih dirkališčih in ker kri ni voda, ampak v njihovi družini bencin, je Martin pristal v čisto pravem dirkalniku, ki si ga deli s tretjim mušketirjem, Juretom.

ni podpisa

Jure Žove je 29-letni informatik, ki je kot ljubitelj bencinskega športa pristal v BMW M3, prirejenem za dirkanje. Avto sta na spletu z Martinom opazila sočasno. Oba sta ga hotela imeti, kupiti. Ker je bil drag, onadva pa se še nista poznala, sta se pokonektala zaradi ugodnejšega nakupa. Že po prvem pogovoru sta spoznala, da imata skupni imenovalec: dirkanje z avti. Kupila sta ga, najela garažo v Dupljah na Gorenjskem in vse svoje prihranke, vse svoje plače in ves prosti čas vložila v ta avto, ki sta ga poimenovala Beštija. David jima občasno pomaga pri šraufanju, še več pa pri idejah, kam iti spucati drobovino avta oziroma izprazniti svoje adrenalinske zaloge. Jure si je od nekdaj želel dirkati, pred leti si je celo sposodil prijateljevega dirkalnega clia. Udeležil se je gorske preizkušnje v Sevnici. Prijatelju je vrnil avto brez poškodbe, kar je pomenilo, da ni bil obrnjen na streho, vendar ni vrnil želje po dirkanju in nekaj let kasneje v njegovo življenje pripelje … Beštija!

Martin in Jure se strinjata, da je David pač usekan adrenalinec, ki si upa smučati na koncu vrvi, ki je zavezana za avto s 420 konji! Dirka v Zell am Seeju je dirka, na kateri si lahko od tebe sposodi štrik tudi Emanuelle Tabacchi, lastnik tistega pet milijonov vrednega sivega porscheja 550 spyder, ki smo ga že omenili! Na dirki si lahko videl takega spyderja ali pa golfa dvojko, pogon 4 x 4! Svojo beštijo so imeli parkirano tik ob Marku Webbru, dirkaču formule 1, pametovali so skupaj z nekdanjim svetovnim prvakom v reliju Walterjem Röhrlom in Hansom-Joachimom Stuckom. Da prideš na startno listo, moraš biti izbran. Omejitve so nujna varnostna kletka v notranjosti avta, štiritočkovni varnostni pas in primerno hrupen izpuh. Slovenski je bil seveda močno preglasen, zato smo ga zamenjali že doma – kje dobiti pravega, je bil spet cel projekt.
»Dobili smo ga, zmontirali, potem pa v Avstriji ugotovili, da ga sploh ne bi bilo treba menjati, ker je več kot pol avtov hrumelo mnogo glasneje od njihovega pogoja. V Sloveniji te discipline ne moreš trenirati uradno, neuradno pa lahko na lastno odgovornost, seveda, o tem pa ne bi tako javno govorili.«

Beštija ropoče s 420 konji

David, Martin in Jure so ponosni na svojega BMW M3, letnik 2007, s 420 konji, motorjem V8, ročnim menjalnikom, prirejeno zaporo diferenciala ... Pa dirkalno podvozje, dirkalna kletka, motor je osnoven, izpuh je Remusov dirkalni, ni homologiran za cesto, ima aero paket, spliter, spojler, bistveno je lažji od osnovnega modela, ki ima čez 1600 kilogramov, Beštija pa zgolj 1300, kar se ogromno pozna pri vožnji. Vse nepotrebno so iz avta vrgli ven, vrata so iz poliestra, ima plastične šipe … Kadar ne dirkajo po ledu, dirkajo na dirkališčih po Evropi. David nam na hitro razloži, da so dirkališča pri nas v glavnem še v povojih, da pa dirkače čaka svetlejša prihodnost, ker si nekateri zagnanci pospešeno prizadevajo, da Slovenija končno dobi pravo, uradno dirkališče z obratovalnim dovoljenjem. Najbližji ventilček za odvečni adrenalin je vsekakor hrvaški Grobnik, ki je pred kratkim dobil nov asfalt, kar pomeni, da en dan dirkanja ne zradira vseh štirih gum, kajti novi asfalt je veliko prijaznejši, tako da set pnevmatik zadostuje za tri dni dirkališča! Set pnevmatik za Beštijo pa stane dobrih 1000 evrov. Drag šport so si izbrali, vendar pravijo, da ne obremenjujejo nobene druge denarnice kot lastnih (staršev nisem intervjuval, ker jim verjamem), odličnjaki so in dajo vedeti, da najraje porabljajo zgolj svoje muke. To pa ne pomeni, da bi se s koli branili pred sponzorji, saj imajo v kratkem nastopiti na nekaterih domačih dirkah in bi finančna injekcija še kako prav prišla.

Oglejte si še video! https://m.youtube.com/watch?feature=youtu.be&v=9SamjXJ4j50

ni podpisa