Razvijali so, kar so potrebovali

Pravijo, da je antična Grčija zibelka zahodne civilizacije, in to gotovo drži glede začetkov sodobne znanosti. Zato je kronologija starogrške modrosti, ki jo prinaša razstava centra Noesis iz Soluna, pravkar odprta v Galeriji Cankarjevega doma, izjemno poučna. Toda še bolj kot Pitagora, Aristotel, Platon in drugi pritegnejo radovednost sodobnega človeka osupljivo praktične tehnološke rešitve starih Grkov.

Pri njih so se seveda naslonili na znanje predhodnikov in drugih kultur, a razvili povsem svoje, izvirne rešitve. Aktualna razstava, ki že več let potuje po svetu, je začela nastajati leta 1997, ko je center Noesis, znanstveno središče in tehnološki muzej v Solunu, ki je bil tisto leto evropska prestolnica kulture, pripravil prvo predstavitev antične tehnologije. In bila je takojšen uspeh, pravi Leonidas Gymnopoulos, strokovni sodelavec razstave, ki že četrt stoletja pomaga širiti zavest o moči antične grške misli.

Osupljivo domiselni

Fascinacija nad starogrškimi tehnološkimi rešitvami, ki so na razstavi predstavljene s tridimenzionalnimi animacijami, interaktivnimi aplikacijami ter maketami in replikami, je upravičena. Stari Grki so iz materialov, ki so jih našli v naravi, ustvarjali glede na okoliške kulture njihovih sodobnikov izredno napredne naprave. Ena takšnih je denimo hidravlični telegraf, s katerim so prenašali sporočila iz trojanskih vojn.

Čeprav je slišati zelo sodobno, je naprava pravzaprav le škaf za vodo s pokrovom in paličasti plovec z zarezami, ki se je dvigal nad gladino, glede na to, koliko vode je sporočevalec iz škafa izpustil. Sestavni del sistema je še grmada z ognjem na vrhu hriba, trik pa je v tem, da je imel identično napravo tudi prejemnik sporočila na več deset kilometrov oddaljenem hribu. Ko je pošiljatelj zakril svoj ogenj, je s tem prejemniku sporočil, da se je pošiljanje sporočila začelo, in ta je vedel, da mora začeti spuščati vodo iz čebra. Ko je bilo konec sporočila, je ogenj znova zagorel, in prejemnik je zaprl pipico ter »prebral«, do katere zareze se je palica dvignila, ter po šifrantu vedel, ali je šlo za zmago, poraz, umik ali kaj drugega.

Številne napravice, ki so jih v pomanjšani izvedbi prispevali grški rokodelci in znanstveniki, ljubitelji antične zgodovine, so razstavljavci razdelili v 17 sekcij. Poleg že omenjenih telekomunikacij so posebej zanimivi sklopi razstave arhitektura z gradbeno tehnologijo, mehanika z Arhimedovim vijakom, astronomija s slovitim mehanizmom z otoka Antikitera, premično avtomatično gledališče ter glasba s hidravlisom ali vodnimi orglami. Za marsikoga bo zanimiv tudi izbor vojaških strojev, od metalcev plamenov in znamenitega grškega ognja, do reflektorjev v obliki zrcal za požiganje nasprotnikovih ladij na daljavo, ogromnih samostrelov, ne bistveno drugačnih, kot smo jih lahko gledali v Igri prestolov, oblegovalnih ovnov in tako dalje.

Že kratki opisi briljantnih izumov bi bili preobsežni za članek. Poleg tega je bilo denimo samo o mehanizmu z Antikitere, ki so ga očitno uporabljali za prikazovanje položaja planetov v zodiakalnih znamenjih ter Sonca in Lune, napisanih na stotine člankov in posnetih več dokumentarnih filmov. Tokrat lahko leseno verzijo tega prvega analognega računala iz prvega stoletja pred našim štetjem od blizu opazujemo tudi v Ljubljani. Vseh funkcij te vrhunske naprave s 37 zobniki, nič večje od škatle za čevlje, še danes ne poznajo, gotovo pa so z njo merili lunine mene in napovedovali mrke.

Obsedenost z avtomati

Izdelavo replike v naravni velikosti je sponzoriral ameriški HP, za izdelavo Ktezibijeve in Arhimedove ure se sponzor še ni našel, sta pa nazorno predstavljeni na panojih. Še posebej zanimiva je Arhimedova naprava za merjenje časa s pomočjo hidravlike in s številnimi samodejno gibljivimi deli. Delovala je tako, da so vsako polno uro oči na maski s človeškim obrazom spremenile barvo, iz vranjega kljuna pa je z glasnim ropotom padla kroglica. Stilizirani kači, ki sta bili ob straneh obraza, sta se splazili navzgor ter sikali, hkrati pa je mehanizem obudil še ptice, da so začele prestrašeno čivkati.

Še več mehanskih sklopov kot Arhimedova ura premore Heronovo nepremično avtomatično gledališče. To je bil »na majhen steber postavljen gledališki oder z odpirajočimi se vrati in nizom gibljivih figur, ki uprizarjajo določen mit«, kot je v razpravi o avtomatih, najdeni v aleksandrijski knjižnici, zapisal sam Heron. Njegovo avtomatizirano gledališče je prek množice vrvi in škripčevja navezano na utež iz težkih kovinskih plošč, ki se počasi spušča navzdol. Pri tem se sprošča vrvje, povezano s številnimi deli scene in figurami, ki se tako premikajo v skladu z zamišljenim scenarijem.

Morda najboljša funkcija tega namiznega gledališča je, da lahko vrvje zavrtimo naprej ali nazaj, kot bi vrteli trak na sodobnih videorekorderjih, in poljubno ponavljamo posamezne dele zgodbe. Grško fascinacijo z avtomati, ki so jih znali domiselno sestavljati samo s pomočjo mehanike, lahko povežemo z odnosom Grkov do njihovega panteona. Razstava o tem sicer ne poroča, a iz mitologije vemo, da njihovi bogovi niso samo dobri in pravični, ampak tudi zlobni, nepravični, v marsičem zelo človeški, in ljudje so jim izročeni na milost in nemilost kot lutke na vrvicah.

A kljub temu, ali morda prav zato, je Grkom uspelo, kar ni pred njimi, niti za njimi vse do renesanse, uspelo še nikomur. Svojo misel so znali iztrgati obnebju religioznega in jo vzpostaviti kot objektivno merilo narave in njenih pojavov. Prav iz te samostojnosti misli, ki ni bila več podrejena dominaciji religioznega pogleda na stvarstvo, je začela nastajati grška znanost, način razmišljanja, ki je nato po ovinkih sprožil ali vsaj oplemenitil renesanso in z njo sodobno zahodno civilizacijo. Podobno avtomatizirano gledališče je denimo poldrugo tisočletje po Heronu napravil veliki Leonardo. In zgledoval se je prav pri starih Grkih, saj so v njegovi pisni zapuščini med številnimi zapiski menda našli tudi omenjene Heronove zapise.

Dediščina antične znanosti

Morda to grško uporniško samostojnost misli, nepredstavljivo v takratnem antičnem svetu, pogreznjenem v mnogoboštvo, nakazuje že mit o Prometeju, ki se je uprl bogovom in ljudem prinesel ogenj – iz katerega se je razgorela sodobna znanost. Morda jo lahko zaslutimo tudi v nazornem prikazu grškega stavbarstva, ki prikazuje, kako so starodavni gradbinci s pomočjo domiselnega sistema škripčevja in vzvodov gradili panteone in palače. Niso pa, čeprav so skoraj celoten Olimp naselili z bogovi, uvoženimi iz starega Egipta, gradili piramid.

Pri gradnji velikih stavb so si, verjetno podobno kot Egipčani, pomagali z različnimi dvigalnimi napravami. Za dviganje gradbenega materiala so uporabljali monokolos (lesen drog s škripcem), pripravo za dviganje dikolos (lesena, zgoraj stikajoča se droga z dvema škripcema) in pripravo polispaston (kolo s škripčevjem). Del tega je mogoče videti na pomanjšanem modelu gradbenih žerjavov.

Zakaj torej nimajo tudi piramid? Leonidasa Gymnopoulosa vprašanje ne preseneti. »Stari Grki so gradili tudi piramide, le da so bile tako majhne, visoke komaj dva metra, da jih je zgodovina prezrla,« nas popravi grški vodnik. »V nasprotju z grandioznostjo starih Egipčanov so imeli Grki raje skladnost; pomembnejša od velikosti so jim bila razmerja in lepoto so iskali v proporcih,« meni nekdanji fizik.

Še en pomemben izum je starogrško gledališče, ki nam z dramatičnimi zgodbami o človeških usodah v nasprotju s precej preprostimi egipčanskimi hvalnicami vsemogočnosti boga še danes služi kot vir arhetipov. Kljub temu drži, da je antična Grčija tudi vezni člen med egiptovsko, kitajsko in kasneje arabsko tehnologijo in znanostjo, in razstava nima namena tega zanikati, poudarja strokovni sodelavec razstave. »Želi pa prikazati, da so bile nekatere res pomembne zadeve izumljene prav v Grčiji.«

Takšen je gotovo tudi protoparni stroj, ki ga je izumil Heron, v obliki vrteče se krogle z dvema izpuhoma, ki jo od znotraj poganja para. Podoben princip je v 19. stoletju v Evropi povzročil industrijsko revolucijo. »V stari Grčiji je pač ni mogel, saj so Grki za delo uporabljali sužnje, in niso potrebovali pare. Takšen je bil njihov pristop do življenja, razvijali so, kar so potrebovali,« še ugotavlja Leonidas Gymnopoulos, ki svetuje obiskovalcem, da si vzamejo najmanj poldrugo uro za zelo bežen ogled razstave Ideja.