Z ozonsko luknjo nas narava opozarja, da le počasi odpušča napake

Ob podpisu montrealskega protokola o snoveh, ki škodujejo ozonskemu plašču, ki velja za enega bolj spoštovanih protokolov, je Generalna skupščina ZN 16. september razglasila za mednarodni dan zaščite ozonske plasti.

Delež ozona v zemeljskem ozračju je manjši od tisočinke. Če bi vsega zbrali na nivoju morske gladine in ga ohladili na nič stopinj Celzija, bi ga bilo le za dve do šest mm debelo plast. A ozon ima izjemno pomembno vlogo, saj nas ščiti pred UVC in večjim delom UVB žarkov. Največ ozona po pojasnilih Agencije za okolje (Arso) nastane v stratosferi v pasu okoli ekvatorja, gibanje zraka pa ga nato razporedi nad preostala območja in ga počasi zbira nad poloma.

Brez te zaščite na zemeljskem površju ne bi obstajale ne rastline ne živali, in tudi ne človek, so zatrdili na Arsu. Prevelika količina UV sevanja je namreč škodljiva za zdravje ljudi in živih bitij sploh. UV sevanju pripisujemo opekline kože, pojav kožnega raka, zlasti najnevarnejše oblike melanoma, poškodbe oči ter zaviranje delovanja imunskega sistema. UV sevanje povzroča upočasnjeno rast rastlin, zaradi česar je lahko manj pridelka, propadanje občutljivih organizmov v vodah, npr. fitoplanktona, kar prizadene prehranski splet, propadanje različnih materialov itd. Predvsem del UV sevanja, ki se vpije v ozračju in ne dospe do tal, škodi dedni zasnovi celic. Izpostavljanje UV sevanju lahko tudi poslabša določene kožne bolezni in v kombinaciji z nekaterimi pogosto uporabljanimi zdravili in kemikalijami lahko povzroči neobičajne reakcije kože na svetlobo. UV žarki seveda niso samo škodljivi, saj ti uničujejo tudi viruse in bakterije, zato jih v zdravstvu pogosto uporabljajo tudi za dezinfekcijo in sterilizacijo, so še navedli.



Ozonska luknja je še vedno prisotna nad Antarktiko. Glavni krivci za razpad stratosferskega ozona so atomi klora, flora in broma, ki so se sproščali ob potisnih plinih v sprejih, hladilnikih, topilih, izolirnih masah (gre za tako imenovane F-pline iz vrst HFC (fluorirani ogljikovodiki), PFC (perfluorirani ogljikovodiki), SF6 (žveplov heksafluorid)). »V polarnem vrtincu ob prisotnosti stratosferskih oblakov pri temperaturah okoli minus 80 stopinj Celzija lahko en sam atom klora uniči več tisoč molekul ozona.«



»V stratosferi nad poloma pozimi namreč nastane polarni vrtinec – rahlo valovito kroženje zraka, ki je nad južnim polom bolj izrazito kot nad severnim. Polarni vrtinec preprečuje oz. ovira mešanje zraka nad polom z zrakom, ki je bližje ekvatorju, zato nad polom pozimi nastanejo posebne temperaturne in vlažnostne razmere. Ker polov pozimi več mesecev ne obsije sonce, temperatura v stratosferi pade celo pod minus 80 stopinj Celzija. Ko prvi UV sončni žarki padejo na drobne ledene kristale, se ob tako nizki temperaturi ob prisotnosti klorovih in bromovih atomov začne proces razgradnje ozona,« so razložili na Arsu.



Zmanjšanje ozona v ozračju nad Antarktiko so opazili leta 1975, vendar so podatke o tem prvič javno objavili šele leta 1985, ko so ugotovili, da se oktobra in novembra količina ozona nad Antarktiko iz leta v leto bolj znižuje. Satelitske meritve so pokazale, da je območje izrazitega redčenja ostro omejeno, zato so pojav poimenovali ozonska luknja. »Dolgo smo bili veliko bolj zaskrbljeni zaradi ozonske luknje nad Antarktiko kot nad manj izrazitim pojavom tanjšanja ozonske plasti nad Arktiko. Pojav izrazitega upada ozona nad severnim polom spomladi 2011 je bil zato še toliko večje presenečenje. Zaščitna ozonska plast se je opazno stanjšala konec marca in aprila tudi nad Evropo. V Sloveniji je bil ob koncu marca in aprila UV indeks višji kot v preteklosti. K sreči je ozonska luknja sezonski pojav in v drugi polovici aprila smo že opazovali ponovno obnavljanje zaščitne ozonske plasti. Opazno se je zaščitna ozonska plast nad srednjo Evropo stanjšala tudi marca 2013. Ozonska luknja se bo kljub ukrepom najverjetneje še kar nekaj desetletij pojavljala, saj imajo freoni dolgo življenjsko dobo, nekateri celo daljšo od sto let.«

Znanstveniki so ugotovili, da na Kitajskem še vedno uporabljajo škodljive pline.