Z lesom ni nič narobe – težava je, kako ga kurimo

»Večina onesnaženega zraka je posledica lokalnih virov,« pravi dr. Griša Močnik, raziskovalec na inštitutu Jožefa Stefana, ki je sodeloval pri eni najbolj zapletenih raziskav o onesnaženosti okolja s trdimi delci, kar so jih opravili pri nas. Pet ustanov je lani v zimskih mesecih zbiralo podatke v občini Loški Potok in ti so pokazali porazne razmere. Letos naj bi težave z onesnaženostjo zraka reševali s pilotnim projektom posebnih filtrov za trde delce.

Kristina Glojek, ki pod mentorstvom Mateja Ogrina pripravlja doktorat na oddelku za geografijo ljubljanske filozofske fakultete, je k sodelovanju pritegnila strokovnjake z nemškega inštituta Tropos, IJS, Elektroinštituta Milana Vidmarja in podjetja Aerosol. Pripravili so interdisciplinarni projekt meritev onesnaženosti zraka v hriboviti občini Loški Potok, ki leži tik ob hrvaški meji. Na dveh merilnih mestih, na Hribu oziroma na Taboru in v Retjah, so od novembra do sredine maja zbirali podatke o onesnaženosti zraka s trdimi delci.

»Lepota te merilne kampanje,« poudarja Močnik, »je večplastnost, saj so v njej sodelovali raziskovalci z različnih področij, od geografov, fizikov do kemikov, ki problem obravnavajo vsak s svojega zornega kota. Raziskovanje onesnaženosti zraka je namreč ena najbolj zapletenih aplikativnih znanosti.«​
 

En vir onesnaževanja

Posebnost raziskave v Loškem Potoku je tudi v tem, da so jo izvedli v manjšem kraju, saj ima celotna občina nekaj manj kot dva tisoč prebivalcev, v obeh vaseh, kjer so opravili meritve, na Hribu in v Retjah, pa živi po nekaj manj kot štiristo ljudi. »Večina raziskav o onesnaženosti zraka s trdimi delci je opravljenih v velikih mestih, kjer sta dva vira onesnaževanja: promet in kurjenje z lesom. Tam se lahko – tako je bilo v Ljubljani – občutno izboljša kakovost zraka z ukrepi, kot je bila uvedba daljinskega ogrevanja v osemdesetih letih in v zadnjem času omejitev prometa,« pojasnjuje sogovornik.



V Loškem Potoku so razmere popolnoma drugačne kot v večjih mestih. Tako je marsikje po Sloveniji in Evropi, saj večina ljudi še vedno ne živi v mestih, ampak v manjših krajih. »Poleg tega so razmere, kakršne so v Loškem Potoku, podobne razmeram v celotnih Alpah, torej v vseh goratih območjih Evrope in tudi globalno. Zato so take raziskave s stališča raziskovanja zelo pomembne, ker množica ljudi živi v takih razmerah.«

Bistvena posebnost raziskave v Loškem Potoku v primerjavi z mesti je, da onesnaženost zraka ni povezana z dvema viroma, ampak prevladuje en sam: kurjenje lesa. Promet z dvema vrhuncema v dnevu, ko ljudje odhajajo v službo in prihajajo domov, sicer prispeva k onesnaženosti tudi v Loškem Potoku, vendar ne toliko. »Glavni vir izpustov trdih delcev je zgorevanje biomase, ki v Retjah prispeva okrog 80 odstotkov h koncentracijam črnega ogljika, na Taboru pa 75 odstotkov,« razlaga Močnik.

Napačno kurjenje lesa

Razlog je znan: ne samo v Loškem Potoku, na celotnem območju Alp je lesa dovolj, je poceni gorivo in preprost za uporabo. »Z lesom ni nič narobe, težava je, kako ga kurimo,« poudarja Griša Močnik. Če je naprava za kurjenje lesa majhna in neučinkovita, da dosega nižje temperature in nista kontrolirana pretok zraka in padec tlaka, prihaja do nepopolnega izgorevanja, kar pomeni, da so emisije velike. Takšne peči v zrak spuščajo saje, ki jim strokovno pravimo ogljični aerosoli. To so strupene, karcinogene snovi. Zaradi njih ljudje zbolevajo in umirajo zaradi bolezni dihal, srčno-žilnih bolezni, delci pa vplivajo tudi na delovanje avtonomnega živčevja in krvni tlak.
Peči, pri katerih je izgorevanje nepopolno in emisije velike, so lahko tradicionalne kmečke peči, nove peči, kamini. Majhna peč, ki dogreva sobo, je lahko večji onesnaževalec kot peč, ki ogreva večnadstropno hišo.
 

V Retjah slabše kot v Ljubljani

Raziskava v Loškem Potoku je pokazala veliko razliko med obema merilnima mestoma. Na Taboru, ki je visoko, na prepišnem mestu, so izmerili precej nižje koncentracije onesnaženosti zraka kot v Retjah. Povprečne koncentracije črnega ogljika so bile v Retjah 4,3 ± 7,0 mikrogramov na kubični meter, na Taboru pa 1,6 ± 2,3 μg/m3. V primerjavi s povprečnimi koncentracijami črnega ogljika v Ljubljani, kjer so pozimi leta 2014 za mestno ozadje izmerili 3,5 ± 2,2 μg/m3, so koncentracije v Retjah višje, medtem ko so na Taboru nižje od ljubljanskih.
Na velike razlike med meritvami, opravljenimi na Taboru in v Retjah, ki ležijo na dnu doline, so vplivale podnebne razmere in vreme.

»Kar merimo kot onesnaženje v zraku, je produkt izpustov lokalnih virov in atmosferskih pojavov, ki pa jih žal poznamo manj podrobno, kot bi si želeli,« pravi Močnik. Na tolikšno razliko v rezultatih meritev med krajema, med katerima je kakšnih 500 metrov zračne razdalje, je namreč vplivala inverzija. Zaradi vremenskih razmer so izpusti iz peči v Retjah ostali tam, kjer so nastali, v dolini, na Taboru pa so jih vetrovi raznesli.

Tudi druge raziskave kažejo, da je večina onesnaženega zraka, ki ga dihamo, lokalnega izvora: »Kar dihamo, ko so koncentracije najvišje, je to, kar smo v zrak spustili sami ali naši sosedje.« V Loškem Potoku je to še toliko bolj gotovo, ker tam daleč naokoli ni nobenih drugih virov onesnaževanja, kar pomeni, da so izmerili tamkajšnje vire.


 

Rešitve že iščejo

»Geografije okolij, kjer se dogaja onesnaževanje, ne moremo spreminjati, tako kot ne moremo spreminjati vremena. Torej lahko nekaj naredimo le z viri onesnaževanja,« pravi Močnik. Zato Kristina Glojek načrtuje, da bodo na oddelku za geografijo v Loškem Potoku popisali vse vire onesnaženja in poiskali rešitev za tiste peči, ki najbolj onesnažujejo. »Ljudje bodo zagotovo še naprej kurili z lesom, vendar je treba – tako kot v mestih – najti način, da se bo onesnaževanje zmanjšalo,« opozarja Močnik, ki med prednostmi raziskave, opravljene v Loškem Potoku, navaja tudi uporabnost. Na občini že iščejo rešitve, med drugim tako, da bi pridobili denar za pilotni projekt za namestitev posebnih filtrov, ki bi lovili trde delce, ki so jih razvili na inštitutu Jožefa Stefana.

Občine, dodaja Močnik, pa ne zanimajo samo prispevki virov in kaj se da narediti, ampak tudi, kolikšno izboljšanje dobijo pri nekem vložku. »Da bi se lahko kvantitativno lotili problema, moramo najprej izmeriti stanje, potem sprejeti ukrepe in nato z meritvami spremljati učinkovitost ukrepov,« pravi sogovornik in doda, da se v mestu ponavadi zmanjšuje promet, kar je najbolj preprosta rešitev oziroma je glede na vložek dosežen velik učinek.

»Zapreš Slovensko cesto, in je lokalni prispevek k onesnaženju za 70 odstotkov manjši,« ponazori.
Lokalne ukrepe je navadno lažje izpeljati kot regionalne, je prepričan Močnik, ki petnajst let deluje na področju merjenja onesnaženosti zraka in je zadovoljen, kako se znanstvena odkritja umeščajo tako v standardizacijo meritev kot v regulativo. Posledica tega je, da so v mestih ukrepi za zmanjšanje onesnaženosti zraka že preverjeni, na primer daljinsko ogrevanje nadomesti ogrevanje z individualnimi kurišči, z omejitvijo prometa se zmanjšajo izpusti na ulicah, v manjših krajih pa rešitve še iščejo.

Da bi ljudem dopovedovali, naj nehajo kuriti les, je po sogovornikovem mnenju nesmiselno, ampak jih je treba ozaveščati, da bodo les kurili na čim bolj učinkovit način in da si bodo za zamenjavo starih peči zagotovili subvencijo. Kajti pri iskanju rešitev za onesnažen zrak lokalna skupnost oziroma tisti, ki išče rešitve, trči ob socialno-ekonomske razmere, pravi Močnik: »Rešitev ne dosežeš samo s palico, torej z omejitvami in nadzorom, ampak s korenčkom, kar so premišljene subvencionirane rešitve.« Država se, dodaja, tega zaveda.