Vsaka napaka je priložnost, da se naučimo nekaj novega

Guy Consolmagno je ameriški astronom, ki se je po dobrih dveh desetletjih znanstvene kariere zaobljubil kot jezuitski brat. Od leta 2015 je direktor Vatikanskega observatorija. Kot pravi, vera in znanost brez težav hodita z roko v roki, čeprav ju mnogi vidijo na nasprotnih bregovih.

Consolmagno, ki je septembra dopolnil 70 let, je diplomiral na Tehnološkem inštitutu v Massachusettsu (MIT) in doktoriral iz planetarnih znanosti na Univerzi v Arizoni. Podoktorski študij je opravil na harvardskem observatoriju, zatem je predaval na MIT. Nato je dve leti preživel v Keniji kot pripadnik ameriških mirovnih enot, kasneje se je pridružil jezuitom. Je avtor več knjig, v slovenščino je prevedeno delo Ali bi krstili Nezemljana?, v katerem s kolegom jezuitom in filozofom Paulom Muellerjem odgovarjata na zanimiva vprašanja, povezana z vero, teologijo, astronomijo in širšo znanostjo.

Vatikan je z astronomijo pove­zan že od srednjega veka, ko so astronomi pomagali reformirati koledar, moderni Vatikanski observatorij je papež Leon XIII. ustanovil leta 1891, pravi sogovornik. Danes ima sedež v bližini papeške poletne rezidence Castel Gandolfo, vatikanski astronomi pa uporabljajo tudi observatorij v Arizoni.

Z Guyem Consolmagnom smo ob njegovem nedavnem obisku Slovenije govorili o tem, kako sta ali nista znanost in vera povezani, ali s proučevanjem vesolja išče dokaze za boga, ali smo sami in ali bi šel na Luno.

Kakšne raziskave opravljate v Vatikanskem observatoriju?

Sodelovanje med astronomi in Vatikanom ima dolgo zgodovino. Papež Leon XIII. je moderni observatorij ustanovil predvsem zato, da bi svetu pokazal, da cerkev podpira znanost. Dober piar (smeh). Hkrati je bila to politična odločitev, tako je Vatikan pokazal, da je neodvisna država. Tudi danes je glavni namen, da se predstavljamo javnosti, da populariziramo znanost. Ni dovolj, da imamo dobro znanost, poleg tega jo moramo javnosti ustrezno predstaviti.

Manj se nam je treba kazati svetu znanosti, večina znanstvenikov že razume, da vera in znanost sodelujeta. Ko sem po dvajsetih letih znanstvene kariere postal jezuit, sem bil sicer tudi sam presenečen, koliko mojih kolegov hodi k maši. V širši javnosti pa je še vedno razširjeno prepričanje, da znanost in cerkev nista za skupaj. Vendar v praktičnem smislu ni nobenega razloga, zakaj ne bi mogli biti. Najlažje to dokažemo s primerom ustanove, ki se ponaša z dobro znanostjo in je del cerkve. V observatoriju so zaposleni astronomi z doktoratom iz različnih smeri v astronomiji. Glavna naloga, ki jim jo damo, pa je: delajte dobro znanost.

Zakaj še vedno toliko ljudi meni, da znanost in vera ne moreta ali ne smeta sodelovati?

En razlog je nedolžen, drugi pa ne tako zelo. Nedolžen argument je povezan z našim učenjem. Večina se z naravoslovnimi vedami preneha ukvarjati v najstniških letih, takrat se nekako tudi prenehamo učiti o veri. Prav tako otroke bolj ali manj učimo le o dejstvih. Ampak ne znanost ne religija ali vera nista le dejstva. Gre za vprašanja, ki si jih postavljamo. Ta so resda povsem drugačna, toda papež Janez Pavel II. je lepo rekel: znanost lahko vero ščiti pred vraževerjem oziroma praznoverjem, vera pa lahko znanost ščiti pred malikovanjem in pred lažnimi absoluti. Znanost lahko napreduje le, ko znanstvenik reče, da nečesa ne ve, vera pa lahko raste samo takrat, ko rečemo, da boga ne razumemo povsem.

Manj nedolžen razlog pa je agenda različnih ljudi, na eni strani verskih fundamentalistov in na drugi znanstvenih. Eni in drugi nas prepričujejo, da so pametnejši od drugih. To gre vse do vrta in kače, ki pravi, daj, pojej to jabolko, in pametnejši boš od boga. Če nekdo trdi, da sta si vera in znanost v nasprotju, se je treba vprašati, kaj je v ozadju. Pogosto so to zlorabljali za zle namene.

Poleg tega je treba razlikovati med znanostjo in tehnologijo. Nikoli si ne bi želel zgraditi jedrske bombe, ne zanikam pa fizike, ki omogoča obstoj te bombe. Vedno je tu vprašanje uporabe znanstvenih dognanj, znanost in tehnologija sta nevtralno orodje, ljudje pa so tisti, ki ju lahko uporabljajo za slabe ali dobre namene. Gledano zgodovinsko je tehnologija naredila več dobrega kot slabega, vendar moramo biti pripravljeni tudi na tisto slabo. Ljudi vodijo slabosti, pohlep, zavist, jeza.

Spomnil sem se pripetljaja, ko bi me moral prijatelj pričakati na letališču, pa je pozabil. Sam sem bil sredi noči in sem ga jezen klical, kje je. Preprosto je odvrnil, pozabil sem, pridem. Ni bil jezen, niti se ni opravičeval. Strinjal se je, da obstaja problem, in ponudil rešitev. Ko bi le lahko vsi ljudje tako sprejemali in reševali probleme.

Ne pričakujem, da bomo s tehnologijo rešili vse probleme. Napredek v tehnologiji tudi ni enak napredku v moralnosti. Zato potrebujemo vero, moralnost, umetnost. Ljudi moramo učiti tudi o lepoti. Ne živimo samo od kruha.

Bi lahko verski voditelji storili več, da bi s svojim vplivom pripomogli k reševanju svetovnih problemov?

Vsi bi lahko naredili več. Največji zločin je, da ljudje vero uporabljajo kot izgovor, da jo zlorabljajo. Vera je močna sila, za dobro, enako pa tudi za zlo. Enako velja za znanost in tehnologijo.

Kakšna je vaša zgodba, da ste zdaj jezuit znanstvenik?

Dolga in zapletena (nasmeh). Zelo mlad sem že vedel, da imam lastnosti, primerne za akademski svet. Bil sem in ostajam piflar. Razmišljal sem, da bi postal duhovnik, vendar sem menil, da ne bi bil ravno dober. Duhovniki morajo veliko govoriti z ljudmi, jaz pa nikoli nisem točno vedel, kaj reči. Kasneje v življenju sem sicer spoznal, da je v trenutkih, ko bi morali nekaj reči, pogosto najbolje, da ne rečete nič, ampak poslušate. Več let sem potreboval, da sem se tega naučil.

Ko sem se lotil znanosti, mi je šlo dobro. Vendar sem se spraševal, zakaj proučujemo astronomijo, ko pa na zemlji ljudje stradajo. Pametnega odgovora nisem imel, zato sem pustil astronomijo in se pridružil mirovnim silam v Keniji. Ampak tudi tam so me spraševali o vesolju, odpravah, želeli so gledati skozi teleskop. Spoznal sem, da nas v astronomijo pritegne gola radovednost in želja biti del te velike celote. Ugotovil sem, da sem dober v poučevanju astronomije, toda hkrati sem si želel še nekaj več.

O tem je še ena zabavna zgodba, ki sovpada. Ravno sem končal razmerje z dekletom. Bližal sem se štiridesetim, razmišljal sem, da četudi bi spoznal idealno žensko in si z njo ustvaril družino, bi bili otroci najstniki pri mojih 65 letih. Zdelo se mi je, da bom prestar, da bi se takrat ukvarjal z najstniki. Tako sem začel razmišljati, da bi šel med jezuite, o tem sem se pogovoril tako z nekdanjim dekletom kot prijatelji.

Ko sem vstopil v red, sem nemudoma odkril tri stvari. Prvič, da spadam sem, bil sem srečen, izpopolnjen, drugič, zaobljubil sem se poslušnosti, kar pa ne vključuje poučevanja, in tretjič, 40 plus 15 je 55, ne 65. Torej, del moje motivacije, da grem med brate, je temeljil na slabi matematiki (smeh).

Cela vrsta znanih astronomov, med njimi denimo pokojni Stephen Hawking, je menila ali meni, da bog ne obstaja. Ali take kolege skušate prepričati v nasprotno?

Ne. Pravzaprav niti ne mislim, da nimajo prav. Tole je uvid mojega učitelja, jezuita in teologa Michaela Buckleyja: da ste ateist, morate imeti jasno idejo o bogu, v katerega ne verjamete, kako drugače bi sicer lahko menili, da ne verjamete vanj?

V vsej zgodovini smo boga predstavljali na različne načine in številni so napačni. Če je vaša slika o bogu to, da gre za nekakšnega zlobneža, ki išče razloge, da vas vrže v pekel, in ste nad takim bogom obupali, hvala bogu, tudi zame je to napačen bog.

Lahko podam primerjavo: inženirju, ki gradi most, ni treba poznati splošne teorije relativnosti, vendar to ne pomeni, da teorija ne obstaja ali da ne drži. Kot znanstvenika me žene, da iščem resnico, da pridem do dobrega opisa resničnosti. In tudi vera ima podobno vlogo. To ni neko stanje, to je pot, ki nam omogoča, da se spoprimemo z velikimi vprašanji, ki se vam porodijo ob treh zjutraj, zakaj sem tu, kaj naj bi pravzaprav počel s svojim življenjem, zakaj obstajamo … In nekega ateista lahko skrbijo povsem enake reči. Večje težave imam s tistimi, ki mislijo, da že vse vedo, in se niso pripravljeni pogovarjati.

Zakaj vas vesolje navdušuje in kako je raziskovanje vesolja povezano z vašim verovanjem v boga?

Vesolje je čudovito in elegantno. Zanimivo, skoraj vedno se izkaže, da so prave ravno najbolj elegantne teorije. Ko pogledam skozi okular ali pa ko dobimo slike s Hubbla in zdaj Webba, še nisem videl grdega prizora.

Kar pa zadeva boga, to je težko ubesediti. Boga pogosto lahko opiše le poezija. Ko slišite koga, ki pravi, da vidi boga, ko gleda zvezde, to ne pomeni, da mu mežika dobrodušen obraz. To je izkustvo. Sam začutim, da je bog z mano, ko doživim izbruh veselja, ko vidim nekaj izjemnega v podatkih, ko se ti preprosto poklopijo s teorijo, pa tega nisem pričakoval. Ko raziskujem, se počutim, kot da mi je prijatelj postavil uganko, zabavno je, ker ni enostavno. Tako mi bog kaže, da se igra z mano, kot se mati igra z otokom, ne da bi zmagala, ampak da bi mu pokazala, kako zelo ga ima rada.

Menim, da nam bog tako vrača ljubezen, ne le, da imamo to čudovito vesolje, imamo tudi možnost, da ga proučujemo.

Sami sicer proučujete predvsem meteorite.

Nadvse vznemirljivo je držati v rokah meteorit in potem pod mikroskopom gledati vzorce, ki si prišli iz vesolja. To včasih primerjam z relikvijami svetnikov ali pa denimo kakšnim predmetom popzvezdnika, ki ga v roke dobi njegova oboževalka. To je dokaz, da ti ljudje res obstajajo. In meteoriti so relikvije nastanka našega osončja, dokaz, da vse to obstaja.

Iskali ste jih tudi na Antarktiki.

Da, bilo je čudovito, mrzlo, tudi fizično naporno. Presunilo me je dvoje, izolacija in zrak. Ta je bil povsem čist. V svetu, v katerem smo obkroženi z izpušnimi plini, pozabljamo, kakšen je čist zrak. To je bil najboljši približek tega, da bi stal na drugem planetu.

Kaj ste denimo razbrali iz meteoritov?

Že dvajset let proučujem predvsem njihovo gostoto in poroznost. To primerjamo z gostoto asteroidov, iz katerih naj bi izvirali. Tako ugotavljamo, da asteroidi niso trdne skale, ampak bolj skupki manjšega kamenja, ki so se sprijeli. Naše delo je majhen košček v mozaiku raziskav, kaj se je dogajalo na začetku osončja.

Ko ravno v tem času govoriva o kamenju iz vesolja. Je bila zvezda nad Betlehemom, ki je opisana v svetem pismu, komet?

Pojma nimam (smeh). Edino, kar zares vemo, je to, da je zgodba v svetih spisih. Vprašanje je, zakaj je Matej vključil to zgodbo, kaj nam hoče povedati in zakaj nam je ta zgodba tako zanimiva. Ne smemo pa pozabiti bistva zgodbe, da zvezda pelje do deteta Jezusa. Morda so se takrat ravno poravnali planeti in so spominjali na zvezdo, morda si jo je Matej preprosto izmislil.

Morda pa govori o tem, da so nam zvezde vedno veliko pomenile.

Verjetno. V veliko jezikih sta besedi za nebo in nebesa zelo podobni, celo enaki. Zvezde so kažipot, lahko nam povedo čas. Ko sam pogledam v zvezdnato nebo, se stvari postavijo v drugačno perspektivo. Vsakodnevne skrbi postanejo manjše, saj spoznam, da tudi če zamočim, bodo zvezde še vedno tam in še vedno bodo lepe in še vedno me lahko usmerijo na novo pot.

Napisali ste več knjig, v slovenščino imamo prevedeno delo Ali bi krstili Nezemljana?. Eno večnih vprašanj je povezano ravno z nezemljani. Ali smo sami?

Ne vem. Walt Kelly je lepo zapisal: ali v vesolju obstajajo bolj inteligentna bitja od nas ali pa smo mi najbolj inteligentna bitja. Obe ti možnosti sta strašljivi. Dlje ko gledamo, večje so možnosti, da bodo tam inteligentna bitja, bo pa težje z njimi komunicirati. Ne pričakujem, da bomo srečali NLP, če so ti resnični, se sprašujem, kako da nimamo bolj kvalitetnih posnetkov, glede na to, da imamo že vsi telefone z napredno kamero. Neumno pa bi bilo, da ne bi oprezali za signali. To odlično počne inštitut SETI. Sem skeptičen, vendar se lahko motim.

Rad bi vedel, ali obstaja življenje na drugih nebesnih telesih. Recimo, ali so bakterije v oceanih lun v osončju, kar bomo po mojem v prihodnjih letih lahko izvedeli. V preteklosti denimo tudi nisem pričakoval, da bomo odkrili toliko eksoplanetov, kmalu bomo vedeli, kakšna je njihova atmosfera. Rad bi vedel, ali je le naključje, da se je v našem osončju pojavilo življenje.

Mislite, da bo človek poselil Mars?

Ne, tega si niti ne želim. Vsekakor si ne želim, da bi Elon Musk kontaminiral Mars, potem ko bi vesoljsko plovilo strmoglavilo na površje. Zelo rad pa bi videl kolonije na Luni. Mislim, da bi tam lahko ustvarjali znanost, ki je tu ne moremo. Lahko bi omogočili ljudem s šibkim telesom, da bi živeli v manjši težnosti. Morda je to že bolj domena znanstvene fantastike, ampak odlično bi bilo, da bi v lavnih ceveh na Luni, kjer bi bili zaščiteni pred kozmičnimi žarki, ustvarili bivalne prostore. Na Luni bi si lahko nadeli krila in poleteli, ali ne bi bilo to zabavno?

Bi vi šli na Luno?

Vsekakor.

Ostaniva še malo na Zemlji in pri knjigah. Zdaj že pišete nove.

Da, za knjigo When science goes wrong (Ko se znanost moti) smo ravno oddali rokopis. Tema je vzniknila med pandemijo, ko so bili ljudje skeptični do cepiv. Takrat se mi je zdelo pomembno poudarjati, zakaj je dobro zaupati znanosti, tudi cepivom, pa čeprav vem, da niso popolna. Temelj znanosti je, da se uči iz svojih nepopolnosti, iz napak. Tudi sebi moramo dovoliti delati napake in soljudem prav tako.

Zdaj pa se lotevam Jezuitskega vodnika po nebu, to bodo zgodbe o lepoti, nebu, od oblakov do kamenja, ki pada z neba.

Ste optimistični glede prihodnosti?

Sem, morda celo nekoliko naivno optimističen. Iz zgodovinskih knjig vemo, da se je vsaka kriza zdela, kot da bo konec sveta. Včasih gre marsikaj dolgo v napačno smer, ampak še vedno smo se nekako izvili. Z verskega vidika pa se je treba spomniti, da se je odrešenje že zgodilo. Zdaj ima vsak priložnost, da igra svojo vlogo. Ko znanost napreduje, popravlja napake, vsaka napaka je priložnost, da se naučimo nekaj novega. Sam se ne bojim delati napak, kar je seveda odlično, ker jih res veliko naredim (smeh).