Vsa lepota Obročaste meglice

Vesoljski teleskop Jamesa Webba je postregel s podrobnimi posnetki znane Obročaste meglice (tudi Messier 57 ali NGC 6720), ki jo je oblikovala umirajoča zvezda. Od nje bo ostala le bela pritlikavka, okoli katere se širijo plini. Planetarna meglica leži v ozvezdju Lire, od nas je oddaljena okoli 2500 svetlobnih let. Meglico sta leta 1779 odkrila francoska astronoma Antoine Darquier de Pellepoix in Charles Messier, ko sta sledila kometu, središčno zvezdo pa leta 1800 nemški astronom Friedrich von Hahn.

Webb je meglico posnel z bližnje infrardečo kamero NIRCam (levi del fotografije) – na posnetkih so vidne podrobnosti notranjega obroča, srednjevalovna infrardeča kamera MIRI (desno) pa razkriva podrobnosti na zunanjih delih meglice.

Posnetek s kamero NIRCam. FOTO: ESA/Webb, NASA, CSA, M. Barlow

»Planetarne meglice so nekoč veljale za preproste, okrogle strukture, v središču katerih biva umirajoča zvezda. Tako so jih poimenovali, ker so bile skozi majhne teleskope videti kot zamegljeni planeti,« je v zapisu na spletni strani Nase pojasnil Roger Wesson z univerze v Cardiffu. Kljub imenu torej te vrste meglic s planeti nimajo nič.

Obročasta meglica, posneta s kamero MIRI, ki še posebej dobro razkriva podrobnosti na zunanjem delu meglice. FOTO: ESA/Webb, NASA, CSA, M. Barlow

»Še pred nekaj tisoč leti je bila zvezda rdeča orjakinja, ki se je luščila. Ob zadnjem slovesu vroč ostanek zvezde ionizira ali segreva plin in meglica sije v različnih valovnih dolžinah. Opazovanja s sodobno tehnologijo so pokazala, da so planetarne meglice izredno kompleksne. Postavlja se vprašanje, kako lahko okrogla zvezda ustvari takšno neokroglo strukturo.« V notranjem območju je zelo vroč plin, v glavni lupini so povečane emisije policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH), več gostih struktur v obroču je bogatih z molekularnim vodikom, na posnetku kamere MIRI se vidijo loki za zunanjim robom, ki naj bi izvirali iz interakcije med osrednjo zvezdo in spremljevalcem majhne mase, ki okoli meglice kroži na razdalji, primerljivi z razdaljo med Zemljo in Plutonom, so zapisali na spletni strani evropske vesoljske agencije.

Novi portret Stebrov stvarjenja

»Posnetki s kamero MIRI nam prikazujejo najbolj ostre podrobnosti slabo vidnega molekularnega haloja na zunanjem delu meglice. Presenečeni smo ugotovili, da je do deset teh lokov. Nakazuje se obstoj še ene zvezde. Med tem, ko je umirajoča zvezda odmetavala zunanje dele, jih je sosednja zvezda oblikovala v razkrite oblike,« je še dodal Wesson. 

To pa je posnetek Obročaste meglice, ki jo je leta 2013 naredil teleskop Hubble, ki vesolje opazuje v vidni svetlobi. Webb deluje v infrardeči svetlobi. FOTO: NASA, ESA, and C. Robert O'Del

Planetarne meglice so na vesoljski časovni lestvici izredno kratkožive, saj se plini, ki jo sestavljajo, širijo na vse strani in se redčijo in porazgubijo. Ponavadi od njih v nekaj tisoč letih ne ostane nič.