Vračamo se v fevdalizem in postajamo digitalni tlačani

V nadaljevanju preberite:

Dr. Dan Podjed se z antropologijo, vedo, ki proučuje ljudi in njihove navade, se ne ukvarja samo teoretično, ampak s svojim multidisciplinarnim znanjem pomaga pri praktičnem snovanju rešitev po meri ljudi. Leta 2013 je zasnoval dogodek Why the World Needs Anthropologists (Zakaj svet potrebuje antropologe), ki je postal globalno stičišče aplikativne antropologije, leta 2019 je izšla njegova odmevna knjiga Videni, leto pozneje še Antropologija med štirimi stenami. Zaposlen je kot znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, je pa tudi izredni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti in svetovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani.

Harari je humanizem opisal v petih rekih: volivec ve najbolje, kupec ima vedno prav, vsake oči imajo svojega malarja, če v nečem uživaš, to počni, in razmišljaj samostojno. Danes vidimo, da nas je tudi ta parola pripeljala v svet, kjer vsak verjame nekaj povsem nasprotnega kot nekdo drug in je pri vprašanju cepljenja v primerjavi z verovanjem v reptile to postalo škodljivo za vse.

Informacijska preobremenjenost nas je pripeljala do ideološkega in znanstvenega supermarketa, kjer pobiramo informacije od vsepovsod, a si vedno izberemo le tisto, kar je prilagojeno našim prepričanjem. Ne poslušamo tistega, kar ugotavlja znanost, ampak samo tisto, kar nam ugaja. Ne bi smeli biti tako zaverovani vase in si domišljati, da lahko sami najdemo odgovore na celostna vprašanja, kot je recimo spopad z epidemijo. Smo zelo individualizirana družba, vsak ve, kaj je dobro zanj, za njegovo sveto in nedotakljivo telo. Očitno je tudi, da smo vse bolj atomizirani. Morda se uresničuje prerokba Margaret Thatcher, ki je v nekem intervjuju opozorila, da družba ne obstaja. Smo v razcepu časa, ko se lahko vprašamo, ali bomo šli v povsem nerazsvetljeno družbo ali pa bomo iskali novo razsvetljenstvo, tudi nov humanizem, če hočete, nov način soobstoja. Nehati se moramo ukvarjati sami s sabo in se posvetiti skupnosti in okolju.

Ali lahko fenomen vse pogostejšega zapiranja v informacijske mehurčke razlagamo podobno kot versko radikalizacijo?

V času, ko izgubljamo vero v znanost, fanatično iščemo svoje »pleme«, kjer drugače misleče izbrišemo in se zapiramo pred njimi. Mehurčkov je vedno več in so vse bolj izolirani, ljudje v njih pa agresivni do tistih v sosednjem mehurčku. Kar se dogaja na spletu, se potem materializira na ulicah v obliki protestov. To je rezultat načina življenja kovidskega človeka, homo covidensisa, ki je večino časa zaprt med štirimi stenami in živi pred zaslonom, brez fizičnega dostopa do ustanov, kjer se lahko v živo sreča z drugimi in vsaj nekoliko spremeni svoje mnenje. Omrežja nas dejansko radikalizirajo, to pa je pogodu drugi podvrsti novega človeka, ki mu Harari pravi homu deus. Gre za svetovno elito, peščico bogatašev, ki jim načelo deli in vladaj zelo ustreza. Ljudem, ki živijo od naših podatkov, je v interesu, da smo zaprti, čim dlje pred ekrani in imamo čim več medsebojnih nesoglasij.