Več kot le slovenski Cousteau

Rekli so mu slovenski Jacques Cousteau. Toda prof. dr. Jože Štirn (1934–2021) je le deloma soglašal s takšno primerjavo, ker so njuna dela in zasluge v velikem delu neprimerljivi. Če je Cous­teau s svojim vplivom na razvoj avtonomnega potapljaštva omogočil ljudem, da plavamo z ribami, nam je Jože Štirn pomagal bistveno bolje razumeti te ribe in vse, kar živi z njimi v podmorskem svetu.

Bil je pionir morskih raziskav in ekologije, ukvarjal se je s temeljnimi problemi morskega okolja, ekologije nasploh, z vnosom bolj ali manj nevarnih hranil v morje, vodil je prvo jugoslovansko raziskovalno odpravo na Rdečem morju v letih 1960 in 1961, postavil je temelje za ustanovitev Morske biološke postaje Piran, povezal je slovenske morske biologe z raziskovalci iz tujine in prenašal svoje znanje na vrsto študentov in v številne države po svetu.

Če bi lahko danes vprašali Jožeta Štirna, prijatelji so mu pravili Mišo, kaj se mu je iz otroštva najbolj vtisnilo v spomin, bi najbrž rekel, da prekrasne oči deklice, ki ji je z mostička padla prelepa pisana žoga v potoček v Dravljah. On, ves fantovsko razkuštran in razborit, je žogo rešil iz vode in jo vrnil. Če ne bi imela tako milega pogleda, bi z žogo pobegnil. To je bila njegova prva ljubezen, je pripovedoval vnukinji Lari. Majda Štoviček (Babi) je svoji hčeri Senji mnogo let pozneje prav tako pripovedovala o fantku, ki ji je ostal v spominu, in reševanju žoge. Usoda je hotela, da sta se Majda in Jože srečala na gimnaziji, a se po toliko letih seveda nista prepoznala. Tudi za zgodbo ne bi vedela, če ne bi ločeno vsak zase izdala otroškega spomina svojima potomkama, ki sta več desetletij pozneje naključno sestavili zgodbo.

Drugi dogodek, ki ga je močno zaznamoval, se je zgodil leta 1944. Pripadniki Črne roke so vstopili v njihovo hišo v Dravljah in ustrelili njegovo 18-letno sestro Marijo Muco in očeta Josipa, oba aktivista OF. Materi in Mišu so morilci prizanesli. Čeprav sem se z njim velikokrat pogovarjal in bil deležen njegovih sproščenih in modrih misli, te tragedije ni omenil nikoli.

Je pa toliko raje povedal, kako se je kot priden član prirodoslovnih krožkov v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja udeležil prvih potapljaških izletov v Kraljevici, ki jih je vodil profesor Ivan Kuščer, kako so izdelali maske iz avtomobilske zračnice, kako so se obtežili z vrečo in prodom v njej in kako so se naučili dihati skozi gumijasto cevko, po kateri so jim pihali zrak iz ročne tlačilke naravnost v usta, ter se tako primitivno opremljeni potopili do 20 metrov globine. Leta 1956 pa so spontano organizirali prvi večji potapljaški tabor v Vinci na severni obali Krka. Med letoma 1956 in 1958 je Mišo za svoje študentske naloge in dosežke prejel tri študentske Prešernove nagrade.

Odprava v Etiopiji in na Rdečem morju

Prijatelj, fotograf in ljubitelj biologije Marjan Richter mu je predlagal, da bi šla na žepno odpravo v Port Sudan na Rdeče morje. »Seveda mi tega ni bilo treba dvakrat ponoviti, saj sem imel povsem prag­matičen cilj: organizirati udarno in popularno ekspedicijo, s katero bi se nam odprla možnost sodelovanja s proizvajalci sodobne potapljaške opreme, ki bi nam jo odstopili za naše promocijske akcije.« Zato je pod okriljem Kluba za raziskovanje morja in podvodno tehniko leta 1960 pri 26 letih organiziral prvo jugoslovansko odpravo na Rdeče morje v Etiopijo. Tja so poleg Štirna in Richterja odšli še Majda Štoviček, Savo Brelih in Ivan Kralj. Prvega septembra 1960 jih je iz Pirana odpeljala povsem nova ladja Piran Splošne plovbe. Štirn je v knjigi Podmorski svet in mi zapisal, da je republiški svet za znanost prispeval 100 dolarjev, Ljudska tehnika 300 dolarjev, nekaj dinarskih prispevkov sta dodala Tobačna tovarna Ljubljana in ELES, 800 dolarjev pa so si morali zagotoviti sami. Večino stroškov je poplačala Majda Štoviček s honorarji za reportaže, ki jih je pisala za beograjsko Ilustrovano Politiko. Jože Štirn pa je svoje dolgove poplačal s honorarji za kakih 100 predavanj po vseh mestih in mestecih Slovenije.



Etiopske oblasti so dovoljenje za jugoslovansko raziskovalno delo »mehko« pogojevale z željo, da bi pred raziskavami Rdečega morja raziskali ribji fond v sladkovodnem jezeru Avasa, okoli 1300 kilomet­rov stran od Rdečega morja. Poleg tega so se lotili potapljaških del pri hidroelektrarni Koka na reki Avaš, kjer je bila vidljivost pri jezu nična, na bregovih pa so se sončili krokodili. Puške so bile obvezna oprema. Za etiopsko univerzo v Adis Abebi so v zahvalo pripravili posebno zbirko rib iz jezera Avasa. Na proš­njo cesarja Haileja Selassie­ja so naredili še eno takšno, da jo je podaril japonskemu cesarju Hirohitu, navdušenemu biologu.

Oceanografija, ekologija in ribištvo

Po sedmih mesecih bivanja v Etio­piji in na otoku Dahlak (danes pomorski park v Eritreji) so si zdaj doma znani raziskovalci prislužili potapljaško opremo in spomladi 1962 ustanovili Republiški center za podvodna raziskovanja. Čez dve leti je iz centra s pomočjo Slovenske akademije znanosti in umet­nosti nastal Zavod za raziskave morja Slovenije, ki je bil predhod­nik današnje Morske biološke postaje. Njegov direktor je bil Jože Štirn, zaposlenih je bilo 15 ljudi. Čez čas so dobili ladjico Rašica, ki so jo preimenovali v Argonavt 2. Štirn je organiziral devet oceanografskih križarjenj po severnem Jadranu z vzorčenjem morske vode na 18 postajah. To so bila prva slovenska oceanografska in meteorološka, predvsem pa ekološka opazovanja severnega Jadrana (če ne upoštevamo italijansko-avstrijskih odprav v letih 1911–1914 z ladjama Najade in Ciclope).



Izsledki opazovanj so pomembno pripomogli k razumevanju oceanografsko-bioloških procesov v severnem Jadranu. Opozorili so na naravno ravnovesje morja in prilivov rek iz Padske nižine. Za Štirna je bil to zametek poznejše hipoteze o vplivu reke Pad na evtrofikacijo severnega Jadrana. Ribiče je spodbudil, da bi lahko ulovili bistveno več inčunov in sardel, če bi odrinili v odprte vode. Opozarjal je na pojave morskega cvetenja, bohotenja rastlinskega planktona, in na pomanjkanje kisika (anoksije), ki je povzročilo pomore morskih organizmov v delu severnega Jadrana. Že leta 1966 je izdelal smernice za obmorske čistilne naprave, ki so jih tedaj upoštevali le v piranski občini.

Temelji Morske biološke postaje

Kljub uspešnemu delu je država zavodu prepolovila sredstva, prav tako so nekatere raziskave ostale neplačane in zavod je končal v stečaju. Takrat je Jože Štirn prejel ponudbo Smithsonianovega inštituta iz Washingtona, da prevzame vodenje njihove sredozemske izpostave v Tuniziji.



Inštitut za biologijo je na temel­jih propadlega zavoda leta 1969 ustanovil Morsko biološko postajo. Leto pozneje so Štirna povabili, naj prevzame vodenje. Več kot 15 let je (največkrat za Unesco in Smithsonian) raziskoval oceanografske razmere, bioprodukcijo in združbe morskih organizmov v morjih ob afriški obali in obalah Arabskega polotoka, vzporedno pa je v Jemnu, Kamerunu, Omanu in Tuniziji organiziral raziskave in visokošolski pouk morskih ved. Bil je profesor na Univerzi v Ljubljani, osem let tudi na Univerzi sultana Kabusa v Omanu, kot profesor je gostoval še na številnih drugih svetovnih univerzah. Po vrnitvi iz Omana je približno desetletje vodil raziskave o vplivih delovanja Luke Koper na onesnaževanje in druge okoljske probleme v Koprskem zalivu. S svojim delom je vplival na razvoj marikulture v svetu. Pri raziskavah evtrofikacije Tuniškega jezera je vzgojil vrsto alg, ki jo je poslal tudi nekaterim specialistom v ZDA. Ti so jo brez Štirnove vednosti ali privolitve posredovali ribogojnicam, da so alge postale živa hrana, ki jo še danes uporabljajo pri gojenju ribjih ličink v ribogojnicah.

Štirn in Miroslav Zei – velika prijatelja

Jože Štirn se je zavedal, da nadal­juje tradicijo morskih raziskav, ki so jih v Tržaškem zalivu začeli že v 19. stoletju. Poudarjal je, da sta prava pionirja morske biologije v Sloveniji bila pravzaprav Jovan Hadži in Miroslav Zei, ki sta bila njegova profesorja in sta se prva zavzemala za postavitev temeljev morskih raziskav tudi v Sloveniji. Zei in Štirn sta bila vse do konca velika prijatelja. Ko je Štirn praznoval 60 let, je Zei za lokalni časopis Primorski utrip objavil nenavaden intervju z njim. Tako dobro sta se poznala, da je Štirna spraševal in v njegovem imenu tudi kar sam odgovarjal. Imel je »opravičilo«: Štirn je bil tedaj v Omanu, predaleč, da bi samo zaradi intervjuja potoval k njemu. Med drugim je Zei povprašal o besedah Štirnove hčerke Senje, češ da naj bi oče odkril, kako morski psi jedo (tudi človeka) samo okoli pete ure popoldne. »Štirnov« odgovor je bil: »Prvič – postavljaš hudomušna vprašanja, kot si jih kot moj nekdanji učitelj. Toda, jaz nisem več tvoj študent. Drugič – nisem odgovoren za izjave in trditve svoje hčerke. Tretjič – držim se tistega: kdor verjame, temu pomaga.«

V življenju je moral Jože Štirn pluti mimo mnogih nevarnih čeri, reševal je družino pred vojno, ki je tedaj izbruhnila v Jemnu, in še vrsto drugih težav, toda poslanstvo zdaj poleg številnih učencev nadaljujeta njegova vnuka Lara in Talys, oba študenta biologije v Franciji. Seme, ki ga je posejal, kali naprej. To najbolje vedo vsi njegovi učenci.