Tudi sreče in ugodja je lahko preveč

Peter Milner in James Olds sta leta 1953 v možgane podgan kirurško vstavljala elektrode in opazovala, kako se živali vedejo, ko jim z električnimi impulzi stimulirata posamezna možganska območja. Podgane so po posegu okrevale že v nekaj dneh in se vedle dokaj normalno, edina razlika je bila, da so jim iz glave štrlele žice.

V enem od poskusov sta hotela proučiti del možganov, za katerega sta slutila, da je povezan s cikli budnosti in spanja, a so jima elektrode v podganjih možganih ušle malo stran od načrtovane lokacije. Najprej sta elektrode aktivirala, ko je podgana odšla v določen kot kletke, kasneje pa sta mehanizem spremenila, da je lahko žival sama pritiskala na gumb in si prek elektrod v možgane pošiljala električne impulze. Prav ta spremenjeni način odmerjanja impulzov je pripeljal do enega najbolj dramatičnih eksperimentalnih rezultatov v vsej zgodovini vedenjske nevroznanosti.

Odvisni od vsega lepega

S podganami, ki so si lahko same v možgane pošiljale električne impulze, so se začele dogajati čudne reči. Na gumb za stimulacijo so pritisnile tudi po sedemtisočkrat na uro. Nanj so pritiskale s tako vnemo, da niso ne jedle ne pile. Celo doječe podganje matere se naenkrat sploh niso več menile za svoje otroke, ampak so le še neprestano pritiskale na gumb, štiriindvajset ur na dan brez prekinitve. Milner in Olds sta hitro prišla do sklepa, da v tem poskusu nista proučevala možganskega središča za uravnavanje cikla budnosti, ampak sta odkrila sesalski možganski center za ugodje.

Seveda se vsakdo, ko izve za poskus na podganah, takoj vpraša, ali bi se nekaj podobnega zgodilo tudi pri ljudeh, če bi jim v isti del možganov vgradili elektrode za električno stimulacijo. Sliši se nenavadno, a tak poskus, ki ga danes verjetno ne bi odobrila nobena etična komisija, so pred leti že izvedli.

Ameriški psihiater Robert Galbraith Heath je poskušal z vgrajevanjem elektrod globoko v možgane svojim pacientom pomagati pri hujših oblikah depresije in shizofrenije. Leta 1972 je objavil članek z opisom poskusa, pri katerem je štiriindvajsetletnemu moškemu vgradil elektrode na isto mesto kot pred tem Milner in Olds podganam.

Rezultat pri pacientu, ki ga v članku poimenuje B-19, je bil enako pretresljiv kot prej pri živalih. Ob stimuliranju možganov z vstavljenimi elektrodami je B-19 občutil evforijo in vznesenost. Ko so stimuliranje prekinili, je protestiral in na vsak način hotel, da poskus nadaljujejo. Podoben eksperiment so izvedli pri ženski, ki je trpela za kroničnim občutkom bolečine. Ko so ji vgradili elektrode, je tako vneto pritiskala na gumb za stimulacijo, da so se ji na prstu naredile razjede, poleg tega se je začela zanemarjati in ni skrbela za družino.

Kemija ugodnih občutkov

Danes ni skrivnost, da je vzrok intimnega občutenja sreče in zadovoljstva izločanje tako imenovanih kemikalij sreče v možganih. Manj znano je, da takšne občutke povzročajo štiri vrste kemikalij. V vseh opisanih primerih je šlo za stimulacijo predela v možganih, kjer se izloča dopamin, podobna občutja pa povzroča tudi sproščanje serotonina, oksitocina in endorfinov.

Endorfini so nekakšne naravne tablete proti bolečini, saj blokirajo občutek bolečine. Mehanizem se je razvil zato, da so živali v divjini lahko bežale pred plenilci, tudi kadar so bile ranjene. Če bi naši možgani ves čas izločali endorfine, bi lahko tekli z zvitim gležnjem. Vendar je ta mehanizem opravičljiv samo, ko je treba reševati življenje, sicer lahko maskiranje bolečine povzroči še hujše poškodbe in posledično tudi smrt. Opiati so kemijsko zelo podobni endorfinom, zato ne preseneča, da imajo podobne učinke.

Oksitocin je kemikalija, ki bi jo po učinku lahko povezali z zaupanjem; pravijo ji tudi »družabna« kemikalija. Izloča se, ko sklepamo prijateljska razmerja z ljudmi, ki nas obkrožajo. Je nagrada, ki nam jo pošljejo možgani, ko stkemo nove zaupanja vredne socialne vezi. Ista kemikalija se sprošča tudi med orgazmom in dojenjem.
Sesalski možgani začnejo že takoj po rojstvu ob stiku z materjo izločati večje količine oksitocina, ki poskrbi, da se otrok ne oddaljuje od varnega zavetja staršev. Med odraščanjem se navezanost na mamo pri sesalcih preoblikuje v navezanost na širšo skupino, na primer čredo, pri ljudeh pa na družino, narod, stranko, nogometni klub in podobne skupine, s katerimi se poistovetimo. Za čredne živali je značilno, da začnejo, ko v njihovem vidnem polju ni vsaj ene živali iz iste črede, izločati kortizol, kemikalijo, ki se sprošča ob stresu in je nekakšno nasprotje kemikalij sreče.

Če sproščanje kortizola signalizira nevarnost, pa sproščanje serotonina sporoča, da je nevarnost minila. Serotonin je signal, da lahko s trenutnim početjem varno nadaljujemo. Izločanje serotonina se prav tako sproži, če nam drugi izkazujejo spoštovanje. Sesalci, ki imajo v svoji skupini višji status, imajo tudi višjo raven serotonina, kar pomeni, da so manj nagnjeni k agresiji, saj nizka raven serotonina povzroča impulzivna in asocialna dejanja.

Dopamin kot zadnja izmed štirih kemikalij sreče nas motivira, da se naprezamo, dokler ne dosežemo želenega cilja. Povzroča navdušenje v pričakovanju, da se nam bo zgodilo nekaj dobrega. Signalizira pričakovanje nagrade. Sproščanje dopamina je znak, da smo blizu ciljne črte. Dopamin spodbudi učenje, saj se izloča tudi z namenom, da si zapomnimo, kako smo do ugodja prišli. Najmočneje se namreč sprošča, ko nagrada preseže pričakovanja, a prav v dopaminskem sistemu se lahko razvijejo tudi odvisnosti.

–––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.