Zakaj so izumrli dinozavri

Ko je ameriški geolog Walter Alvarez sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja začel proučevati kamnine v okolici italijanskega srednjeveškega mesteca Gubbio v Umbriji, se mu še sanjalo ni, da bo prav tam prišel na sled vzroku izumrtja dinozavrov. Alvarez je razvijal novo metodo za ugotavljanje starosti sedimentnih kamnin, sklade apnenca pri starem mestecu na sredini italijanskega škornja pa je izbral kot primeren kraj za svoje eksperimente prav zato, ker so imeli zelo lepe in jasne plasti, tako da z datacijo ni imel težav.



Del južne Evrope je bil pred milijoni let, ko so po planetu še kolovratili dinozavri, pod morsko gladino. Na morskem dnu so se odlagali sedimenti, iz katerih so nastajale kamnine. Ti nekoč podmorski predeli so kasneje zaradi gibanja tektonskih plošč prišli na površje, zato skalnati predeli v okolici Gubbia pričajo o dogajanju na Zemlji pred 50 do 100 milijoni let.
 

Skrivnost plasti brez fosilov

Ko je Alvarez preiskoval plasti sedimentov, je opazil približno centimeter debelo temnejšo črto, ki je bila drugačna od okoliških plasti. Starejši sedimenti pod njo so bili polni fosilnih ostankov majhnih morskih organizmov iz obdobja pozne krede. Nad centimetrsko črto so bile kamnine s fosili bistveno redkeje posejane, takšne plasti so dokaj značilne za zgodnje obdobje terciarja. Presenetljivo pa rdečkasta glinena plast, ki je razmejevala kamnine obeh velikih geoloških dob, ni vsebovala nobenega fosila.



Alvarez je vedel, da meja med obema geološkima dobama ustreza obdobju, ko so izumrli dinozavri. Tej ločnici strokovno pravijo tudi K-T razmejitev (kreda-terciar) in takrat se je, kot vse kaže, na našem planetu zgodila velika katastrofa. Čeprav so geologi na podlagi fosilov ugotovili, da je v tistem obdobju izumrla polovica vseh vrst živih bitij, so lahko o vzrokih katastrofe le ugibali. Alvarezova ideja je bila, da bi s proučevanjem tanke plasti sedimentov, ki ustreza K-T razmejitvi in jo najdemo povsod po svetu, v Ameriki pa je celo debelejša kot v Evropi, odkril, kaj je povzročilo »veliko umiranje«, kot pravimo globalnim katastrofam velikih razsežnosti, ko izumre več kot polovica oblik življenja na planetu.

Velika katastrofa, ki je naš planet prizadela pred 65 milijoni let, ni bila edina v pestri zgodovini Zemlje. Geologi so našteli več podobnih dogodkov, ki so povzročili veliko izumiranje življenja. Podobna katastrofa je Zemljo doletela tudi pred 250 milijoni let, ob koncu perma. Takrat naj bi po ocenah nenadoma izumrlo 95 odstotkov vseh vrst živih bitij, ki so živela v morju, in 70 odstotkov tistih, ki so živela na kopnem. Prav po tem velikem umiranju, katerega vzroka natančno še ne poznamo, a je verjetno povezan z vulkansko aktivnostjo, so na Zemlji zagospodovali dinozavri.

V drugi polovici sedemdesetih let se je tako Walter Alvarez s svojim očetom, slavnim fizikom in nobelovcem Luisom Alvarezom, lotil proučevanja mejne plasti. Najprej sta nameravala na podlagi vsebnosti redkega elementa iridija ugotoviti, kako hitro je ta centimetrska plast nastala, saj bi tako lahko sklepala o vzrokih katastrofe. Skorajda ves iridij na zemeljskem površju izvira iz prahu majhnih meteoritov, ki trčijo ob zemeljsko atmosfero in jih ponavadi opazimo kot utrinke na nebu. Ker pade na zemljo vsako leto približno enaka količina tega meteorskega prahu, lahko z merjenjem vsebnosti tega elementa določimo, koliko let je nastajala posamezna sedimentna plast.



 

Za goro velika gmota trčila v Zemljo?

V vzorcu iz mejne plasti, ki sta ga našla v bližini mesteca Gubbio, sta izmerila tridesetkrat večjo vsebnost iridija od običajne. Seveda je bil to jasen znak, da se je takrat dogajalo nekaj nenavadnega, kar bi težko pojasnili z običajnimi geološkimi pojavi. Da bi izključila možnost, da gre le za lokalno odstopanje, sta meritev ponovila še na danski pečini Stevns Klint, kjer sta v mejni plasti izmerila celo 160-kratno povečanje vsebnosti iridija glede na okoliške plasti, ki so se tvorile v času pred K-T dogodkom.

Na podlagi rezultatov sta postavila drzno hipotezo, da je izumrtje dinozavrov pred 65 milijoni leti povzročilo trčenje od deset do 15 kilometrov velikega kometa ali asteroida z Zemljo. Za Mount Everest velika gmota je po njunem iz vesolja zadela naš planet in s svojim trkom povzročila tako razdejanje, da je izumrla več kot polovica življenjskih oblik, ki so takrat naseljevale zemeljsko površje. Katastrofa je bila usodna tudi za dinozavre, preživeli pa so majhni sesalci, katerih daljni potomci smo tudi ljudje.

Skriti krater pod Mehiškim zalivom

Leta 1991 se je zgodilo še eno veliko odkritje, po katerem je hipoteza o padcu meteorita dokončno prišla v učbenike zgodovine življenja na Zemlji. Na polotoku Jukatan v Mehiki so odkrili ostanke velikanskega kraterja, ki ima v premeru kar 180 kilometrov, po vasici v bližini središča pa so ga poimenovali Chicxulubski krater.
Gre za enega največjih ostankov trka Zemlje s katerim od nebesnih teles, kar jih poznamo, star pa je prav toliko kot rdečkasta plast sedimentnih kamnin. Zelo verjetno ustreza kraju, kamor je padel asteroid, ki je pokončal dinozavre, ki so pred tem na Zemlji gospodovali dolgih 150 milijonov let. V vzorcih iz vrtin na območju kraterja so namreč našli kamnine, ki nastanejo le ob zelo velikih tlakih, kakršni se pojavijo pri tako ekstremnih dogodkih, kot je trk gore in planeta.
–––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.