Lunin izvidnik

Ko popisujemo minule in prihodnje odprave na Luno, pogosto naletimo na satelit Lunar Reconnaissance Orbiter (LRO – lunarni izvidniški satelit), ki že ducat let iz orbite spremlja dogajanje na našem naravnem satelitu. A opazovanje drugih odprav je njegova postranska dejavnost, glavna naloga je bila natančen izris površja.

»Pred LRO smo pravzaprav bolje poznali obliko Marsa kot pa obliko Lune, ki je naša najbližja soseda. Zaradi LRO pa imamo zdaj natančne zemljevide tako nam bližnje kot oddaljene strani Lune,« je, kot piše na spletni strani odprave, poudaril projektni znanstvenik John Keller. Satelit je namreč ustvaril tridimenzionalni zemljevid kar 98,2 odstotka površja, videti ni mogel le polarnih območij, ki so stalno v temi. Odprava je poskrbela za kar nekaj odkritij, zaradi katerih zdaj Luno vidijo v drugačni luči: kot kompleksno in dinamično nebesno telo.

LRO so skupaj s satelitom LCROSS, ki je na Luni iskal vodo, izstrelili 18. junija 2009 z raketo atlas V. Pet dni kasneje se je orbiter uspešno utiril, znanstvena odprava pa se je uradno začela 15. septembra 2009. Luna, brez katere bi bil naš planet precej drugačen, nam vsekakor lahko veliko pove o evoluciji osončja in Zemlje, poleg tega pa je zaradi bližine – od nas je oddaljena v povprečju 384.400 kilometrov – tudi zanimiva za odprave človeških posadk in morebitno ustanavljanje prvih človeških postojank na drugem nebesnem telesu. Prav zaradi načrtovanih misij, ko bi znova lahko gledali pristajanje ljudi na Luni, jo je treba dodobra poznati. Pomembno je tudi vprašanje, ali je tam dovolj vode oziroma bolje rečeno ledu in drugih materialov, ki so potrebni denimo za izdelavo goriva.

Sonda, ki je na Luni iskala vodo

LRO je opremljen s sedmimi znanstvenimi instrumenti. Z njimi je nabral velikansko količino podatkov, toliko kot več planetarnih odprav skupaj. To mu je uspelo ravno zaradi bližine, LRO ima namreč lastno zemeljsko postajo, prek katere komunicira in pošilja podatke, in si z drugimi odpravami ne deli znamenite mreže anten globokega vesolja (Deep space network).

Topografijo površja so izdelali z laserskim altimetrom LOLA. Satelit je odkril več mladih udarnih kraterjev, to je mlajših od petih let, natančno je raziskal nekatere kraterje, večje od 20 kilometrov. Znanstveniki so lahko iz podatkov razbrali tudi podrobnosti o nekaterih geološko gledano mlajših vulkanskih značilnostih na Luni, opazoval je nenavadno območje Ina v obliki črke D, veliko dva krat tri kilometre, ki bi lahko bilo ostanek nedavnega vulkanskega delovanja, pri čemer nedavno pomeni v zadnjih 100 milijonih letih. Ali je bilo v tako bližnji geološki zgodovini dejansko prisotno vulkansko delovanje, je še stvar debat in raziskav.

Temperature krepko pod ničlo in nevarno sevanje

Drugi bolj izpostavljeni instrument je seveda kamera, ki je posnela več krajev, na katerih so pristali Apolli, in pri tem fotografirala človeško zapuščino na Mesecu, od pristajalnih modulov do vozil, znamenitih buggyjev, s katerimi so se po površju vozili člani odprav Apollo 15, 16 in 17 leta 1971 in 1972.

LRO je iz orbite posnel tudi kraje pristankov odprav Apollo. Takšne sledi so ostale za Apollom 16, ki je na površju pristal 21. aprila 1972. Jasno se vidijo pristajalni modul Orion in sledi vozila ter več kosov opreme in instrumentov. FOTO: Nasa

S kamero so spremljali tudi druge odprave, tako je orbiter pobral ključne podatke, ko je projektil odprave LCROSS treščil ob površje, prav tako je opazil raztreščen pristajalnik Vikram, ki so ga poleti leta 2019 proti Luni poslali Indijci v odpravi Čandrajan 2. Instrumenti vseskozi beležijo tudi temperature, tako je odkril izredno mrzlo točko v večni senci polarnega območja, tam je izmeril temperaturo pod 30 kelvinov ali minus 243,15 stopinje Celzija. Na teh mrzlih območjih je zaznal večje količine vodika, kar bi lahko nakazovalo na obstoj vodnega ledu, ob trčenju projektila LCROSS pa je nad kraterjem Cabeus zaznal presenetljivo velike količine hlapnih snovi in plinov, to je ogljikovega monoksida, vodika in živega srebra. Tudi sicer je z instrumenti analiziral mineralno sestavo površja.

Ti podatki so pomembni za nadaljnje odprave, še posebej tiste, ki bodo na površju pristale. Več vesoljskih agencij že izdeluje oziroma je v sklepnih pripravah za izstrelitev različnih robotskih raziskovalcev površja – nedavno je ruska vesoljska agencija Roskozmos sporočila, da bodo odpravo Luna 25, ki naj bi pristala na južnem polu, izstrelili 23. julija letos, to je po več kot 45 letih, odkar je njihova Luna 24 avgusta 1976 prispela nazaj na Zemljo z okoli 200 grami tamkajšnje prsti. Na podlagi natančne topografije lahko izberejo najbolj zanimivo in tudi najbolj varno točko, brez večjih skal, še posebej bodo za varnost skrbeli v odpravah Artemis s človeško posadko. Nasa namerava astronavte na Luno poslati sredi tega desetletja.

Do Lune in naprej

Pri tem so med drugim pomembni podatki o radiaciji. Luna nima zaščitne atmosfere, ki bi zadržala nevarne delce, ki jih v svojo okolico pošilja Sonce. Tudi te z instrumentom Crater zbira LRO in proučuje, kakšni so vplivi na površje in na biološka tkiva. Instrument je sestavljen iz detektorja TEP, to je posebna plastika, ki posnema človeško kožo in tako meri, koliko sevanja bi prejel človek, če bi bil na površju. Crater je med drugim odkril prej neizmerjen vir sevanja, ki izvira iz same Lune, šlo naj bi pravzaprav za odboj sevanja s površja.

Primarni del odprave se je sklenil že po dveh letih, satelit pa še po 12 letih dobro deluje, goriva naj bi imel še za vsaj sedem let, med drugim Nasa upa, da bo lahko opazoval pristanek astronavtov v odpravi Artemis 3. Odprava je Naso stala okoli 540 milijonov evrov.