Teološke zagate s strelovodom

Desetega maja 1752 se je nad francosko vasico Marly-la-Ville razbesnela nevihta, ki se je zapisala v zgodovino znanosti. Pomočniku francoskega naravoslovca Thomasa-Françoisa Dalibarda je uspelo z dolgim železnim drogom ujeti nekaj »elektrike« iz oblaka.

Med približevanjem nevihte – naravnost v železni drog na srečo strela takrat ni udarila – je na spodnjem koncu eksperimentalne palice opazil iskrice, kar je bil dokaz, da so z nevihto povezani električni pojavi.
Senzacionalna novica o uspešno izvedenem eksperimentu je hitro zakrožila po Evropi. Poskus so že v naslednjih tednih ponovili drugi naravoslovci in dognanja potrdili, Dalibard pa je poročilo o svojih ugotovitvah poslal na Académie des Sciences v Parizu in v njem prijazno omenil, da je eksperiment zasnoval na temelju raziskav, ki jih je pred tem opisal Američan Benjamin Franklin.
 

Z zmajem nad nevihto

V nasprotju z zapisi v večini knjig o zgodovini znanosti Franklin ni bil prvi, ki je eksperimentalno pokazal, da potekajo v nevihtnem oblaku električni pojavi, saj je svoj slavni poskus z zmajem izvedel šele junija 1752. Takrat je na svilenega zmaja pritrdil dobro izoliran ključ in ga spustil pod nevihtni oblak. Ko je zmaja čez nekaj minut potegnil nazaj k tlom, je s preskokom iskre pokazal, da se je ključ pod oblakom naelektril, kar je bil ponovno dokaz, da potekajo v oblaku električni pojavi. Glavni razlog, da je prav Franklin postal osrednje ime raziskav atmosferske elektrike, verjetno kaže pripisati njegovi iznajdbi strelovoda in siceršnji slavi.

Leta 1811 je predsednik ZDA John Adams o Franklinu zapisal hvalospev, v katerem je postavil iznajdbo strelovoda med najbolj priljubljene dosežke takratne znanosti: »Njegov ugled je bil bolj univerzalen kot Leibnizev ali Newtonov, Frederickov ali Voltairov in njegova osebnost bolj priljubljena in cenjena kot katerakoli omenjena ali kar vse skupaj. Newton je osupil morda štirideset ali petdeset mož v Evropi, saj njegovih odkritij in dokazov nikoli ni bralo in razumelo večje število ljudi. /…/ Franklinova slava pa je bila univerzalna. Njegovo ime so poznali tako državni uradniki kot običajni ljudje, ob tem pa tudi kralji, dvorjani, plemstvo, duhovščina in filozofi, nenazadnje pa tudi preprosti ljudje, in to celo do te mere, da ni bilo kmeta, meščana, služabnika, sobarice ali kuharja, ki ga ne bi poznal in ga ne bi imel za prijatelja človeštva.«

Je strelovod heretična iznajdba?

Odkar so ljudje začeli graditi cerkve na izpostavljenih gričih, na osamljenih krajih sredi polj ali vsaj z najvišjim zvonikom v okolici, so se med nevihtami srečevali s težavami, ki jih ni bilo lahko pojasniti. Ko se je v bližini cerkve razbesnela nevihta, je strela praviloma za cilj izbrala cerkveni zvonik, kar je bilo za vernike, ki so bili ravno takrat v zgradbi, lahko smrtno nevarno. Seveda pa v tem primeru ni šlo le za tehnični, ampak tudi za teološki problem.

Veljalo je namreč prepričanje, da strele pošilja in usmerja »višja sila« od zgoraj, tako da teologom ni bilo lahko pojasniti, zakaj si za cilj izbira ravno prostore, kjer se ljudje zbirajo z namenom, da bi častili Boga. Mnogi so bili celo prepričani, da so strele znak božjega nezadovoljstva z grešnim svetom. Goreči pridigarji so za obrambo pred strelami običajno prisegali predvsem na moč molitve in na zvonjenje, ki naj bi pregnalo nevihto. A rezultati niso bili prav spodbudni, najbolj pa so ponavadi nastradali zvonarji, ki so pogosto postali žrtve udara strele.
Franklina so nekateri takratni ameriški verski voditelji obtožili, da poskuša s strelovodi posegati v božje pristojnosti in si prilašča nadzor nad pojavi, ki presegajo območje človeka. Ko je leta 1755 Massachusetts stresel potres, je pastor Thomas Prince pridigal, da je pogostost potresov povezana s postavitvijo »železnih konic, ki jih je iznašel bistroumni gospod Franklin«. Trdil je, da »jih je v Bostonu postavljenih največ v vsej Novi Angliji in prav Boston je potres najbolj stresel. Oh! Mogočni roki Boga ni mogoče uiti.«

Bitka za avtoriteto

Z vpeljavo strelovodov za zaščito cerkva, velikih zgradb in ladij pa Franklin ni le prihranil denarja lastnikom, ampak je imela nova tehnologija obrambe pred udarom strele tudi velik simbolni pomen. Franklin je naredil pomemben korak pri prenosu avtoritete s tradicionalnih cerkvenih na novonastale znanstvene institucije.
Aprila 1753 je takole miril strasti med nasprotniki postavljanja strelovodov: »Gotovo grmenje neba ni nič bolj nadnaravno kot dež, toča ali sončna svetloba, pred katerimi se brez pomislekov branimo s strehami in senčniki. Vendar lahko zdaj pomirim gospode, ki jih je strah: z nekaj zadnjimi eksperimenti sem pokazal, da ni strela iz oblaka tista, ki udari na zemljo, ampak strela z zemlje udari v oblake.«

Franklinu je uspelo s somišljeniki, kljub nasprotovanju nekaterih pridigarjev, v nekaj letih opremiti izpostavljene ameriške hiše, cerkve in ladje s strelovodi, medtem ko so po Evropi idejo sprejeli z večjim neodobravanjem. Čeprav je Vatikan priporočil novo tehnologijo varovanja cerkva pred udari strel, so se lokalni župniki pogosto bali postavljanja strelovodov, ker se je začelo širiti mnenje, da ti privabljajo strele. A sčasoma so si tudi najbolj fanatični nasprotniki »heretičnih drogov« premislili in spoznali, da strelovodi le niso hudičeva ukana.