Tehnologija ne bo rešila vseh težav

Kako milenijci, to so rojeni med letoma 1980 in 2001, sprejemajo pametna mesta in avtonomna vozila v njih? S tem raziskovalnim vprašanjem so se ukvarjali raziskovalci z ljubljanske ekonomske fakultete, in sicer doc. dr. Anton Manfreda, prof. dr. Aleš Groznik in asist. Klara Ljubi.

Izsledke raziskave so predstavili v članku, objavljenem v reviji International Journal of Information Management, izbran pa je bil tudi kot eden najvidnejših raziskovalnih dosežkov s področja interdisciplinarnih ved Odlični v znanosti 2021. O podrobnostih raziskave in konceptu pametnega mesta smo se pogovarjali z dr. Manfredo s katedre za poslovno informatiko in logistiko.

Izraz pametno mesto se je ustalil v zadnjem desetletju, vzniknil pa je v poznih 60. letih prejšnjega stoletja. Takrat je urad za analizo skupnosti v Los Angelesu za pripravo poročil o demografiji in kakovosti stanovanj v tamkajšnjih soseskah analiziral infrardeče fotografije iz zraka in podatkovne zbirke. Sam termin pametno mesto naj bi kasneje zasnovali podjetji IBM in Cisco, da bi uveljavili znamko oziroma prodajni koncept avtomatiziranega mesta. Ali naj o »pametnem mestu« premišljujemo kot o mestu, prijaznem do potrošnika ali uporabnika?

V Los Angelesu je šlo predvsem za povezovanje podatkovnih baz in fotografij iz zraka z namenom priprave poročil o kvaliteti stanovanj ter pomoči za preprečevanje revščine. Seveda bi lahko skozi zgodovinski pogled vedno našli mesta ali območja, ki so bila preprosto boljša od drugih, in jih poimenovali »pametna«, čeprav se za taka niso razglašala. Izraz naj bi najprej uporabili v podjetju Cisco, ki je bilo kot vodilni proizvajalec omrežne opreme izzvano, naj pomaga oblikovati bolj trajnostna mesta. Tako so leta 2010 ustanovili oddelek za pametne in povezane skupnosti. Skoraj istočasno je tudi podjetje IBM začelo pobudo »pametni planet« in kasneje program za »pametnejša mesta«.

Nad poimenovanjem nisem najbolj navdušen, kajti če sprejmemo izraz pametno mesto, vsa druga, ki ne sledijo temu konceptu, označimo za … Bralcu prepuščam izbiro izraza. Glede na številna mesta, ki si dodeljujejo naziv pametno mesto, ima lahko človek celo napačen vtis, da je že sistem izposoje koles dovolj za pridobitev tega naziva. Kar pa je po svoje razumljivo, saj nimamo neke enotne širše sprejete opredelitve. Razlike so tudi posledica osredotočenosti različnih ved. Poenostavljeno povedano, tehnične postavljajo v ospredje predvsem uporabo informacijske tehnologije pri upravljanju mesta, humanistične pomen ohranjanja identitete digitalnega mesta, družboslovne pa učinkovito rabo virov.

Koliko je koncept pametnega mesta rezultat prizadevanj velikih tehnoloških podjetij, da bi, milo rečeno, prodala svoje storitve?

S pojavom novih tehnologij in konceptov se razumljivo ustvarijo določeni pritiski. Računalništvo v oblaku, industrija 4.0, digitalizacija … Enako je s konceptom pametnih mest. Na neki način lahko nanj gledamo kot na nekaj novega, po drugi strani pa gre le za združevanje že uveljavljenih tehnologij v novo ime. Seveda je v ozadju tudi prizadevanje tehnoloških podjetij za prodajo svojih storitev. Prej omenjena Cisco in IBM sta še danes vodilna ponudnika na trgu pametnih mest. Ampak če te storitve vodijo do učinkovitejšega upravljanja mest, boljše kvalitete bivanja ob sočasni skrbi za varovanje okolja, potem na to ne moremo gledati kot na nekaj slabega. Niso pa vsi projekti razvoja pametnih mest uspešni. Neuspeh izvira predvsem iz miselnosti, da bo že vpeljava določene tehnologije rešila vse težave.

S tega vidika sta vedno potrebna kritična presoja pri novih konceptih in prepoznavanje tveganj. Trenutno sta v ospredju predvsem vidik zasebnosti in ustrezno ravnanje s podatki.

Kako zagotoviti, da se v pametnih mestih ne bi dogajale zlorabe zbranih podatkov oziroma nadzor nad uporabniki? Kako to zapleteno vprašanje rešujejo mesta po svetu?

Še tako dobra zaščita ima lahko pomanjkljivosti. Lahko gre za ranljivosti v sistemu, nepozornost posameznikov ali namensko škodovanje. Če teh pomanjkljivosti ne bi bilo, se v zadnjem desetletju ne bi pogovarjali o primerih, kot so Yahoo in kraja gesel, kršenje zasebnosti uporabnikov facebooka in vdor v sistem Syniversa, globalnega ponudnika telekomunikacijske infrastrukture. Ustrezno ravnanje s podatki v pametnih mestih je tako izredno pomembno. Pa tudi zavedanje ljudi o tako imenovanem digitalnem odtisu, ki ga ustvarjajo z uporabo storitev.

Pametna mesta so namreč polna objektov in senzorjev, ki neprestano zbirajo podatke, kot so javna svetila, postaje za merjenje kakovosti zraka, varnostne kamere, celo zabojniki za smeti ter cela vrsta drugih naprav, ki so sposobne samostojno komunicirati med seboj. Ravno sistem povezanih naprav ustvarja nove storitve, ki prebivalcem lajšajo življenje, vendar hkrati ustvarja potencial za varnostne grožnje. Povezovanje mobilnega telefona z navedenimi napravami lahko privede do situacije, ko je mogoče spremljati, kje se nekdo zadržuje, s kom se srečuje, pa tudi, kaj počne. Če dodamo še številne druge naprave, vključno z napravami v pametnih domovih, potem si lahko predstavljamo, s čim razpolagajo posamezna podjetja ali ponudniki internetnih storitev. Ob tovrstnih primerih verjamem, da se marsikdo zamisli nad prihodnostjo.

Po drugi strani pa so ravno prej omenjeni primeri na neki način pripomogli k boljši ozaveščenosti glede zasebnosti. Težko je govoriti o primerih dobre prakse, saj je lahko primer dobre prakse že jutri glavna novica v medijih kot tarča hekerskega napada. Najboljši primer dobre prakse je skupnost, ki se zaveda možnih posledic zlorabe zasebnosti in si ne zatiska oči, češ »o meni na spletu ni nič zapisanega«.

Lahko bi seveda omenil Barcelono, Amsterdam in London, ki imajo številne ukrepe proti zlorabam in se po uveljavljenih lestvicah uvrščajo med vodilna pametna mesta. Ampak način merjenja in razvrščanja je že nova zgodba z vsemi prednostmi in slabostmi.

Katera slovenska mesta po vaši oceni sodijo med pametna in zakaj ravno ta?

Če bi jih naštel, bi skladno s prej navedenim vsa neomenjena označil za … Pa vseeno bi poudaril, da imamo v Sloveniji celo vrsto dobrih iniciativ, in želim si, da bi v medijih krasile naslovnice in ljudi navdihovale. Vsekakor je treba omeniti misijo EU za sto podnebno nevtralnih in pametnih mest do leta 2030, v kateri so bila izbrana tri slovenska, Ljubljana, Velenje in Kranj. Predvsem zadnji je s projektom Pametna Mlaka pokazal, kako lahko sodelovanje mesta in tehnoloških podjetij prinese rezultate, denimo pri pametni razsvetljavi, senzorjih v podtalnem sistemu, analizi prometa in okolja, zgraditvi tako imenovanega digitalnega dvojčka mesta ... Je pa gradnja pametnega mesta dolgotrajen proces, na katerega letijo kritike prebivalcev zaradi velikih pričakovanj in nepoznavanja pobud v lastnem kraju. Zato je treba pohvaliti vsa prizadevanja, usmerjena v gradnjo boljših skupnosti, med katerimi so tudi iniciative za pametno mesto Maribor ali Koper, prav tako iniciative v manjših krajih, kot je Kočevje, ali celo vaseh, tak primer so Luče kot prva samooskrbna energetska skupnost v Sloveniji.

V vaši raziskavi ste se posvetili prometu, vaš namen je bil ugotoviti, kako milenijci sprejemajo avtonomna vozila. Zakaj ste v raziskavo zajeli samo eno generacijo in zakaj ravno vprašanje avtonomnih vozil, ki so, vsaj pri nas, nišna?

Pametna mobilnost je ena izmed iniciativ, na katere se primarno osredotočajo številna mesta. Najprej smo analizirali dejavnike, ki vplivajo na privzemanje koncepta pametnega mesta, kot so navdušenje nad tehnologijo v povezavi s senzorji, ki se uporabljajo v pametnih mestih, denimo za nadzor prometa, merjenje kakovosti zraka, nadzor gibanja, pa tudi pomen zaupanja v določene storitve ter odnos do deljenja podatkov. Del raziskave pa je bil namenjen mobilnosti in odnosu do tehnologij, ki se uporabljajo v sodobnih vozilih, tudi za avtonomno vožnjo. Seveda je bil izziv, kako izmeriti odnos do nečesa, kjer še ne moremo govoriti o izkustvu.

Milenijci so se ponujali sami po sebi, saj so prva generacija, ki živi z digitalnim svetom, hkrati bodo pomemben del družbe v času, ko naj bi se avtonomna tehnologija širše uveljavljala. Ker pa je avtonomna vožnja pogosto označena za zloglasno, je najprimernejša tudi zloglasna generacija.

Kako je raziskava potekala in do kakšnih ugotovitev vas je pripeljala?

Del raziskave je sovpadel s pandemijo covida-19, zato je kljub več že sklenjenim dogovorom o testiranju različnih tehnologij v sodobnih vozilih ostal neizveden. Vseeno pa je del, v katerem je sodelovalo več kot 400 ljudi, ponudil vpogled v odnos milenijcev do tehnologij, ki se postopno uveljavljajo. Izkazalo se je, da imajo dejavniki, kot sta strah pred tehnologijo in nedorečen pravni okvir, pomemben negativen vpliv na odnos do avtonomnih vozil. Po drugi strani pričakovana varnost bistveno zmanjšuje te bojazni, pomembno vlogo pa imajo tudi pričakovane družbene koristi, medtem ko dejavniki, povezani z učinkovitostjo, niso bili potrjeni kot vplivni.

Vaša raziskava je bila doslej bogato citirana v več uglednih revijah, kar še dodatno potrjuje njeno relevantnost; nanaša se na tehnologije, ki se komajda uveljavljajo in utegnejo spremeniti ne le poslovne, marveč tudi vedenjske modele. Lahko natančneje pojasnite, kako?

Veliko krajev se danes spoprijema s spremembami in izzivi, ki izvirajo iz hitre urbanizacije in staranja infrastrukture. Lahko se odločimo za japonski model rušenja stavb ali korejski model gradnje povsem novega pametnega mesta – tak primer je Songdo, ki se ga je celo prijel vzdevek mesto duhov. Alternativa so razmeroma drage prenove. Digitalna preobrazba lahko prinaša določene priložnosti. Vendar z zavedanjem, da tehnologija ne bo rešila vseh težav. Največkrat se ustavi pri ljudeh, pri potrebnem znanju, strahu pred neznanim ali pa odporu do spreminjanja navad. Pri pametnem mestu zato ne smemo imeti v mislih zgolj uporabe tehnologije, ampak njeno ustrezno umeščanje na način, ki na prvo mesto postavlja kakovost bivanja z mislijo tudi na prihodnje generacije. To pa med drugim zahteva spremembo vedenja pri posameznikih. Naj ponazorim. Če govorimo o pametnih zabojnikih za odpadke, ne govorimo o problemu, ampak o tehnični rešitvi. Rešitev problema pa je dejanska sprememba vedenja, s katero bi zmanjšali odpadke.