V nadaljevanju preberite: 

Novice o spolnem predatorstvu in nasilju na slovenski kulturni sceni je družba pospremila z enotnim pozivom k angažmaju policije in pravosodja ter razglasitvijo »ničelne tolerance« do spolnega in vsakršnega nasilja. Ni pa trajalo dolgo, preden so mediji prostor začeli odmerjati klišejsko mizoginim dvomom o namenih in motivih žrtev, ki so povedale svoje zgodbe. Glasniki te relativizacije in minimalizacije problema so nepozabna, antološka oddaja Tarče, pa izjava kolektiva Irwin, ki je Romana Uranjeka razglasil za osvajalca ženskih src, kar je spletni kolektiv Smetnjak primerno označil za socialni irwinizem.

Blestela je Zdenka Badovinac, ki je vse skupaj vzela osebno in za nekega toksičnega moškega dejala, da je bil do nje vedno tovariški. Oglasil se je nekdaj zanimiv publicist Marko Crnkovič, ki meni, da je problem, kadar imajo mnenje o vsem poleg njega tudi ženske. Vesna Vuk Godina se je zbala za moške, ki se morajo obtožb spolnega nasilja otepati, ne da bi ženske za to sploh predstavile dokaze.