»Rastline, živali in ljudje sodelujemo v globalni izmenjavi kisika, zraka, vsi smo del ene atmosfere. Ker pa smo to začeli radikalno pozabljati, smo prišli do stopnje, ko moramo v 21. stoletju opozarjati na to, da je Zemlja ena. Da gre namreč za povezan sistem, v katerem se izmenjujejo elementarne energije, ki jih lahko mislimo na biološki, kemijski, fizikalni ali filozofski ter teološki ravni,« poudarja prof. dr. Lenart Škof, filozof in religiolog.

Le redko se pravzaprav zavemo, da dihamo, ker je za nas to tako samoumevno, a po komaj nekaj minutah brez zraka bi bilo našega življenja konec. Še redkeje pomislimo na to, da diha vse, kar je živega okoli nas. Brezbrižno plujemo na tem čudovitem planetu, edinem v širnem vesolju, za katerega zagotovo vemo, da se je na njem razvilo življenje, čeprav Zemlja kriči in nam kaže, kako uničujoči smo postali v razmerju do nje. Enako vseeno nam je prepogosto za sočloveka.

Tudi na to opozarja respiratorna filozofija, ki se ukvarja predvsem z našim odnosom do atmosfer dihanja in zraka. Nedavno so se na Obali na večdnevni konferenci srečali vrhunski misleci s tega področja, v ospredju razprav pa je bil razmislek o zraku in dihanju, ki ga povezuje zavest o nujnih spremembah v sodobnih paradigmah mišljenja. »Začetki evropske znanosti segajo v grško filozofijo. V zadnjem obdobju smo zaznali, da se je v Evropi skozi stoletja zgodil odmik od elementov narave, od materialnosti k 'duhovnosti' ali tako imenovani spiritualnosti. Etimološko je beseda spiritus povezana z indoevropskim korenom speis, ki pomeni, dihati, puhati, a vrsta filozofov je ta element začela popolnoma pozabljati in ga nadomeščati z bolj imaterialnim, duhovnim principom spiritusa ali duhá. Zahodna filozofija je do 19. stoletja postala izključno filozofija mišljenja, utemeljenega na duhu, ne pa mišljenja, utemeljenega na dihu ali življenjski moči, kar so gojile številne avtohtone kulture sveta. Nenazadnje pa nam tudi intuicija pravi, da je bližje življenju dih,« razlaga Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije ZRS Koper ter dekan Institutum Studiorum Humanitatis AMEU.

Spoštovanje diha je spoštovanje sočloveka

»Na konferenci smo želeli poudariti pomen premika v okviru filozofije in tudi širše v humanistiki in družboslovni znanosti, ki se ukvarja s človekom in naravo, v smeri bolj elementarnega, to je v smeri elementov, kot so voda, ogenj, zemlja in seveda zrak. Dih razumemo kot neko temeljno človeško gesto bivanja in sobivanja. Ko vidiš dih, ko ga spoštuješ, potem spoštuješ tudi osebo, ki diha, ter vse tisto, kar živi od zraka in skozi zrak.«

Vendar le, ko nam zraka zmanjkuje, zares pomislimo na dih. »Zdaj ste ubesedili, zakaj smo v antropocenu. Zakaj smo prišli do neke skrajne točke človeštva, ko se bomo tega morali zavedeti. Res je, da rastline dihajo drugače kot ljudje ali živali. Toda v osnovi gre za izmenjavo zraka. Poglejmo problem onesnaženega zraka, na problem nepravičnega bivanja ljudi: nekateri se preprosto rodijo na območjih, kjer dihajo zelo slab zrak. Pravzaprav nam ni treba daleč, že v Beogradu imajo zelo slab zrak, pa v Bangladešu, Pekingu ali pa pri nas v Soški dolini. Tukaj gre za elementarno pravico do čistega zraka. Sam jo razumem kot elementarno pravico, kakršna je tudi pravica do čiste vode, ki smo jo zapisali v ustavo,« pojasnjuje dr. Škof in dodaja: »S tem se ukvarjamo v filozofiji dihanja, vendar to ni le filozofski, ampak ekološki, družbeni in politični problem, prav zato je tudi naše raziskovanje zelo interdisciplinarno in mednarodno usmerjeno.«

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije onesnažen zrak povzroča raka na pljučih, akutne in kronične respiratorne bolezni, srčno-žilne bolezni in kapi. Okoli 2,4 milijarde ljudi je izpostavljenih nevarno onesnaženemu zraku tudi v notranjih prostorih zaradi kurjenja peči na kerozin, živalske iztrebke, smeti, les ali premog. Letno onesnaženemu zraku, tako v notranjosti kot zunaj, pripisujejo okoli sedem milijonov prezgodnjih smrti. »Ljudje umirajo zaradi neposrednih ali posrednih vplivov onesnaženja. Kot filozofu mi je nerazumno, da se nič ne ukrene, da dopuščamo okolja, ki so tako onesnažena, da so že nerojeni otroci v maternici prek matere podvrženi temu onesnaženju.«

»Med drugim sodelujem s skupino zdravnikov, ki opozarja na problem sežigalnice v Ljubljani. Kar težko je verjeti, da v politiki obstaja neka ignoranca do mnenj, ki jih podaja visokousposobljena skupina strokovnjakov, ki opozarjajo, kaj se lahko zgodi v neprevetreni Ljubljanski kotlini ali katerikoli drugi kotlini. Zelo pogrešam, da se znanstvenikom in zdravnikom ne da pomembne vloge nasproti politikom, za katere pač vemo, da jim ne moremo zaupati, da bodo vedno zastopali najširši družbeni interes.«

Pravico do čiste vode smo pri nas zapisali v ustavo, že v bližnji prihodnosti pa bo izražena jasna potreba tudi po univerzalni zaščiti zraka, je prepričan sogovornik. »Voda je bolj 'materialen' element od zraka, da se jo nadzirati. Znano je, kako si jo želijo lastiti multinacionalke, tudi v Sloveniji so že bili izraženi ti ekonomski interesi. To je pravzaprav logično, saj bo voda zlato prihodnosti, kdor jo bo nadziral, bo nadziral še mnogo več, zato je izredno pomembno, da smo pravico do vode zapisali v ustavo. Zrak je težje ulovljiv, neviden, medtem ko vodo vidimo, jo nekako (četudi seveda le navidezno) obvladujemo. Pri onesnaženju zraka – denimo ko se zgodi jedrska nesreča – je manj predvidljivo, kako se bo to širilo, kot če se zgodi onesnaženje vode. Vsekakor menim, da se bo potreba po univerzalni zaščiti zraka razrasla že v bližnji prihodnosti.«

Ozaveščanje dihanja

Če bi dih ali dihanje kot družba bolje ozavestili, bi tako bolje pazili ne le nase in na sočloveka, ampak tudi na naravo? »Dihanje je marsikje že ozaveščeno. Tradicije starodavnih kultur, od Aljaske do Južne Amerike, od nordijskih dežel do Južne Afrike, v celotni Aziji in na Pacifiku, so spoštovale dih oziroma neko vitalno energijo v nas. Najbolj znana je seveda joga, ki je kultura kultivacije diha, pa tudi qi. Tudi znotraj krščanstva je seveda bila tradicija negovanja in spoštovanja diha. Nenazadnje je v sveti trojici sveti Duh, ki je genealoško v resnici sveti dih. Ko pa začnemo kultivirati oziroma ozaveščati dih znotraj filozofije ali širše znotraj humanističnih znanosti, verjamem, da lahko pridemo do spoznanj novega samospoštovanja sebe kot dihajočega bitja – in s tem predvsem vzajemnega spoštovanja drugega kot sodihajočega bitja. S tem ustvarjamo neko novo skupnost, novo respiratorno dihalno skupnost, neko možnost nove respiratorne solidarnosti in celo demokracije,« razlaga profesor filozofije.

Ob tem opozarja, da gre za kompleksen sistem razmerij, ki temeljijo na nepravičnosti: »Poznamo več primerov blokade diha. Od paničnih napadov, ki so v zahodni kulturi vse bolj pogosti in kažejo na stisko, do ekstremnih primerov, kot je 'I can't breathe' ('Ne morem dihati' – slogan gibanja Black Lives Matter), ko oblast bodisi s solzivcem bodisi z brutalno silo prepreči nekomu, da svobodno diha. Tudi covid 19 nam je na do tedaj morda nepredstavljiv način pokazal vso razsežnost omenjene problematike, od virusov v zraku do tragičnih razsežnosti dihalnih stisk in bolezni, povezanih z oteženim dihanjem. Omenim lahko še tako imenovane 'undercommons', to so skupnosti, ki v rudniških jarkih po vsem svetu dihajo nemogoč zrak, ki imajo popolnoma črna pljuča in usodno zbolevajo, ali pa prebivalci našega Anhovega, ki dihajo 'nepravičen' zrak za nas – vse druge. Medtem ko oni dihajo tak zrak, drugi na ta račun pridobivajo dobrine, premog, denar. Temu se reče nepravična izmenjava zraka.«

Sodobni Zahod kot svet hitenja in hrupa

Ko nas zagrabi strah, trema, preplah, nam pogosto svetujejo ravno globoko dihanje, da se s tem umirimo. Za moderno družbo zahodnega sveta so značilni nemir, nenehno hitenje, stalen priklop na tehnologijo, ki nam po eni strani omogoča povezavo s celotnim svetom, a hkrati nas od njega odtujuje. Naš svet je v poplavi informacij hrupen kot še nikoli do zdaj. Sogovornik opozarja, kako zelo je pomembna tišina. »Ko govorimo, takrat ne dihamo, le izdihujemo. Ko utihnemo, potem vdihnemo. Zares dihamo v resnici takrat, ko molčimo, ko damo – zdaj v smislu etike diha – priložnost drugemu, da govori. V tem svetu bi morali večji pomen dati tišini, ne kot fizikalnemu fenomenu odsotnosti zvokov, ampak kot ontološkemu fenomenu radikalnega etičnega spoštovanja sogovornika. Pomembno je, da smo tiho, da lahko slišimo drugega, zato dihanje povezujemo tudi s poslušanjem. Če pogledamo, kateri čuti so bili v zgodovini v ospredju, sta na zahodu to vedno čuta gledanja in mišljenja. V Indiji – od tod povzemam to uporabo – je namreč tudi mišljenje čut, v Evropi smo ga iz čutov umaknili in postavili na piedestal. Če na telo gledamo kot na celoto v smislu tega, kar razumem kot etično anatomijo telesa, so bili v Evropi vedno v ospredju le oči in možgani, v drugih kulturah pa so (bili) pomembni tudi sluh, voh, okus in dotik. Predvsem otroci potrebujejo dotik, srepečega pogleda ne razumejo, razumejo pa nežen glas. Voh je v japonski kulturi priprave čaja in spremljajoče ritualnosti izjemno pomemben, tudi v katoliški cerkvi so bila kadila zelo pomembna. Na te atmosfere pozabljamo, ko gledamo na svet le z očmi, a so še kako pomembne.«

V respiratorni filozofiji skušajo razložiti tudi, da je bilo izvorno krščanstvo veliko bolj povezano z elementi narave, kot je danes. »Jezus je imel rad zemljo, iz vode je naredil vino, obujal je mrtve, torej je obvladoval in spoštoval dih. To je treba razumeti kot globoko simboliko elementarnega sveta, s katerim je človek izgubil stik. Francoski filozof Maurice Merleau-Ponty je v nekaterih odlomkih, ki jih šele zdaj resneje preučujemo, trdil, da se, ko spimo, priklopimo na neka neznanska zunanja pljuča. Spanje pa pomeni obet miru, še posebej v oziru vojne. Najhujša je misel, da je v vojnah otrokom kraten miren spanec, ki bi moral biti zagotovljen vsakemu človeku. A to je utopija, vendar filozofi živimo z utopijo.«

Kako pa sta povezana dih in duša? »Kaj je duša, je težko vprašanje, znanost pri tem obmolkne. V starih kulturah je bila duša povezana z vetrom, zrakom in dihanjem. Če prisluhnete izgovoru besede 'duša', se sliši, kot da je v njej zrak. Dih, duh in duša so etimološko povezane s fenomeni, ki bi jih lahko povezali z zračnimi, atmosferskimi ali celo božjimi vidiki. Tudi v starem judovskem izročilu, ki je prešlo v krščanstvo, je bog vdihnil življenje v ljudi, vendar je na ta element Cerkev žal pozabila. Zlorabe in stranpoti v njej vidim kot simptom tega odmika od diha in tendence k imaterialnemu počelu, k abstraktni 'duhovnosti' kot nečem 'moškem', kar duhovnika priklepa na neki pojem 'Boga' in ga s tem odmika od sveta, in žal, kot se je izkazalo kot najbolj tragično v preštevilnih primerih, od svobodno dihajočih otrok. Bližje so mi zato nekatere druge krščanske oblike, denimo amalrikovci. Amalrik je bil v 13. stoletju sežgan v Franciji, ker je zagovarjal, da moramo upati na novo, tretjo dobo, dobo diha. Po dobi očeta – dobi zakona in postave – in sina – dobi učlovečenja iz ženske, bi nastopila doba diha, ko ljudje ne bi več potrebovali posrednikov do božanstev, ampak bi bili sami dovolj božanski, saj bi bili utemeljeni na sodihanju, spoštovanju oziroma ljubezni drug do drugega.«

Propad civilizacij?

Spoštovanje do vsega, kar diha, je verjetno edina prava pot, da bomo preživeli kot civilizacija. Prof. dr. Lenart Škof za zdaj ostaja optimist, da smo še vedno na poti preživetja in ne propada civilizacije. »Še vedno želim biti optimist. Skupna prizadevanja naravoslovnih znanosti, humanistike, družboslovja, tehnologije, morajo v to smer. Nevarnost je zaradi aktualnih problemov velika, vendar še vidim človeštvo kot vzpenjajoče se, da se približujemo nekemu idealu. Tudi ob pomoči umetne inteligence, ki je ne smemo zlorabiti, ampak uporabiti za dobro nas vseh, se bomo lahko borili proti patogenom, lahko izračunamo klimatske modele in podobno. Vse znanosti skupaj pa morajo tu sodelovati, drugače ne bo šlo.«

Pot v vesolje

Človeštvo, medtem ko se kopičijo težave na Zemlji, posega tudi po zvezdah. Naše vesoljske sonde so odpotovale v medplanetarni prostor, vnovič želimo osvojiti Luno, naseliti Mars. V zemeljski orbiti so tudi slovenski sateliti, med temi Nemo HD centra odličnosti Vesolje-SI, s katerim med drugim snemajo porečja rek. Pri projektu sodeluje tudi dr. Lenart Škof. »Vesel sem bil, da so me kot filozofa povabili k sodelovanju. Pri tem bi opozoril na dve zadevi. Ena je, da je človeštvo z vesoljsko tehnologijo sposobno presegati samo sebe, sposobni smo pristati na Luni. S tem dokazujemo evolucijski potencial človeka, da sam sebe izboljšuje. Drugi vidik pa je, da gre za izjemno tehnologijo, sposobno spremljati svet, v konkretnem primeru se naš satelit osredotoča na vode. Projekt je zanimiv, ker povezuje različna povodja po svetu in s tem omogoča ukrepanje. Tu okoljski filozofi vidimo velik potencial, kako se lahko znanosti povežejo. V številnih kulturah so bile reke namreč božanstva, tudi staroverci v Sloveniji so verjeli v to. To ni brez razloga, saj so vedeli, da je v njih skrita prasila, zato so ljudje reke na tak način ščitili in varovali pred človekom.«

Številni opozarjajo, da moramo najprej poskrbeti za Zemljo, preden se sploh lahko začnemo ozirati po drugih planetih, ki bodo, četudi bi jih nekako poselili, do nas precej bolj neprijazni, kot je naša trenutna planetarna mati. »S področjem poselitve drugih planetov se med drugim ukvarja astroteologija. V zadnji knjigi (Bog v postkrščanstvu) se dotaknem tudi tako imenovane sodobne kvantne teologije, ki je izjemno zanimiva smer sodobne teologije.«

Dr. Škof je opozoril še na to, kako malo sploh vemo o vesolju in tudi o nas: »Nič ne vemo o večini snovi, ki sestavlja vesolje. Kako si potem upamo reči, da poznamo človeško naravo? Oholo je misliti, da je to, kar vidimo, vse, kar obstaja. Temna snov in energija (95 odstotkov vesolja, 5 odstotkov je navadne materije, iz katere smo tudi mi) prežemata vesolje, tudi nas, kdo si potem upa reči, kaj je v nas in kaj je v resnici telo in kaj duša? Zato bodimo nekoliko bolj ponižni, izkažimo več spoštovanja dihu, na katerega smo pozabili. Ni nujno, da je ta civilizacija, v kateri živimo, najboljša možna, lahko bi bilo sicer še veliko slabše, lahko pa veliko boljše. Bodimo torej ponižni, dih nas tega uči in iz tega sledi tudi ljubezen.«