Sovjetska četverica, ki je (skoraj) raziskovala Mars

Petdeset let mineva, odkar je takratna Sovjetska zveza proti Marsu julija in avgusta poslala štiri sonde: Mars 4, 5, 6 in 7. Slednji dve sta s seboj peljali tudi pristajalnika, a pristajanje ni bilo uspešno.

Vsa plovila so izdelali v družbi Lavochkin, izstrelili so jih z raketo proton K/D z izstrelišča Bajkonur. Kot navajajo v Nasinem katalogu vesoljskih plovil, so imele sonde Mars 4, 6 in 7 težave zaradi okvarjenih tranzistorjev, saj so jih zaradi varčevanja prevlekli z aluminijem, in ne zlatom, kar pa je močno vplivalo na kakovost, posledično so sledile še druge okvare na plovilih. Vesolje je hudičevo negostoljubno območje in le določeni materiali so dovolj vzdržljivi. Ko se je odprlo okno, da je pot do Marsa z Zemlje najkrajša, je najprej 21. julija 1973 proti sosednjemu planetu poletel orbiter Mars 4, na las mu je bil podoben Mars 5, ki je vzletel štiri dni kasneje.

Model nosilnega polovila Mars 6 in 7, pristajalnik je bil podoben pristajalniku iz odprav Mars 2 in 3. FOTO: Wikimedia  

Kmalu po manevru za popravljanje smeri 30. julija 1973 sta se računalnika na krovu Marsa 4 pokvarila, do cilja je sicer prispel, in sicer 10. februarja 1974, vendar se v orbito ni mogel utiriti. Zaviralna motorja se namreč nista niti prižgala, tako je orbiter zletel mimo planeta, pri čemer je bila najmanjša oddaljenost od površja 1844 kilometrov. Vseeno pa je z dvema kamerama Vega in Zufar posnel nekaj uporabnih fotografij planeta, zaznal je nočno ionosfero na Marsu, nekaj časa je pošiljal tudi podatke z medplanetarne poti, ki ga je vodila v orbito okoli Sonca.

Naloga Marsa 5 je bila, da bi iz orbite preučeval sestavo tankega ozračja in površja, hkrati je bil predviden za komunikacijsko vez med pristajalniki in Zemljo. Do Marsa je orbiter prispel 12. februarja in se utiril v eliptično orbito (1755 km x 32,555 km). Mars 5 je izmeril, da je maksimalna temperatura na površju stopinjo pod ničlo, ponoči pa se spusti tudi do minus 73 stopinj Cezija. Ker smo ravno v vročem poletju na Zemlji, dodajmo, da se poletne temperature na Marsu čez dan dvignejo do le okoli 20 stopinj Celzija na ekvatorialnem območju, prav tako na rdečem planetu divjajo silovita neurja – gre za peščene nevihte, ki lahko zaobjamejo celoten planet, kar je bilo, denimo, usodno tudi za priljubljen Nasin rover Opportunity. Vendar to je že druga zgodba. Vrnimo se k sovjetskemu Marsu 5, katerega odprava se je končala po nekaj dneh, v katerih je 22-krat obkrožil planet. Predvidena doba delovanja je bila tri mesece. Že kmalu po utirjenju je iztekla tekočina iz prostora za instrumente. Orbiter je med utirjenjem zadel mikrometeoroid, kar je menda zapečatilo njegovo usodo. 28. februarja je prenehal delovati. V tem kratkem obdobju je poslal 180 fotografij, od tega je menda uporabnih 43.

Odpravi Mars 6 in 7, ki so ju proti planetarnemu sosedu poslali 5. in 9. avgusta, sta se od predhodnic razlikovali po tem, da sta bili predvideni za mimolet, pri tem sta proti površju poslali pristajalnika. Šestica je svoj »tovor« izpustila 12. marca 1947, ko je bila od planeta oddaljena 48.000 kilometrov, sonda je nato nadaljevala pot v heliocentrični orbiti, Marsu se je v mimoletu približala na vsega 1600 kilometrov. Pristajalnik je nekaj ur po ločitvi vstopil v atmosfero s hitrostjo 5600 metrov na sekundo, potovanje skozi ozračje ga je upočasnilo na 600 metrov na sekundo, padala so se še odprla, toda ko je bil pristajalnik tik nad površjem, so stik z njim izgubili. Pristajalnik z maso 635 kilogramov je treščil na območju Margaritifer Sinus. Na poti proti površju je pristajalni modul poslal nekatere podatke o temperaturi v ozračju, izmeril je minus 43 stopinj Celzija na površju, v ozračju je zaznal tudi več vodne pare, kot so jih zaznale nekatere prejšnje odprave, večina podatkov, ki jih je poslal, pa je bilo zaradi okvar neuporabnih. Sicer je bil opremljen s kamero, termometri, spektrometri in drugimi instrumenti, s katerimi bi preučeval tako ozračje kot površje, vendar jih ni mogel izkoristiti.

Izgubljena sonda zaradi različnih merskih enot

Še slabše se je godilo sedmici, saj pristajalniku sploh ni uspelo pristajati. Pri izstrelitvi je teklo vse po načrtih, do cilja je Mars 7 prispel 9. marca 1974. Zaradi okvar sistema za nadzor višine ali retromotrojev se je pristajalnik (štiri ure) prezgodaj odcepil od prevoznega sredstva in za 1300 kilometrov zgrešil planet. Napaka se je najverjetneje zgodila zaradi okvare računalnika, ki je bila posledica degradacije tranzistorja med dolgim potovanjem po vesolju. Pristajalnik je tako sledil sondi na poti v heliocentrično orbito.