Smo ustvarili vir meteorskega dežja?

Evropska vesoljska agencija se pripravlja, da oktobra proti dvojnemu asteroidu Didimos, okoli katerega kroži manjša lunica Dimorfos, pošlje odpravo Hera, ki bo preverila stanje asteroida, potem ko je manjšega 26. septembra 2022 zadela Nasina »puščica«. Ameriška odprava Dart je za vedno spremenila sončni sistem, ko je namerno trčila v vesoljski kamen. S tem se je namreč spremenilo kroženje manjšega kamna okoli večjega, s čimer so preizkusili, ali bi se lahko ubranili ubijalskega asteroida, ki bi se bližal našemu planetu.

Odprava je ponudila že marsikatero zanimivo študijo, zadnja pa se navezuje na oblak prahu, ki se je dvignil ob silovitem trku Darta s površjem. V študiji, objavljeni v reviji The Planetary Science Journal, so ugotavljali, ali bo ta oblak delcev sčasoma dosegel Mars in Zemljo. »Trčenje Darta v lunico asteroida ponuja redko priložnost za raziskovanje, kako odnese oblak prahu z nebesnega telesa in ta potuje do drugih. Poznamo namreč lokacijo in silovitost trka, ki smo ga tudi posneli s kamero na satelitu LiciaCube, ki je bil del celotne odprave,« je za spletno stran Evropske vesoljske agencije (Esa) pojasnil Michael Küppers, soavtor študije in raziskovalec pri odpravi Hera. »Modelirali smo izmet prahu, ki se ujema z opazovanji satelita LiciaCube, pri čemer smo uporabili tri milijone delcev, razvrščenih v različne velikosti – deset centimetrov, pol centimetra, 30 mikrometrov (tisočinka milimetra), ki se gibljejo s hitrostmi od enega do tisoč metrov na sekundo (m/s) ali hitreje, in sicer do 2000 metrov na sekundo.«

»Identificirali smo tirnice, po katerih bi lahko ti delci, ki bi bili lahko vir meteorjev, prispeli do Marsa in Zemlje. Naši rezultati kažejo na možnost, da bi delci s hitrostjo 450 m/s Mars lahko dosegli v 13 letih, delci, ki jih je v okolico odneslo s hitrostjo 700 m/s, pa že v sedmih letih. Delci, ki se gibljejo s hitrostjo več kot 1500 m/s, bi lahko sistem Zemlja-Luna dosegli v podobnem časovnem okviru,« je pojasnil glavni avtor študije Eloy Peña-Asensio z oddelka za vesoljsko znanost in tehnologijo pri Politehnični univerzi v Milanu. V prihodnjih desetletjih bodo po njegovih besedah opazovanja utrinkov ključna za ugotavljanje, ali gre res za delce Dimorfosa. »Če se bo to potrdilo, bomo priča prvemu meteorskemu dežju, ki ga je ustvaril človek,« je dejal.

Dimorfos, kot ga je videl Dart dve sekundi pred trkom. FOTO: Nasa/Reuters  

Ali se bodo meteoroidi usmerili proti našemu ali sosednjemu planetu, je odvisno od njihovega položaja v stožčastem udarnem oblaku – material na njegovi severni strani se bo bolj verjetno usmeril proti Marsu, medtem ko bo jugozahodni material bolj verjetno dosegel Zemljo, so pojasnili pri Esi. Dodali so še, da bi bili največji meteroidi lahko nekoliko večji od teniške žogice, kar pomeni, da bi zagotovo zgoreli ob stiku z Zemljino atmosfero. Vendar je bolj verjetno, da če nas bodo dosegli, bodo to le tisti najmanjši, a najhitrejši delci. Ni pa nujno, da bodo dovolj veliki, da bi ob stiku z ozračjem proizvajali značilno svetlobno sled.

Izstrelitev Here bo oktobra

Dart je sicer precej spremenil svojo nebesno tarčo, s čimer so potrdili, da bi se bilo s tem mogoče ubraniti pred vesoljsko nevarnostjo, če bi jo seveda zagledali dovolj zgodaj. Kot je spomladi poročala Nasa, se je po trku ne le skrajšal obhodni čas, ampak se je spremenila tudi oblika. Okoli 160 metrov širok Dimorfos je Didimosa pred trkom obkrožil v 11 urah in 55 minutah, po njem se je ta čas skrajšal na 11 ur in 23 minut.

Dimorfos FOTO: Nasa/Reuters

Didimos, kar v grščini pomeni dvojček, je raziskovalec Joseph Montani odkril 11. aprila 1996 na observatoriju Kitt Peak v Arizoni. Podatki so kazali, da bi lahko imel asteroid lunico, da gre torej za dvojni asteroid, kar so nadaljnja opazovanja tudi potrdila. Večji asteroid ima premer 780 metrov. Za pot okoli Sonca potrebuje dobri dve leti, na tej poti se precej približa tudi Zemlji, vendar zanjo ni nevaren. Raziskovalci predvidevajo, da je njegova lunica nastala ob združevanju materiala, ki ga je zaradi hitrega vrtenja okoli lastne osi odnašalo iz asteroida. Vrtenje se je pospeševalo zaradi neenakomerne razporeditve svetlobe s Sonca, ki je grela površje. Možne so tudi druge razlage.

Še več podatkov bo o sistemu zbrala evropska Hera, ki jo bodo izstrelili predvidoma 7. oktobra s Floride z raketo falcon 9. Svoj cilj bo po načrtih dosegla decembra 2026.