V nadaljevanju preberite: 

Otrok v spoznavanju sveta nujno potrebuje pomoč odraslih, saj njegovi možgani dolgo niso dovolj zreli, da bi si ga znali razložiti. Odrasli so na drugi strani velikokrat že preveč oddaljeni od sveta otroka, da bi se mu znali pravilno približati. Pravljice so odlično pomagalo in vmesno okno, v katerem so razvojni izzivi opisani tako, da se najlažje zasidrajo v otroško notranjost.

Pravljice in fantazijski junaki s svojimi sporočili na poseben način naredijo red na podzavestni ravni in v otroški zavesti. Ponudijo besede, koncepte, zgodbe, ki nosijo v sebi razrešitve razvojnih dilem ali problemov. Nagovarjajo neposredno otrokovo nezavedno, hkrati pa ga razbremenijo neposredne stiske in širijo poglede na nove možnosti in razplete. Omogočajo jasnejšo definicijo, preigravanja in razreševanja jedra aktualnega razvojnega vprašanja posameznika.

Pri tem je v pomoč, da je v pravljicah jasno razmejeno slabo od dobrega, da je vključen princip realnosti, sočasno pa je prisotna komponenta čarobnost. Fantazije so za otroke izrednega pomena, ker vnašajo igrivost in razbremenjujejo. V pravljici najdejo lasten občutek uspešnosti, zadovoljstva in pomiritve. Pravljic otrokom ni treba interpretirati, ker dobro delujejo prek nezavednega.