(Skoraj) tekoče mačke

Znanost je resna, napredna, spremeni lahko tok zgodovine, lahko pa je tudi zabavna. Za odkritja, ki te najprej nasmejejo, nato pa ti dajo misliti, že več desetletij septembra podeljujejo Ig Nobelove nagrade. Pred leti je predvsem med mačjeljubci odmevala nagrada francoskemu fiziku Marcu-Antoinu Fardinu, ki je »dokazal«, da so mačke lahko hkrati v tekočem in trdnem stanju. Vsak lastnik teh živali lahko potrdi, da so se sposobne popolnoma prilagoditi obliki škatle, lijaka ali vaze, kamor se jim nekako uspe stlačiti, podobno kot kakorkoli že oblikovano posodo povsem napolnijo tekočine.

Madžarski raziskovalec Péter Pongrácz je tokrat v raziskavi, objavljeni na portalu iScience, sklenil, da so »skoraj« tekoče. Spraševal se je namreč, ali se mačke zavedajo, kako široke, visoke in dolge so, in ali to zavedanje upoštevajo, ko naletijo na odprtino, skozi katero bi rade bolj ali manj elegantno smuknile. Mačkam pogosto uspe nemogoče, zrinejo se skozi špranjo, ki je na prvi pogled zanje daleč premajhna.

Kot je uvodoma zapisal raziskovalec, se različne živalske vrste lahko na podlagi lastnega znanja o velikosti a priori odločajo o prehodnosti odprtin. Pri mačkah te sposobnosti samoopredelitve ni preizkusil še nihče. Pred leti, kot navajajo na portalu revije Science, je Pongrácz to vprašanje že raziskoval pri psih. S sodelavci je pse različnih pasem v laboratoriju postavil pred leseno pregrado z nastavljivo pravokotno odprtino. Psi so sedeli na eni strani, na drugi so jih klicali lastniki. Ko je bila odprtina velika, so psi skočili skoznjo brez obotavljanja, ko je bila odprtina ozka, široka le približno toliko kot prsni koš psov, so se ustavili. Zdelo se je, da so se zavedali ali pa so se bali, da so preveliki, kar je po mnenju raziskovalca jasen znak zavedanja telesne velikosti.

Mačke se lahko spravijo v nemogoče položaje. FOTO: Shutterstock

Etolog z Univerze Eötvösa Loránda v Budimpešti že več let raziskuje tudi mačji um. Med drugim je dokazal, da tako kot psi tudi mačke razumejo, kaj imamo v mislih, ko na nekaj pokažemo ali pa to reč samo gledamo, kar pomeni, da so sposobne kompleksnega razumevanja naše telesne govorice. Koliko pa se torej zavedajo dimenzij lastnega telesa?

Testiranje mačk se je izkazalo za precej zahtevnejši zalogaj v primerjavi s psi. Mačke je namreč v laboratoriju težko preučevati, zato jih je testiral v njihovem domačem okolju. Postavitev je bila podobna kot pri psih, le da je tokrat s kartonom obdal vratni okvir. Mačke so sedele na eni strani, njihovi lastniki pa so jih vabili z igračami ali priboljški na drugi strani, kar po navedbah revije Science sicer ni bila dovolj velika motivacija za vse mačke, nekatere preprosto niso hotele sodelovati (lastnikom mačk je tako obnašanje verjetno dobro znano). V poskusih so mačkoni – bilo jih je 30 – pokazali znake zavedanja telesne velikosti. Ko so bile luknje v kartonu izrezane na primerni višini in širini, so mačke, tako kot psi, brez pomišljanja šle skozi. Ko je širina ostala udobna, višina pa je bila vse manjša, so se mačke začele obotavljati, ugotavlja Pongrácz. Nekatere, še posebej tiste višje, so nato skušale poiskati druge poti, toda kot je dejal raziskovalec, »mačke nikoli ne nehajo poskušati« – v nasprotju s psi so se kljub omahovanju podale v odprtino in se prerinile skozi, čeprav je bila reža za polovico nižja od njihove višine.

Še večje presenečenje je Pongrácz doživel, ko je zmanjševal le širino odprtine, višina pa je ostala za mačke primerna. Ne glede na to, kako ozek je bil pravokotnik – v skrajnem primeru je meril le polovico širine mačjega telesa – se mačke niso niti obotavljale.

Kot v študiji ugotavlja madžarski raziskovalec, to lahko pomeni, da sta navpična in vodoravna dimenzija odprtine za mačke različno pomembni. Marsikaj se verjetno da razložiti z anatomijo mačjega telesa, ki je prožnejše od pasjega, prav tako imajo mačke rade okolje z veliko skrivališči in opazovalnimi točkami, navaja raziskovalec, ki v zaključku študije načenja nova vprašanja in hkrati opozarja na pomanjkljivosti lastnega dela. Nemogoče je namreč nedvoumno trditi, kaj se zares godi v glavah naših kosmatink.