Metulji in dodoji ključ do zaščite biotske pestrosti

V projektu o metuljih so raziskovalci ugotovili, da so nekatere populacije teh žuželk bolje prilagojene na ekstremne lokalne vremenske razmere kot druge. Posebno zanimivo je, da je njihova odpornost povezana z evolucijo, ne pa s posebnimi lastnostmi vrste.

»To pomeni, da ne bodo vse populacije trpele tako močno, kot smo mislili,« je dejala Yolanda Melero, ki dela v španskem raziskovalnem centru CREAF in na Univerzi v Barceloni.

Prizadevanja za ohranitev biotske raznovrstnosti živali je treba podpreti na vse načine. Biodiverziteta se po vsem svetu izredno hitro zmanjšuje zaradi človekovih dejavnosti, od kmetijstva do urbanizacije, in podnebnih sprememb. Raziskovalci zmanjševanje števila živalskih in rastlinskih vrst opisujejo kot »biološko iztrebljenje« in opozarjajo, da se dogaja šesto množično izumrtje, ki bi lahko uničilo ekosisteme, od katerih je odvisno tudi preživetje človeštva.

Škržadi pojejo le, če sije sonce

Modeliranje, ki so ga opravili evropski raziskovalci, je pokazalo, da bi lahko z izumiranjem vse več posameznih vrst nastala verižna reakcija, ki bi povzročila propad celotnih ekosistemov, saj bi izginile pomembne ekološke interakcije. Znanstveniki predvidevajo, da bodo ekosistemi do leta 2100 izgubili 27 odstotkov raznolikosti vretenčarjev. Modeli poudarjajo pomen posameznih vrst in stabilnosti njihovih populacij. Ugotavljanje, zakaj so nekatere vrste bolj izpostavljene izumrtju kot druge, pa ni lahka naloga.

Presenetljive ugotovitve o metuljih

Yolanda Melero raziskuje, kako izredni vremenski dogodki vplivajo na različne populacije 143 vrst metuljev po vsej Evropi. Zaradi podnebnih sprememb so vročinski valovi, suše in močna deževja po vsem svetu vse pogostejši, daljši in obsežnejši pojavi. Kot vodilna raziskovalka dvoletnega projekta Extinct, ki se je iztekel leta 2021, je pričakovala, da bo ugotovila, da imajo vrste, ki se bolje spopadajo s skrajnimi vremenskimi razmerami, nekatere skupne značilnosti.

»Bili smo presenečeni, saj smo mislili, da je lokalna prilagojenost ali neprilagojenost povezana z lastnostmi vrste,« je pojasnila. Podobno kot njeni kolegi z Univerze v Readingu v Združenem kraljestvu je menila, da so metulji, ki se pogosteje razmnožujejo, bolje prilagojeni različnim lokalnim razmeram in vremenskim ekstremom, saj se hitreje razvijajo. Vendar ni vedno tako. Ekipa je pričakovala tudi povezavo med razširjenostjo vrst metuljev in stopnjo njihove lokalne prilagodljivosti. Domnevali so, da se bo na primer vrsta metulja, ki je razširjena od Škotske do Španije, težje spopadala s španskim vročinskim valom kot vrsta, ki živi samo v Španiji. Vendar tudi to ni bilo vedno res.

Brez biodiverzitete ne moremo preživeti

V projektu Extinct so analizirali, kako so se različne vrste in populacije v preteklosti spopadale z izrednimi vremenskimi razmerami, pri čemer so se oprli na zgodovinske podatke, ki so jih zbrali prostovoljci v okviru različnih projektov raziskovanja metuljev po Evropi, od katerih so se nekateri začeli že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Yolanda Melero je pojasnila, da poleg same razpoložljivosti teh obsežnih zbirk podatkov obstaja še en dober razlog, zakaj so se osredotočili na metulje. »Metulji so modelna vrsta za vse žuželke,« je dejala. »Kar se zgodi pri metuljih, se lahko zgodi tudi pri drugih členonožcih.« Evolucijski odnosi ponazarjajo povezavo med vrstami, ki imajo skupnega prednika. To raziskovalcem pomaga razumeti, kdaj in kako so se pri določenih vrstah razvile določene lastnosti. Na podlagi rezultatov projekta so zdaj raziskovalci na področju ekologije pred izzivom, da preučijo te povezave in ugotovijo, katere veje različnih družinskih dreves metuljev so dobro prilagojene na izredne vremenske dogodke in katere ne, da bi lahko začrtali pravo usmeritev pri prizadevanjih za ohranitev vrst.

Neleteča ikona

Celo vrsto primerov imamo, kako človek ogroža živali, in tudi, kako je nekatere vrste prignal do izumrtja. Med temi je dodo. To je bila ptica, avtohtona na otoku Mavricij v Indijskem oceanu. Po besedah Delphine Angst, ki je bila vodilna raziskovalka pri projektu Ninedoma, so dodoji izumrli konec 17. stoletja zaradi kombinacije neposrednih in posrednih človekovih dejavnikov. V projektu so razčlenili informacije o ekoloških dejavnikih, povezanih z dodoji, kot sta njihova prehrana in hoja, da bi razumeli, zakaj so nekatere vrste bolj nagnjene k izumrtju kot druge.

Prevladujoče prepričanje je, da o tej neleteči ptici vemo veliko, vendar je resnica ravno nasprotna. »Ne vemo, kakšna je bila njena prehrana, kako se je gibala, kakšen je bil njen razmnoževalni cikel – o bioloških in ekoloških vidikih, povezanih s to ptico, imamo zelo malo informacij,« je dejala.

Pisne opise dodoja in njegovega vedenja so nam zagotovili pomorščaki, ki so se ustavili na Mavriciju, preden je ptica izumrla, vendar so njihova poročila nedosledna. »Smešno je, ker stvari opisujejo zelo različno,« je dejala Delphine Angst. »Nekateri pravijo, da dodoji tečejo vsepovsod, drugi pa, da hodijo zelo počasi. Ista težava se pojavlja pri vsakem ekološkem in biološkem vidiku – očitno je, da ljudje, ki so obiskali Mavricij, niso imeli predznanja v naravoslovju.«

Da bi ugotovila, kako so se dodoji dejansko gibali, je Delphine Angst preučila več sto kosti te ptice v muzejskih zbirkah po Evropi. Pri neletečih pticah obstaja povezava med načinom gibanja in relativno velikostjo nožnih kosti. Analiza je pokazala, da so dodoji, čeprav niso bili prav hitri tekači kot na primer noji, lahko hodili ali tekli razmeroma hitro. »Podobno kot purani,« je dejala. Da bi izvedela več o njihovi prehrani, je uporabila tehniko, znano kot izotopske geokemične analize. Primerjala je kemične izotope v vzorcih, odvzetih iz kosti dodojev ter drugih živali in rastlin, ki so jih odkrili v bližini, da bi si lahko predstavljala, katero sadje in semena so najverjetneje jedli. To je omogočilo celovito predstavo o sestavi prehrane dodojev in pomagalo razjasniti njihovo usodo.

Nezaželeni obiskovalci

Mornarji, ki so se ustavili na Mavriciju, so lovili ptice in zbirali njihova jajca za hrano. Jajca, ki so jih dodoji izvalili na tleh, so bila lahek plen. Poleg tega so ladje na otok pripeljale invazivne živali, mačke, podgane, prašiče in opice. Ti prišleki so poleg jajc in ptičjih mladičkov pojedli tudi veliko rastlin na otoku in avtohtoni ekosistem se je hitro porušil. Dodoji pravzaprav niso imeli možnosti, da bi zmagali in preživeli. »Da bi preprečili, da bi druge živali doletela enaka usoda kot dodoja, jih je treba resnično razumeti in vedeti, kako živijo,« pravi Delphine Angst. Zgodba o dodojih kaže, da je znanje o povezanosti živali z njenim okoljem – kje živi, s čim se prehranjuje ter kako in kdaj se razmnožuje – bistvenega pomena. Če uničimo ključne vidike okolja, žival ne more preživeti.

--------------------

Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.