Satelit za opazovanje ogljikovega dioksida

Japonski GOSAT je bil prvi satelit s to nalogo, ameriški Orbiting Carbon Observatory-2 (v prevodu orbitalni observatorij za ogljik) ali OCO-2 pa je z novejšo tehnologijo še natančnejši.

Gosat

V času podnebnih sprememb je treba dobro razumeti ogljikov cikel in kako nanj vplivajo različni tako naravni kot umetni procesi, kako se dvigujejo ravni tega plina v ozračju, kako je v njem porazdeljen in kako na spreminjanje koncentracije vplivajo ponori ogljika. Na ta vprašanja išče odgovore satelit OCO-2, zasnovan po nesrečnem predhodniku, ki ob izstrelitvi leta 2009 ni dosegel orbite, ker se ni odcepil od tovornega dela rakete taurus XL.

Nasi je uspelo zbrati dovolj sredstev za novo odpravo in izstrelitev z raketo Delta II je bila leta 2014 uspešna. Satelit se je pridružil mreži satelitov A-train (gre za več satelitov, ki krožijo v enaki orbiti drug za drugim, ekvator prečkajo okoli 13.30, od tod ime »afternoon train« ali popoldanski vlakec).

Satelit v različnih valovnih dolžinah koncentracije ogljikovega dioksida meri s pomočjo sončne svetlobe, in sicer zaznava, koliko je dioksid absorbira, ko se svetloba odbije od Zemlje. Podatke primerjajo z drugimi, da lahko zagotovijo njihovo pravilnost. Satelit je tudi že dobil naslednika, leta 2019 so instrument OCO-3 namestili na zunanjost japonskega modula na Mednarodni vesoljski postaji. Ta ima zaradi druge orbite drugačen čas opazovanja in tako lahko še natančneje spremlja variabilnost v koncentracijah. Za OCO-2 je za zdaj predvideno, da bo deloval do 30. septembra 2023.