S petjem nad afazijo in demenco

Ekipa nevroznanstvenikov in kliničnih psihologov z Univerze v Helsinkih meni, da bi lahko pozitivne učinke, ki jih ljudje doživ­ljajo med (zborovskim) petjem, uporabili za izboljševanje delovanja možganov in zdravljenje afazije.

Profesor Teppo Särkämö preučuje, kako staranje vpliva na način doživ­ljanja petja v možganih. Njegove ugotovitve bi lahko uporabili pri terapiji s petjem. »Veliko vemo o procesiranju govora, o petju pa ne. Raziskujemo, kako se lahko različne funkcije, povezane s pet­jem, ohranijo kljub nevrološkim boleznim,« je pojasnil.

Ljudje z afazijo, ki jo pogosto povzroči kap, skoraj ne morejo komunicirati, saj težko izgovarjajo besede. Vendar s tehniko, ki je znana kot melodična intonacijska terapija, pri kateri je treba vsakdan­je stavke zapeti, ne le izgovoriti, pogosto spet najdejo svoj glas.

Prof. Särkämö, ki je koordinator projekta Premus, skupaj s svojo ekipo uporablja podobne metode, pristop pa preizkuša v posebnih »zborih za starejše«, v katerih so ljudje z afazijo in njihovi sorodniki. Znanstveniki raziskujejo, ali bi lahko imelo petje pomembno vlogo pri rehabilitaciji ljudi z afazijo in ali bi lahko pripomoglo k preprečevanju kognitivnega upada. Prvi izsledki so spodbudni. »Končni cilj je, da bi pri delu z ljudmi z afazijo petje uporabili kot orodje za vadbo govora, tako da bi se sčasoma lahko začeli sporazumevati brez petja. Vendar smo pri zborih prav tako opazili, da gre za pomembno orodje za sporazumevanje v vsakdanjem življenju teh ljudi,« je povedal Särkämö.

Za pomoč ljudem z nevrodegenerativnimi boleznimi

V projektu z magnetno resonanco tudi sledijo, kako zborovsko pet­je vpliva na možgane zdravih ljudi v različnih življenjskih obdobjih. Ugotavljajo, da se v možganskih omrežjih, povezanih s petjem, s staranjem dogaja manj sprememb kot v omrežjih, ki se uporabljajo za procesiranje govora. Poleg tega se je pokazalo, da je aktivno sodelovanje pri petju ključnega pomena in znatno bolj pomembno od poslušanja zborovske glasbe. »Ko ljudje pojejo, aktivirajo frontalne in parietalne sisteme v možganih, ki se uporabljajo za upravljanje vedenja, poleg tega pri uravnavanju glasu in njegovi izvedbi uporabljajo več motoričnih in kognitivnih sredstev,« je pojasnil raziskovalec.

Člani preučevanih zborov so se bolje odrezali na nevropsiholoških preizkusih, imeli so manj kognitivnih težav, kazali so tudi višjo raven socialne vključenosti kot skupine zdravih starejših odraslih, ki ne pojejo. Elektroencefalografske meritve istih skupin kažejo, da so imeli pevci v zborih precej bolj razvite zmožnosti za slušno procesiranje, predvsem v povezavi z združevanjem informacij o točni višini tonov in lokacijah v frontalno-temporalnem delu možganov, kar Särkämö pripisuje kompleks­nosti zvočnega okolja pri zborov­skem petju.

V nadaljevanju projekta bodo razširili zborovsko petje med bolnike z alzheimerjevo boleznijo, vendar bodo izzivi pri njih verjet­no drugačni. Čeprav se bodo morda spomnili pesmi iz preteklosti, Särkämö ni prepričan, da se bodo lahko naučili in si zapomnili nova besedila. »Poskušamo stimulirati tista omrežja, ki so še ostala v možganih. Menimo, da bi lahko s petjem spet vzpostavili določene funkcije, vendar je alzheimerjeva bolezen kruta bolezen, ki se lahko samo slabša, zato poskušamo predvsem pridobiti malo časa in slabšan­je upočasniti.«

Uglašeni na isto noto

»Večina študij alzheimerjeve bolezni je presečnih, saj so v njih obravnavane določene skupine ljudi v določenem času, pri čemer so nekatere ugotovitve potem povezane z ljudmi, ki imajo bolezen, nekatere pa s tistimi, ki je nimajo. Vendar povezava pogosto ni vzročna. Ne moremo z gotovostjo trditi, ali gre za vzrok bolezni ali njeno posledico,« je pojasnil Christian A. Drevon, profesor medicine na Univerzi v Oslu, ki se prav tako posveča iskanju odgovorov na izzive, ki jih prinaša staranje prebivalstva. Drevon je strokovnjak za biološke označevalce.

Pri stotih biti mlad

Da bi lahko raziskovalci zares razumeli alzheimerjevo bolezen in demenco, potrebujejo podatke o ljudeh, ko so bili še zdravi in ko že imajo bolezen. Le tako jih lahko primerjajo in ugotovijo, kaj se pri bolezni zares spremeni. Iskanje odgovora na to vprašanje je glavni namen projekta Lifebrain, ki ga koordinirata psihologa in profesorja Kristine Walhovd in Anders Fjell.

Z združevanjem obstoječih podatkov, pridobljenih s slikanjem možganov Evropejcev z magnetno resonanco, v projektu Lifebrain analizirajo vpliv različnih dejavnikov na kognicijo pri staranju in na razlike v kogniciji med posamez­niki.

Prvi izziv pri analizi več kot 40.000 slik možganov več kot 5000 ljudi, starih med 18 in 80 let, ki so prihajali iz sedmih držav, je bilo poenotenje podatkov. Da bi zagotovili konsistentnost rezultatov, so pri projektu Lifebrain izbrali osem prostovoljcev in jih slikali po vsej Evropi ter tako umerili naprave. Uskladili so tudi izvedbo psiholoških preizkusov (s kognitivnimi preizkusi vred) in pridobivanje drugih podatkov (teža, demografski podatki, genetski podatki ter podatki o življenjskem slogu, med drugim o spanju in prehrani).

Nato je ekipa podatke slikanja z magnetno resonanco povezala z dodatnimi bazami podatkov, kar je dalo nove uvide v to, kako geografska lokacija in možnost dostopa do zelenih površin vplivata na zmanjšanje tveganja za nastanek demence. »Mnogi raziskovalci so v preteklosti trdili, da je izobraževanje zelo pomembno pri zmanjševanju tveganja za demenco. Vendar kadar posameznike spremljamo longitudinalno večji del življenja, se v resnici ne pokaže nobena korelacija. To ne pomeni, da izobraževanje ni pomembno; pomeni pa, da verjetno ne drži, da ne boste dobili demence, če se izobražujete. Po­iskati je treba še druge pomembne dejavnike.«

Ker je slikanje z magnetno resonanco drago, Drevon predlaga odvzem majhnih vzorcev krvi iz prsta. Analiza takih vzorcev v naprednih laboratorijih lahko močno izboljša možnost prilagojenega spletnega svetovanja o posamez­nih tveganjih. »Če želimo izboljšati življenjski slog, ga moramo verjet­no personalizirati. Treba je izmeriti več dejavnikov na ravni posameznika,« je dodal Drevon. »Pri boju proti kognitivnemu upadu in demenci je naša najboljša možnost uporaba zgodnjih preventivnih ukrepov, ki jih lahko oblikujemo na podlagi podatkov, zbranih čez vse življenje.« Prof. Drevon upa, da bodo ti personalizirani uvidi lahko sčasoma zakasnili ali pa morda celo odpravili določene elemente demence. Kaj pa meni o petju kot orodju v boju proti kognitivnemu upadu? »No, možgani so kot mišice. Če jih treniraš, bodo v dobri kondiciji. In ko jih uporabljaš za petje, je to zapletena stvar, gre za veliko število procesov, veliko si je treba zapomniti. Seveda obstaja tudi veliko drugih načinov za urjenje možganov, vendar je petje zelo dober primer vaje za izboljšanje njihovega delovanja.«

———

Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.