Pravnica Rebecca Bresnik je pri ameriški vesoljski agenciji, natančneje v Johnsonovem vesoljskem centru v Houstonu, kjer nadzorujejo odprave človeških posadk in dogajanje na Mednarodni vesoljski postaji, zaposlena kot svetovalka za mednarodne zadeve. Kot pravna zastopnica Nase za ISS ima med drugim na skrbi pogodbe za prevoz astronavtov, bedi tudi nad pogodbami za lunarno vesoljsko postajo Gateway. Obenem je profesorica vesoljskega prava na houstonski univerzi. Poročena je z astronavtom slovenskega rodu Randyjem Bresnikom.

Z njo smo se o sodelovanju z Rusi, prihodnosti ISS, vesoljskem turizmu in zakonih na Luni pogovarjali ob nedavnem obisku naše države, ko je bila gostja na poslovnem zajtrku AmCham Slovenija v okviru blejskega strateškega foruma.

Kakšna je vaša vloga pri Nasi?

V Johnsonovem vesoljskem centru sem pristojna za zadeve mednarodnega prava. Tam upravljamo nekatere največje Nasine projekt, denimo Mednarodno vesoljsko postajo (ISS), potem je tu naš najnovejši program Gateway, ki bo nova platforma v orbiti Lune. Hkrati se ukvarjamo s komercialnim programom za prevoz človeške posadke, pa s programom Orion, to je novo plovilo, s katerim bodo leteli astronavti do Gatewaya ter nato do površja Lune.

Pri vseh teh programih je veliko sodelovanja, predvsem gre za sodelovanje s tujimi državami in podjetji. Moja vloga je, da zagotovim, da je vse v skladu z zakoni. Pri ISS denimo sklepamo sporazume z evropsko vesoljsko agencijo (Esa), japonsko (Jaxa), kanadsko (CSA) in rusko (Roskozmos). Veliko sem se ukvarjala s sporazumi za prevoz posadke. Še v času raketoplanov smo tako mi kot drugi leteli tudi z ruskimi plovili in obratno, po upokojitvi programa smo lahko šli v vesolje le s sojuzi. Zdaj imamo mi še dragon, a še vedno si bomo izmenjevali sedeže. Ta dogovor je še kako pomemben, saj je vedno dobro imeti rezervo. Ne glede na to, kako dobra so naša plovila, se, kot smo lahko videli, nesreče dogajajo. Žal pri vesolju ne gre vse gladko, stvari ne vzletijo ob določenih rokih, tako si bomo še naprej prizadevali, da bomo leteli s plovili ene in druge države. Denimo, za kapsulo Orion servisni modul, ki je eden glavnih sestavnih delov plovila, gradi Esa.

Poudariti želim, da sodelujemo z več državami na različnih ravneh. Za program Gateway smo se pogajali z Eso, Jaxo in CSA, katere module in katere dele postaje bo zgradila posamezna agencija. Gre za obsežne sporazume, vendar smo jih sestavili in se dogovorili precej hitro, ker imamo podlago v več kot dvajsetih letih odnosov in sodelovanja. V tem času smo zgradili medsebojno zaupanje, vemo, da se lahko zanesemo drug na drugega, brez večjih težav delamo skupaj. Tako so bili ti sporazumi sprejeti v rekordnem času.

So se odnosi z Rusijo, odkar nimajo več monopola nad prevozom v vesolje, spremenili? So trdi pogajalci?

Res so imeli Rusi edini prevozno sredstvo, a treba je poudariti, da gre tu za partnerstvo. Polovica postaje je njihova, druga polovica naša in od drugih partnerjev. Pravzaprav se nikoli ne pogajamo samo o denarju. Vseskozi imamo v glavi, da gre za medsebojne ugodnosti, da smo odvisni drug od drugega, da ISS deluje. Ta pogajanja so zelo drugačna od tistih s komercialnimi partnerji, ravno zaradi sodelovanja in soodvisnosti.

ISS je že precej stara, kakšna je prihodnost postaje?

Spremljamo, v kakšnem stanju so posamezni moduli, in opremo ves čas posodabljamo. Nasa upa, da bo projekt tekel vsaj do leta 2030. Tudi po tem si ne želimo, da bi jo preprosto iztirili in da bi se ponovila zgodba, ko smo upokojili raketoplane in potem nismo imeli prevoznega sredstva. Cilj je, da ostajamo v nizkozemeljski orbiti, le da bo to bolj komercialno usmerjeno, torej da bi bilo vse bolj v rokah komercialnih partnerjev, Nasa pa bi se osredotočala na zahtevnejše projekte raziskovanja vesolja daleč onkraj zemeljske orbite.


 

Kako se bo ISS komercializirala?

Nasa je sprejela strategijo o komercializaciji nizkozemeljske orbite in uporabi ISS, oziroma katere pridobitne dejavnosti lahko potekajo na postaji. Že zdaj imamo pogodbe za oskrbovanje postaje s tovorom, dve, s podjetjema Northman Grumman in Spacex, že uspešno tečeta, potem imamo zasebna prevozna sredstva za posadko – Spacexov dragon in Boeingov starliner, ki še ni operativen, obstaja tudi že zelo unikatna pogodba s podjetjem Axiom. Ta sporazum bo na postajo pripeljal prvo povsem zasebno posadko: štiri zasebne astronavte, eden od njih je nekdanji Nasin astronavt, na odpravi bodo še Američan (Larry Connor), Kanadčan (Mark Pathy) in Izraelec (Ejtan Stibbe). To je prvič, da je zasebno podjetje, torej Axiom, zakupilo prevoz na plovilu zasebnega podjetja Spacex, z nami pa so sklenili sporazum, da bodo lahko bivali na ISS. Zdaj vidimo, da od zasebnih podjetjih storitev ne kupuje le Nasa, zanje se zanimajo tudi druga zasebna podjetja. Kar je velika stvar. To bo, upajmo, prineslo znižanje cen prevozov v vesolje, ki so eden večjih stroškov vesoljske industrije.

Omenili ste posadko Axioma, eden je astronavt, drugi trije ne. Opravili bodo urjenje, a se nikakor ne morejo primerjati s profesionalnimi astronavti, za katerimi so leta urjenja. Tu je umestno vprašanje o varnosti.

Dobro vprašanje. Za transport do ISS in z nje je regulatorni organ FAA, ameriška uprava za letalstvo. Oni določijo vse pogoje glede varnosti plovil in poletov. Nasa nato vstopi, ko je govor o varnosti na sami postaji. S temi vprašanji se kot odvetnica sicer neposredno ne ukvarjam, a vsekakor je Nasa sprejela nekatere ukrepe, da varnost ne bo ogrožena, ko bo ta posadka na postaji. Pregledali smo, kakšno urjenje bodo opravili, kaj nameravajo delati. Določili smo jim merila za urjenje, tudi dokazati bodo morali, da so se ustrezno usposobili, predvideli smo, da morajo imeti spremljevalca astronavta. Ni nujno, da je ta spremljevalec nekdanji astronavt, pomembno je, kako je usposobljen, da bo lahko zasebnim astronavtom pomagal na ISS, da jim bo pokazal, kako stvari delujejo. Vsekakor ta posadka ne bo smela motiti procesov, ki tečejo na ISS. Profesionalni astronavti morajo v omejenem obdobju opraviti zelo veliko dela, zato si ne morejo privoščiti, da bi zasebnikom pomagali toliko, kot bi si morda želeli. Druga stvar je, da smo jim omejili vlogo, kaj smejo početi na ISS, na vesoljske sprehode zagotovo ne bodo smeli.

Ko govoriva o vesoljskem turizmu, vsi vpleteni poudarjajo, da bo vesolje dostopno večjemu številu ljudi. Tako Nasa kot zasebna podjetja se trudijo, da bi zmanjšali stroške vesoljskih poletov. Menite, da bo vesolje res dostopno vsem?

Upam. No, vesolje verjetno ne bo nikoli dostopno sleherniku, a upamo, da bo morda še v času življenja mojih otrok lahko vsaj za pet ali deset minut užilo vesolje čim več ljudi. Pomembna je misel, kako drugačen bi bil ta kraj, če bi vsi lahko videli svet s tiste perspektive. Če bi videli, kako je svet majhen in kako soodvisni smo, bi nas morda to spremenilo.

Močno je človeštvo zaznamoval tudi pristanek na Luni in čez nekaj let si ga znova lahko obetamo. Program Artemis teče, del programa je tudi lunarna postaja Gateway. Kaj se dogaja s tem projektom?

Cilj je, da bo prvi polet programa Artemis konec tega leta oziroma v začetku prihodnjega. To bo prvi polet brez posadke, ko bodo preverili delovanje Oriona in rakete SLS. Odvisno od poteka bo sledil drugi polet s človeško posadko okoli Lune. Zdaj imamo seveda novo predsedniško administracijo, prejšnja je želela, da bi na Luni pristali leta 2024, ne vem, ali se bo časovnica spremenila. Za Gateway različne države oziroma podjetja gradijo različne dele postaje, istočasno nameravamo izstreliti pogonski sistem in osrednji modul za bivanje in logistiko HALO, na ta del se bo namreč pripojil Orion. Cilj je, da bi ta dva glavna sestavna dela v orbiti Lune imeli do odprave Artemis 2 oziroma Artemis 3.

Bodo tam veljala enaka pravila kot na ISS? In kakšna bodo pravila na samem površju – tja si poleg ZDA v prihodnjih letih želijo tudi Rusi, Kitajci?

Sporazumi za Gateway temeljijo na ISS, ker ISS tako zelo dobro deluje. Okvir aktivnosti na površju Lune je zapisan v sporazumih Artemis ​(Artemis Accords). Ti niso pravno zavezujoči, a tudi okvir delovanja je zelo pomemben. Sporazumi so v skladu s pogodbo o vesolju, dodajamo pa nekoliko več podrobnosti. Govorijo o interoperabilnosti, vsi si želimo, da bomo sposobni brez težav sodelovati drug z drugim. Zelo pomembno je upoštevanje pogodbe o reševanju astronavtov (iz leta 1968). Zapisana so pravila o obvladovanju vesoljskih smeti v orbiti in na površju, potem je tu še zaščita kulturne dediščine, na Luni je nekaj območij, ki so zgodovinsko pomembna. Ustvariti želimo tudi varne točke. Primer: če bo zasebno podjetje naredilo neko bazo ali obrat, bo imelo varno točko, kjer jih ne bo nihče motil.

Posvetujemo se, kaj bi posamezne države in podjetja delala na površju Lune. Znova sta pomembna vzajemnost in sodelovanje. Sporazumi ​Artemis pozivajo k uporabi vesolja za miroljubne namene, veliko določil je pravzaprav le ponovitev pogodbe o vesolju.

Ta je iz leta 1967, ko sta vesolje obvladovali dve velesili. Zdaj je igralcev veliko več. Pogodba vsekakor ni slaba, toda ali ne bi morda potrebovali nove?

Menim, da je to tako kot z ustavo. Ta je napisana v nekem trenutku, a ostane veljavna nekaj stoletij. Podobno je s to pogodbo. Sprejeta je bila s konsenzom. Morda takrat v pogajanjih ni sodelovala prav vsaka država, ki je zdaj tudi podpisnica pogodbe, ampak pri nastajanju so bili vpleteni vsi pomembni igralci in je zelo dobra reprezentacija vseh držav.

Pravna vprašanja v vesolju se urejajo tako po mednarodnem pravu kot po notranjih zakonih posameznih držav. Dolgoročni načrt je, da bo Luna nekega dne stalno naseljena, podobno si človeštvo želi na Marsu. Menite, da bo takrat treba sprejeti posebno zakonodajo, ki bo veljala le na Luni?

Če pogledamo 8. člen pogodbe o vesolju, ta določa, da objekt, ki ga registrira določena država, ostane v jurisdikciji te države, torej za ta objekt in ljudi na njem veljajo zakoni dotične države. Bomo potrebovali nova pravila in nove zakone? Dober začetek so vsekakor pravila, določena v sporazumih​ Artemis. Verjetno bo težko, da bi se vse države strinjale z vsem, a morda bi lahko prišli do nekih mednarodnih zakonov. Toda težko bi imeli mednarodne standarde za kazensko pravo, saj je to pravo v državah zelo različno.

Glede na prihajajoče odprave in vse načrte se zdi, da bo vesoljsko pravo v prihodnjih letih precej živahno področje.

Za magisterij sem raziskovala o zasebni lastnini v vesolju, o pravicah do lastnine in lastninjenju virov v vesolju. Nikoli si ne bi mislila, da bo teza imela dejansko aplikativno vrednost za moje delo. To me je takrat zelo zanimalo, v zadnjih letih sem znanje velikokrat uporabila. Morda se sicer vesoljsko pravo na multilateralni ravni ne bo tako zelo razmahnilo, vsekakor se razvija notranje vesoljsko pravo. Lep primer je vaš, ko ste izstrelili prvi satelit, ste morali sprejeti tudi ustrezno vesoljsko zakonodajo. Tu menim, da bo še največ razvoja, saj se vse več držav vse bolj vpleta v vesoljsko industrijo. Morda bo treba sprejeti še kakšen zakon o delovanju zasebnih podjetij v vesolju.

Pogodba o vesolju določa, da je vesolje dostopno vsem in da je za vse oziroma da mora raziskovanje vesolja koristiti celotnemu človeštvu. Ob to trči želja po izkoriščanju virov.

Naj postavim vprašanje. Država ali podjetje, ki ima možnost, da pridobi surovine v vesolju, bo moralo delovati v okviru mednarodnih pogodb, tudi pogodbe o vesolju, za delovanje bo moralo dobiti dovoljenje. Ta država ali podjetje bo imelo korist od posla, da vire prinese na Zemljo, toda od uporabe teh virov bo imelo korist celotno človeštvo. Ali ni to v skladu z načelom, da naj imajo od vesolja korist vsi? Vprašanje je, ali mora biti korist za vse enaka.

Bi vi šli v vesolje?

Večerja v vesolju bi bila morda zabavna (nasmešek).

Vaš mož Randy Bresnik je astronavt.

Pogosto se šalim, da sem edina žena, ki svojemu možu tudi v vesolju narekuje, kaj mora delati (smeh).

Kako je gledati, ko soprog odleti z raketo? Vi imate posebno izkušnjo, saj se je vajina hči rodila, ko je bil mož v vesolju?

Ob njegovem prvem poletu v vesolje (odprava raketoplana STS-129 novembra 2009) sem bila zaposlena predvsem s pripravami na porod. Ko je raketoplan odletel, sem povsem odmislila, da bo Randy v vesolju. Razmišljala sem le o tem, da grem domov in da se v miru pripravim na prihod hčere Abigail. Ko me je poklical, me je spomnil, da mu nisem niti poslala sporočila, in odgovorila sem mu, da se pač pripravljam na odhod v porodnišnico: »Ti delaj v vesolju svoje, jaz bom na Zemlji svoje.« No, potem sem se popravila in mu redno pošiljala sporočila.

Oba sva zelo dobra v tem, da se osredotočiva na tisto, kar je najpomembnejše v danem trenutku. Sicer že po naravi nisem taka, da bi se sekirala. Dobra stvar je tudi, da delam za Naso. Poznam ekipo, zaupam jim, vem, da so odlični profesionalci.

Njegov drugi polet (od julija do decembra 2017) je bil iz Rusije. Oba otroka sta bila z mano. Znova, vem, kako delujejo Rusi, zato nisem bila zaskrbljena. Četudi bi bila, tega pred otroki gotovo ne bi pokazala. Vsekakor je bila njuna reakcija zanimiva. Sin Wyatt, takrat star enajst let, se je že zavedal tveganja, da gre lahko kaj narobe, imel je solzice v očeh, hči v mojem naročju je po izstrelitvi mirno vprašala: »Mama, in kaj bomo delali zdaj?« In nato naju je sin še zatožil Randyju, češ jaz sem malo jokal, mami in sestrica pa prav nič (smeh).

Z družino večkrat obiščete Slovenijo, saj ima mož slovenske korenine.

Da. Obožujemo Slovenijo, res imamo občutek domačnosti. Zelo impresivno je tudi, kaj je Slovenija v zadnjih letih dosegla na področju vesoljske industrije.