Pomembno je, da izstopiš iz cone udobja

Dr. Tina Lebar je sintezna biologinja, ki se je kalila na Kemijskem inštitutu, nato pa jo je znanstvena kariera odpeljala čez veliko lužo, kjer je dobila mesto raziskovalke na oddelku za genetiko na medicinski fakulteti harvardske univerze v Bostonu. Tam je pomembno le to, da delaš dobro znanost, pravi sogovornica, ki pa si želi po dokončanih projektih priti nazaj v rodno deželo. Kdaj bo to, za zdaj še ne ve.

V pogovorih z dr. Tino Lebar je vedno čutiti, kako jo navdušuje vse, kar počne. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, ko sva se »srečali« prek spletnega omrežja. »Delam precej podobne reči, kot sem jih delala v Sloveniji. Še vedno delujem na področju sintezne biologije, trenutno se ukvarjam z inženiringom proteinov za spreminjanje genoma, zanimajo pa me tudi interakcije med samimi proteini,« pove.

Sintezna biologija spreminja svet

Sintezna biologija je veja biologije, v kateri znanstveniki organizme spreminjajo tako, da jim dajo popolnoma nove lastnosti in funkcije, ki v naravi ne obstajajo, tako da za nas delajo nekaj koristnega. Področje je eno izmed najhitreje razvijajočih se in tudi z največjim potencialom, saj se dognanja lahko izkoristijo v industriji, medicini, ekologiji in drugod.

V ZDA je za to področje na voljo veliko sredstev, pove znanstvenica in doda, da je tudi precej bolj prepoznavno kot v Sloveniji, zato jo je tudi vleklo v ZDA, da bi tam pridobila čim več znanja. »Delo na ugledni univerzi pravzaprav ni tako zelo pomembno, pomembneje je, da izstopiš iz cone udobja ter se naučiš znanje, pridobljeno v začetku kariere, prenesti tudi na drugačne tematike in področja,« poudari.

Delo zahteva več samostojnosti

Delo poteka nekoliko drugače, kot je bila vajena v Sloveniji. »Nekoliko manj si omejen. S prisotnostjo v ustanovi se ne obremenjujejo preveč, kdaj in kako delaš, je tvoja stvar. Je pa zato več odgovornosti, večino reagentov si moraš naročiti sam, zelo malo je skupnih zalog. Številni postopki tu potekajo hitreje, denimo transport reagentov, saj so podjetja, ki jih izdelujejo, večinoma v bližini. A splošno gledano je raziskovalno delo tehnično zelo podobno kot v Sloveniji.«

Vsekakor pa, doda Tina Lebar, tam spodbujajo predvsem samostojnost. »Z nadrejenim sva se slišala dvakrat, odkar sem tu. Pomoč je vedno na voljo, če jo potrebuješ, vendar se spodbuja samostojno razmišljanje in reševanje problemov. Ogromno časa namenjam za branje znanstvenih člankov. Zdi se mi, da sem se do zdaj tu naučila predvsem boljšega načrtovanja projektov in eksperimentov.«

Medicinsko fakulteto harvardske univerze so ustanovili že leta 1782 in je tako ena najstarejših medicinskih fakultet v ZDA, ki se lahko pohvali s številnimi prebojnimi dosežki na področju medicine. Zdi se, da je tam težko dobiti mesto, a s trdim delom, ki vodi v dobre rezultate in znanstvene članke, objavljene v uglednih znanstvenih revijah, se da. »Zame je bilo vse skupaj relativno preprosto. Poslala sem svoj življenjepis in pisno povpraševanje, ali imajo kakšno prosto mesto. In so me povabili na intervju. Seveda so potrebne izkušnje in dobre reference, da sploh prideš v igro, po tem je treba pokazati le malo zanosa in vneme.«

Mednarodna ekipa in korona

Ekipa v laboratoriju je mednarodna. »Tu je skoraj več tujcev kot Američanov. Nihče se ne obremenjuje, če morda govoriš nekoliko z naglasom ali pa ti uide kakšna slovnična napaka, pove Tina Lebar, ki je nad celotno ekipo navdušena. »Sodelujem pri več različnih projektih, tako se srečujem z različnimi ljudmi. Vsi se dobro razumemo, smo motivirani in delo hitro napreduje. Med sodelavci ne čutim rivalstva, ravno nasprotno, uživamo v tem, da si izmenjujemo znanje in ideje. Na drugi strani pa projekte laboratoriji držijo zase in so zaupni, dokler se ne objavijo rezultati.«



Čeprav so številni znanstveniki s tega področja zagrabili za projekte, ki bi čim prej rešili svet pred epidemijo koronavirusa, se jim Tina Lebar tokrat ni pridružila. »Naš laboratorij sicer vodi kar nekaj projektov tako s področja diagnostike kot razvoja cepiv proti covidu-19. Jaz sem se tokrat raje osredotočila na svoje projekte in prepustila te stvari raziskovalcem, ki se nanje veliko bolje spoznajo.« Epidemija je sicer kar precej vplivala na njeno delo, saj so bili laboratoriji štiri mesece in pol zaprti. »Vsi smo bili zaprti doma, ulice so bile povsem prazne, morda si skočil na sprehod samo, da si se nekoliko nadihal zunanjega zraka (seveda skozi masko). Projekti so precej zastali, a zdaj se je stanje že nekako normaliziralo.«
 

Namerava se vrniti

Ravno zastoj je vplival tudi na načrtovanje vrnitve v Slovenijo. »Tukaj sva s partnerjem in prej ali slej se želiva vrniti. Sprva sva načrtovala, da bi ZDA zapustila čez kakšno leto, a zdaj že razmišljam, da bi morda podaljšala bivanje tu. Želim namreč dokončati začeto, nikakor nočem pustiti projektov narejenih napol,« poudari raziskovalka.

Samega življenja v ZDA se je navadila hitro. »Izjemno veliko možnosti je, da si prilagodiš in ustvariš življenje po svoje. Vedno se najde kaj zanimivega za potešitev radovednosti. Tako kot v Sloveniji, kjer se je mogoče velikokrat odpraviti v hribe, tu najameš avtomobil in se odpelješ do marsikatere naravne znamenitosti, obale …«