Otroci so v izviru zagledali 'kačo z nogami'

Vrtčevski otroci so v izviru ob vznožju vzpetine, na kateri leži Ponova vas pri Grosupljem, pred dnevi našli zmajčka, ki ga je na površje prinesla narasla voda po obilnem deževju. Odkritje je zelo pomembno, saj je to prva dokumentirana najdba človeške ribice na tem območju.

Človeško ribico so otroci poimenovali Julija. Tako je namreč ime deklici, ki jo je prva zagledala. Hitela je pripovedovati, da je videla kačo z nogami. »Otroci so bili navdušeni nad najdbo, so pa na čelu z vzgojiteljico Dašo Rožman zelo odgovorno ravnali. Razmišljali so, kako jo obvarovati in povečati možnosti, da preživi in se vrne v naravno okolje. Ravnali so pravilno in o najdbi obvestili tiste, ki se ukvarjajo z varovanjem človeških ribic,« je pojasnil Damjan Viršek, predsednik turističnega in okoljskega društva Županova jama, ki upravlja istoimensko podzemno krasotico, ki leži blizu Ponove vasi.

Človeško ribico je prek izvira na sliki naplavilo na površje po obilnem deževju. FOTO: Nataša Ravbar  

O najdbi so obvestili jamski laboratorij Tular, v katerem po nalogu Arsa deluje zatočišče za poškodovane človeške ribice. »Zunaj jam so človeške ribice hitro plen ptic in drugih plenilcev ali se preprosto posušijo. Če jih odnese v potok, jih pojedo plenilske ribe. Vsekakor človeške ribice v površinskih habitatih ne preživijo dolgo, s hitrim obvestilom jim najditelj lahko pomaga,« je povedal vodja laboratorija Gregor Aljančič. »Ribice opeče sonce, huje jih lahko poškodujejo plenilci. Ko so zunaj svojega jamskega okolja in pridejo v stik z drugimi dvoživkami ali ribami, je velika nevarnost okužb.«

Ribica Julija je videti v dobrem stanju, je nadaljeval. »V sodelovanju z veterinarjem Zlatkom Golobom, ki vodi mrežo zatočišč za prostoživeče živali, ji bomo v največ trimesečnem karantenskem obdobju nudili veterinarsko oskrbo, in če bo zdrava, jo bomo vrnili v matično populacijo,« je pojasnil. Glavno vodilo pri izbiri lokacije vrnitve bodo dali rezultati analize njenega genoma. »Kolegi z biotehniške fakultete pod vodstvom Petra Trontlja in Valerije Zakšek bodo ugotavljali, ali pripada populaciji, ki jo sicer najdemo v zaledju Radenskega polja, tako da jo bomo v primeru suše vrnili v kakšno od tamkajšnjih vodnih jam.«

Človeška ribica je za jamski svet to, kar je lev za afriško savano

O vsaki taki najdbi je treba čim prej obvestiti naravovarstvene službe, še najbolje je poklicati jamski laboratorij Tular na dežurno telefonsko številko SOS Proteus 031 804 163. Reševanja se ne lotimo sami, saj se lahko dobronamernost hitro spremeni v katastrofo, je opozoril Aljančič. »Slovenci se zavedamo, kako redke in ogrožene so človeške ribice, zato verjamem, da jim hočemo samo dobro. A treba je biti previden, da ne škodimo občutljivemu jamskemu ekosistemu. Če bi bolno ribico na svojo roko izpustili v jamo, bi se lahko okužba prenesla, kar bi lahko imelo katastrofalne posledice. Po drugi strani se posamezne populacije človeških ribic genetsko precej razlikujejo, čeprav so na pogled podobne – notranjske so na primer drugačne od dolenjskih, zato teh populacij ne smemo mešati.«

Podnebne spremembe ogrožajo tudi skriti jamski svet

Nova dokumentirana najdba

Gre za prvo dokumentirano najdbo proteusa na območju Županove jame oziroma na kraškem območju jugozahodno od Grosuplja. »Tako imenovani Taborski hrbet je dvignjen apnenčast svet, ki ga s treh strani obkroža močvirna dolina, ki pripada Grosupeljskemu polju, na četrti (južni) strani pa se dviga proti Škocjanskemu podolju. Na zahodnem robu Taborskega hrbta so ponikalnice, na vzhodnem pa izviri, za katere vemo, da so povezani,« je pojasnil Viršek. »Županova jama je od izvira, v katerem je bila najdena človeška ribica, oddaljena približno 2,5 kilometra zračne črte, njeni najgloblji deli pa ležijo od trideset do štirideset metrov nad domnevno stalno gladino talne kraške vode. V Županovi jami stalne tekoče vode ni in torej ni pogojev za človeško ribico, je pa zelo dragoceno, da zdaj vemo, da v sistemih vodnih kanalov, ki ležijo še globlje, gotovo živi. Do zdaj najbližja znana nahajališča človeške ribice so v Zatočnih jamah na Radenskem polju ter v Podpeški jami v Dobrepolju,« je poudaril predsednik turističnega društva Županova jama.

V Županovi jami stalne tekoče vode ni in torej ni pogojev za človeško ribico, je pa zelo dragoceno, da zdaj vemo, da v sistemih vodnih kanalov, ki so še globlje, gotovo živi, je povedal predsednik društva, ki upravlja jamo. FOTO: Damjan Viršek  

Kot je nadaljeval Gregor Aljančič, je širše območje – od Stične, izvira reke Krke od Radenskega polja – znano po človeških ribicah od začetka raziskovanja te jamske živali. Na Viru pri Stični so ribico prvič odkrili že pred 260 leti, na Krki in v okolici Grosuplja pa pred skoraj 200 leti.

Varstvo človeške ribice je ohranjanje pitne vode

V Sloveniji je človeška ribica zavarovana od leta 1951. Ogrožajo jo intenzivno kmetijstvo, neurejena odlagališča odpadkov, urbanizacija ter industrija, ki ni prilagojena kraškemu okolju. Varstvo človeške ribice in drugih jamskih živali ni le skrb za naravo in biotsko pestrost, ampak tudi skrb za nas same: s človeško ribico in drugimi bitji, ki živijo v večni temi podzemlja, si delimo vodo. Kraški vodonosniki so namreč dragocen vir pitne vode. »Varovanje podzemlja se začne že pri vsakem posamezniku in našem vsakodnevnem ravnanju z okolju škodljivimi snovmi. Zelo je pomembno, da se uredi kanalizacija in da skušamo kmetijstvo obrniti v manj intenzivno smer, okolju in naravi prijaznejšo. S tem delamo uslugo tudi sebi. Težava je v tem, da se mnoga onesnažila v podzemlju dolgo ne razgradijo, vstopajo v prehranjevalno verigo, in se na koncu zbirajo v telesu človeške ribice. Raziskovalci so v človeški ribici izmerili izredne koncentracije težkih kovin. Tu se lahko z njo neposredno primerjamo – tudi človeške ribice lahko živijo do sto let in v tem času se lahko v telesu naberejo visoke koncentracije nevarnih snovi, četudi je podzemna voda le zmerno onesnažena,« je poudaril Gregor Aljančič.

Dodal je, da se človeški ribici ne godi dobro. »Še vedno ni vzpostavljeno spremljanje ohranjenosti te ogrožene dvoživke in njenega habitata. Tako pravzaprav ne vemo natančno, kje vse njene populacije upadajo ali celo izumirajo.«