Izstrelitev so tokrat preklicali, naslednja priložnost bo v petek

Ob 14.33 bi morala poleteti okoli sto metrov visoka raketa SLS, s katero želijo znova osvojiti površje Lune. Vendar so se pojavile težave. Raketa očitno še ni pripravljena. Največ preglavic je bilo z enim izmed motorjev RS-25, ki ga niso mogli ustrezno pripraviti na prižig. Nato so zaznali še napako na prirobnici, to je na spoju med rezervoarji na glavni stopnji, vendar je natančnejši pregled pokazal, da ne gre za razpoko in torej ne za hujšo napako.

Kot so pojasnili pri Nasi, bi moral biti motor številka tri ohlajen, da ne bi doživel prevelikega šoka, ko se zmešata utekočinjena vodik in kisik. Četudi bi rešili to težavo, se je nato pokvarilo še vreme, je dodal Mike Serafin. 

Pri Nasi pravijo, da si bodo vzeli nekaj časa, da natančno pregledajo, kaj je narobe z motorjem, vendar je še vedno možno, da bi raketo skušali izstreliti že v petek, 2. septembra, nato bo še priložnost 5. septembra. Če v teh poskusih ne bo šlo, se novo izstrelitveno okno odpre sredi septembra. 

Tokratni test je še brez posadke in v kompleksni odpravi bodo preizkusili vse, kar se preizkusiti da. Plovilo Orion, ki je namenjeno posadki, bo tokrat odpotovalo precej dlje za Luno, kot so potovala dosedanja plovila za človeško posadko v programu Apollo izpred dobrih petih desetletij. Orion bo odpotoval več kot 450.000 kilometrov od Zemlje. Med ključnimi trenutki odprave bo pristajanje na vodi, ki bo predvidoma oktobra. 

Okoli sto metrov visoka raketa, tokrat v konfiguraciji blok 1, bo ob izstrelitvi proizvedla 39,1 meganjutna potiska, kar je 15 odstotkov več od Saturna V, ki so jo uporabljali v programu Apollo. Vsekakor gre za trenutno najmočnejšo raketo, v prihodnjih letih jo bodo nadgrajevali in še povečali zmogljivost prevoza tovora. Za gradnjo SLS so od leta 2011, ko so projekt preložili, porabili okoli 18 milijard evrov.

SLS sestavljajo nosilna stopnja s štirimi motorji RS-25, ki so poganjali leta 2011 upokojene raketoplane, in stranska potisnika. Osrednja stopnja ima dva rezervoarja za gorivo, v enem je tekoči vodik, v drugem tekoči kisik. V 90 sekundah po izstrelitvi bo raketa doživela trenutek, ko bodo nanjo delovale največje aerodinamične obremenitve, nato bo odvrgla stranska potisnika, nekoliko kasneje se bo ugasnila še osrednja stopnja in se ločila od Oriona. Tega bo pognala tako imenovana kriogena potisna stopnja, dovolj močna, da bo plovilo lahko zapustilo orbito, okoli dve uri po izstrelitvi pa se bo Orion dokončno odcepil od lastnega potisnega sistema. Ta bo nato izvrgel še kupček satelitkov, med njimi BioSentinel, Near-Earth Asteroid (NEA) Scout in Lunar Flashlight, ki bodo preizkusili nekaj novih tehnologij in opravili več zanimivih znanstvenih eksperimentov.

Servisni modul za kapsulo Orion so sestavili pri Evropski vesoljski agenciji. FOTO: Chandan Khanna/AFP

Orion bo do Lune potoval s pomočjo servisnega modula, ki ga je za Naso zgradila Evropska vesoljska agencija. Ta je ključen tako za pogon kot za elektriko v Orionu, v prihodnosti pa bo tudi za zrak, vodo in vse drugo, kar je potrebno za udobno bivanje astronavtov. Modul ima štiri sedem metrov dolge solarne panele, ki proizvedejo dovolj energije za oskrbo dveh trisobnih stanovanj. Na krovu bodo tokrat lutke, opremljene z različnimi senzorji, ki bodo merili, kakšne vibracije bodo utrpeli astronavti, ena izmed lutk pa bo imela na sebi oblačilo za zaščito pred sevanjem – plovilo mora namreč zdržati potovanje skozi Van Allenove sevalne pasove.

Kar nekaj dni bo Orion potreboval, da bo pripotoval do Lune, ki se ji bo približal na vsega sto kilometrov, nato pa ga bo gravitacijska sila odnesla daleč za njo, okoli 70.000 kilometrov stran. V takšni podolgovati orbiti bo ostal približno šest dni, v tem času bodo operaterji že lahko videli, ali vse ustrezno deluje. Sledila bo vrnitev, ki bo vključevala natančen prižig motorjev na servisnem modulu in pomoč same Lune, da se bo plovilo zavihtelo na pravilno pot domov.

Pot skozi atmosfero bo zelo vroča. V ozračje bo namreč plovilo vstopilo s hitrostjo 11 kilometrov na sekundo (39.600 kilometrov na uro) in segrelo se bo na okoli 2760 stopinj Celzija. »Orion bo prišel domov hitreje in bolj vroč kot katerokoli plovilo do zdaj. To je pravzaprav edini način, da zares preizkusimo toplotni ščit,« je povedal Nasin administrator Bill Nelson. Nato bo, upočasnjen z enajstimi padali, pljusknil v morje ob obali Kalifornije.