Nova gigantska ledena gora

Satelitsko spremljanje ledene gore

Satelitski radarski posnetki Sentinela 1 v okviru Esine odprave Copernicus so razkrili pravo razsežnost ledene ploščadi, ki se je v petek odcepila od Bruntove ledene police na Antarktiki. Dolga je približno 60 kilometrov, ima površino 1270 kvadratnih kilometrov in se hitro pomika proč od ledene police. Glaciologi so 150 metrov visoko Bruntovo polico v zadnjem času spremljali še posebno pozorno, saj se je v njej pojavljalo vse več razpok. Pred dvema letoma so opazili še posebno hitro napredujočo razpoko, s satelitskimi posnetki pa so potrdili, da je šlo za najbolj nestabilen del plošče, ki se je od ledene police oddaljevala tudi do pet metrov na dan. V petek zgodaj zjutraj so najprej opazili hitro širjenje nove razpoke, malo za tem pa se je plošča povsem ločila od police.

»Čeprav smo odlom pričakovali, je takšen dogodek v živo kljub temu osupljiv,« je povedal glaciolog Mark Drinkwater. »V prihodnjih tednih in mesecih bi lahko ledena gora s tokom nasedla na obalo ali ponovno trčila v ledeno polico in povzročila nove odlome, zato jo bomo s satelitom Sentinel 1 skrbno spremljali.« Odlom sicer ni ogrozil trenutno nenaseljene britanske premične antarktične znanstvene postaje Halley VI, ki so jo že leta 2017 zaradi premikov na tem območju prestavili v notranjost.

 

Potrpežljive sipe

Lačni ste. Ponudijo vam sendvič z obljubo, da če ga ne boste pojedli takoj, boste čez nekaj časa dobili vaš najljubši obrok. Bi počakali? Takšen test so znanstveniki v raziskavi, objavljeni v reviji Proceedings of the Royal Society B, izvedli na sipah in prišli do presenetljivih ugotovitev. Uprle so se namreč takojšnji zadovoljitvi. »Uporabili smo prilagojeno različico stanfordskega testa s penicami, ko damo otroku na izbiro takojšnjo nagrado (eno sladko penico) ali pa, da si s potrpežljivostjo prisluži boljšo nagrado (dve penici),« je razložila glavna avtorica študije Alexandra Schnell z britanske univerze v Cambridgeu.

»Sipe so lahko počakale na boljšo nagrado, in sicer od 50 do 130 sekund, kar je primerljivo z rezultati, ki so jih dosegali šimpanzi, vrane in papagaji,« je pojasnila. Kot najbolj potrpežljive so se izkazale tudi pri učenju. V tem delu študije so jih učili povezav med vidnim signalom in nagrado s hrano. Zakaj so sipe razvile neko stopnjo samonadzora, še ni znano. Pri ljudeh je tako imenovano zapoznelo zadovoljstvo povezano tudi s krepitvijo družbenih vezi; denimo, ko prepustimo partnerju, da se naje prvi. Sipe niso družabna bitja, zato znanstveniki domnevajo, da bi lahko šlo za stranski učinek kamuflaže, ki jo uporabljajo za preživetje.



»Večino časa sipe preživijo pod krinko, mirujejo in čakajo, vmes pa imajo kratka obdobja hranjenja. Takrat se izpostavijo, zato menimo, da so razvile potrpežljivost, da ne izkoristijo priložnosti za hranjenje, če bi tako lahko same postale plen,« meni avtorica študije.

Le še milijarda let življenja

Zemlja bo nekoč za življenje negostoljuben planet. K temu bo pripomoglo več dejavnikov, od podnebnih sprememb, geoloških in bioloških razmer do delovanja Sonca, ki mu bo čez pet milijard let zmanjkalo goriva za fuzijo in sledilo bo samouničenje. Znanstveniki so z modeli skušali najti točko preloma, ko planet ne bo več primeren za živa bitja, in ugotovili, da bo s kisikom bogata atmosfera izginila čez približno milijardo let. Kazumi Ozaki in Christopher Reinhard z univerze Toho in inštituta Nasa Nexus sta z računalniško simulacijo ugotovila, da bo čez milijardo let Sonce oddajalo že toliko toplote in energije, da bo ogljikov dioksid v atmosferi začel razpadati, sežgalo bo tudi ozonsko plast. Zaradi pomanjkanja ogljikovega dioksida bodo začele propadati rastline, kot posledica tega se bo zmanjšala proizvodnja kisika.

V le 10.000 letih bo koncentracija ogljikovega dioksida tako močno upadla, da bodo vse rastline izumrle. Hkrati bo naraščala koncentracija metana, kar bo še pospešilo umiranje bitij, odvisnih od kisika. Na planetu bi tako lahko ostali le anaerobni mikroorganizmi. Zemlja bi postala taka kot pred milijardami let, ko se je življenje šele začelo razvijati. Avtorja študije, objavljene v reviji Nature Geoscience, menita, da bi simulacija lahko pomagala pri iskanju življenja na drugih planetih.