V nadaljevanju preberite: 

Ali veste, kaj imata skupnega izumitelj Janez Puh in letošnji Puhov nagrajenec za življenjsko delo, prof. dr. Jože Vižintin? Med drugim ju druži enak prvotni poklic in tudi prepričanje, da je izume treba spremeniti v nove izdelke. Verjetno bi ugajala drug drugemu, morda bi postala prijatelja ali celo sodelavca. O tem lahko samo ugibamo, ker se je Vižintin rodil 29 let po Puhovi smrti.

»V moji družini – odraščal sem v vasi Zalošče pri Novi Gorici – je bilo osem otrok, jaz sem bil najmlajši. Oče je bil kmet, mama pa gospodinja. Razumljivo, da so starši pričakovali, da bomo čim hitreje prišli do poklica in službe. Moj starejši brat je, na primer, postal cenjen kovač. Sam sem želel na strojno tehnično šolo, saj so me od malega zanimali stroji, a sem ubogal očeta, ki je želel, da grem najprej nekam v uk. Odločil sem se, da bom ključavničar. V tistih časih je prevladovala praksa, pouk smo imeli le tri mesece v šolskem letu oziroma devet mesecev v treh letih.

Ker sem bil dober učenec, so mi dovolili, da sem izobraževanje s praktičnim izpitom končal pol leta pred uradnim zaključkom. Za leto in pol sem se zaposlil v novogoriškem gradbenem podjetju, nato pa odšel v Ljubljano in se, po opravljenem sprejemnem izpitu, vpisal na Tehnično šolo strojne stroke. Ves čas šolanja sem delal in se dejansko sam preživljal. Po dveh letih sem dobil štipendijo Avtoprometa Gorica, ki je terjal, da jo odslužim. Tako sem bil tam skoraj dve leti vodja avtokleparske delavnice in sem bil z delom kar zadovoljen, a sem si vendar želel na strojno fakulteto. Leta 1966, ko sem imel 23 let, sem po opravljenem sprejemnem izpitu postal študent,« je povedal Vižintin.