V nadaljevanju preberite:

Četudi aplikacije za zmenke svojim uporabnikom ponujajo in obljubljajo, da bodo namesto njih oziroma z njihovo pomočjo tem poiskale ustrezne partnerje, ter se tudi pohvalijo z uspehi pri tem, v resnici nimamo podatkov, koliko ljudem res pomagajo najti sorodno dušo in kako dolgo takšni pari ostanejo skupaj. So pa tovrstne aplikacije danes pogosto edini način, da koga spoznamo. Zato jim moramo priznati pozitiven vidik: uporaba je preprosta, dostopne so kjerkoli, z njimi lahko razširimo svoj socialni krog.

Naši odnosi so večkrat površinski, aplikacije za zmenke pa so narejene podobno kot vse druge aplikacije, omrežja, igre – z namenom, da na njih preživimo čim več časa, da imajo čim več uporabnikov, skratka, da od njih postanemo odvisni in imajo od nas čim več koristi; da jim podarimo svoj denar, čas, pozornost in podatke o sebi.

Kot opozarja Maja Vreča (Arnes), drsanje oziroma svajpanje daje občutek moči. »To lahko zasvoji že samo po sebi, tudi nekoga, ki k temu ni nagnjen. Še bolj, če gre za ranljivo osebo, ki je bila že večkrat prizadeta zaradi zavrnitve. Ta oseba ima zdaj končno občutek premoči nad drugimi. O neprekinjenem drsanju in naraščanju števila všečkov je bilo zelo jasno znanstveno dokazano, da je to mehanizem, ki povzroča zasvojenost.«

Dr. Žan Lep dodaja, da »vsak všeček, komentar, ujemanje pomeni povratno informacijo o tem, da smo dobri ali da smo nekaj naredili dobro, kar zaznamo kot nagrado. Ker pa so te nagrade negotove in pogosto redke, se naši možgani naravnajo na to, da jih iščejo, kar spodbuja odvisništvo. Drsanje levo in desno zahteva zelo malo miselnega napora, kandidatk in kandidatov nikoli ne zmanjka in nikoli ne vemo, ali bo našemu odgovoru sledila nagrada, zato poskusimo še enkrat pa še enkrat ...«